Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro

Vir foto: sds.si, pixabay
Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Pa še nekaj se je izkazalo. Ob navedenih posameznikih predčasne volitve kot absolutno nujo vidi praktično celoten interesni spekter socialistične in liberalne levice. Od političnih kadrov v nadzornih svetih in upravah (para)državnih podjetij, zavodov, agencij, inštitutov …, novinarjev in medijev, ki živijo od oglaševalskega denarja iz naštetih ustanov, aktivistov, zaposlenih v nevladnih organizacijah, prisesanih na proračunska sredstva, do profesorjev družboslovja, ki so si državne fakultete preuredili v svoje hrame levičarskega radikalizma.

Za vse naštete (predčasne) volitve niso eden od demokratičnih mehanizmov razrešitve politične krize, temveč edini razpoložljiv način, da še preprečijo prihod desne sredine na oblast.

V obdobju levičarskih vlad so se namreč v sferi javnega precej razkomotili. Kolobarjenje na javnih sredstvih zanje ni več bonus, nagrada za izstopajoč projekt ali dosežek, temveč rutinska samoumevnost, ki je sčasoma prerasla v eksistencialno nujo. Privilegirani v udobju državnega so brez kondicije za preživetje na konkurenčnem trgu. In čeprav se na prvi pogled zdi ideološka, je njihova stiska predvsem eksistencialna.
Privilegirani v udobju državnega so brez kondicije za preživetje na konkurenčnem trgu. In čeprav se na prvi pogled zdi ideološka, je njihova stiska predvsem eksistencialna.

"Orbanizacija Slovenije" - seriously?!?


Ker od padca komunizma nimajo več toliko institucionalnih vzvodov, še manj pa vsebinskih argumentov, zakaj bi oblast kar sama po sebi pripadala politični levici, se poslužujejo metode, ki se je v zadnjem desetletju izkazala kot učinkovita: ustrahovanje. Ustrahovanje volilnega telesa pred Janezom Janšo.

Zaradi tega v minulem tednu, ko so se vendarle opomogli od šoka Šarčevega nenadnega odstopa, levičarski mediji, novinarji in mnenjski voditelji niso spodbujali k vsebinski razpravi o tem kaj za Slovenijo pomeni morebitna nova vlada in kaj četrte zaporedne predčasne volitve. Raje kot to so sprožili usmerjeno propagandno akcijo strašenja pred »skrajno desnico«, ki naj bi izvedla nekakšno "Orbanizacijo Slovenije," karkoli že to pomeni.

Trditev je seveda v več pogledih absurdna. Najprej obkladanje SDS s »skrajno desnico«, kar morda ima propagandistični učinek, a je skregano z realnostjo. Skrajna desnica v Evropi je proti evroatlantskim zavezništvom (EU, NATO) ter izrazito proruska - nekaj torej, kar bi v Sloveniji kvečjemu lahko pripisali radikalni levici ter resničnima radikalnima desnima strankama - SNS in Šiškovi Zedinjeni Sloveniji. Ampak če je SDS za našo radikalno levico "skrajna desnica", potem za Jelinčiče in Šiškote zmanjka besednjaka. Razen če sta Zmago in Andrej za našo levico zmernejša, sprejemljivejša od Janeza.

In drugič, stranka Viktorja Orbana ima na Madžarskem absolutno večino, v Sloveniji pa je plafon Janševe SDS na 25 odstotkih volilne podpore. Nova vlada pa bi bila zgledno uravnotežena z dvema desnosredinskima in dvema levosredinskima strankama, kar predstavlja vzoren "checks and balances" model oblasti.
Ne skrbi jih toliko, da bi morebitna tretja Janševa vlada škodila Sloveniji, temveč da bi škodila njim samim; da bi pod vprašaj postavila samoumevnost družbeno priviligiranega položaja pripadnikov "novega razreda"

Strah pred uspehom


Priča smo torej novi variaciji vsebinsko praznega, a do sedaj učinkovitega AntiJanša propagandnega koncepta, ki pa postaja oguljen in s tem vse bolj prozoren ter spregledljiv.

In prav tega se najbolj bojijo. Ne skrbi jih toliko, da bi morebitna tretja Janševa vlada škodila Sloveniji, temveč da bi škodila njim samim; da bi pod vprašaj postavila samoumevnost družbeno priviligiranega položaja pripadnikov "novega razreda" (po Đilasu).

Pravzaprav je njihov največji strah, da bi bila desnosredinska vlada uspešna; da bi opravila večino tistega, česar levičarska oblast v vseh teh letih ni bila sposobna; začenjši s čakalnimi vrstami in čiščenjem korupcije v zdravstvu, lajšanjem davčnih bremen delovnim, sposobnim in inovativnim, odpravljanjem birokratizacije, ki generira nepotrebna delovna mesta v javnem sektorju, ter seveda, da bi kot predsedujoča Svetu EU dobila potrditev legitimnosti na evropski ravni.

Vse to bi namreč razgalilo njihov blef o nevarnosti "skrajne desnice", ki naj bi Slovenijo spremenila v nekakšno neofašistično diktaturo. Razgalilo bi tudi nesposobnost serije levih vlad, ki niso več kot instant skovanke na nakovalu antiJanšizma, kot hiše iz kart, postavljene na puščavskem pesku, brez kakršnih koli vsebinskih, programskih, strukturnih in kadrovskih temeljev.

V trenutku spoznanja, da je Slovenija (tudi) pod vladavino SDS-a povsem normalna evropska država, do poštenih, delovnih ljudi celo prijaznejša od oblasti, ki so je vajeni, bi "AntiJanša" zastraševalni mehanizem za vedno odneslo na smetišče zgodovine.

Ta je morda še deloval pred leti, v času hude gospodarske krize, ko je bilo prezadolženo in hirajočo državo po treh letih socialističnega kupovanja miru potrebno reševati iz brezna finančnega bankrota. Takrat so ljudi še lahko prepričali v "zločinskost" zloglasnega Zujfa, pa čeprav so ga ohranile vse sledeče leve vlade, nekateri ukrepi takratnega uravnoteženja javnih financ pa ostajajo še v sedanjih časih konjukture. In čeprav se tudi ta izteka, bo v današnjih drugačnih okoliščinah ljudi mnogo težje prepričati v katastrofičnost desnosredinske oblasti.

Prav zato si politična levica Janševe vlade, četudi zgolj za pol mandata, ne upa privoščiti. Če bi verjeli v njen neuspeh, bi jo za ti dve leti spustili na oblast in si tako zagotovili naslednje desetletje politične prevlade. Vmesni čas pa izkoristili, da se v opoziciji končno konsolidirajo, prečistijo, zavržejo koncept strankarskih lupin s kultom osebnosti v imenu, opravijo vsebinsko razpravo in se postavijo na zdrave programske temelje.

A kot vidimo, počnejo vse, da bi po starih vzorcih še enkrat ponovili vajo, ki dokazano ne deluje - ne deluje tako zanje same, kot za Slovenijo. Zato tudi v primeru, če jim sestave nove koalicijske večine ne bo uspelo spodnesti, kakšne samorefleksije ni za pričakovati.

Prej nadaljevanje ustaljenih in že videnih praks onemogočanja, blokade in diverzije na vseh nivojih, kot smo jim bili priča leta 2012.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike