Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro
Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”
Pa še nekaj se je izkazalo. Ob navedenih posameznikih predčasne volitve kot absolutno nujo vidi praktično celoten interesni spekter socialistične in liberalne levice. Od političnih kadrov v nadzornih svetih in upravah (para)državnih podjetij, zavodov, agencij, inštitutov …, novinarjev in medijev, ki živijo od oglaševalskega denarja iz naštetih ustanov, aktivistov, zaposlenih v nevladnih organizacijah, prisesanih na proračunska sredstva, do profesorjev družboslovja, ki so si državne fakultete preuredili v svoje hrame levičarskega radikalizma.
Za vse naštete (predčasne) volitve niso eden od demokratičnih mehanizmov razrešitve politične krize, temveč edini razpoložljiv način, da še preprečijo prihod desne sredine na oblast.
V obdobju levičarskih vlad so se namreč v sferi javnega precej razkomotili. Kolobarjenje na javnih sredstvih zanje ni več bonus, nagrada za izstopajoč projekt ali dosežek, temveč rutinska samoumevnost, ki je sčasoma prerasla v eksistencialno nujo. Privilegirani v udobju državnega so brez kondicije za preživetje na konkurenčnem trgu. In čeprav se na prvi pogled zdi ideološka, je njihova stiska predvsem eksistencialna.
Ker od padca komunizma nimajo več toliko institucionalnih vzvodov, še manj pa vsebinskih argumentov, zakaj bi oblast kar sama po sebi pripadala politični levici, se poslužujejo metode, ki se je v zadnjem desetletju izkazala kot učinkovita: ustrahovanje. Ustrahovanje volilnega telesa pred Janezom Janšo.
Zaradi tega v minulem tednu, ko so se vendarle opomogli od šoka Šarčevega nenadnega odstopa, levičarski mediji, novinarji in mnenjski voditelji niso spodbujali k vsebinski razpravi o tem kaj za Slovenijo pomeni morebitna nova vlada in kaj četrte zaporedne predčasne volitve. Raje kot to so sprožili usmerjeno propagandno akcijo strašenja pred »skrajno desnico«, ki naj bi izvedla nekakšno "Orbanizacijo Slovenije," karkoli že to pomeni.
Trditev je seveda v več pogledih absurdna. Najprej obkladanje SDS s »skrajno desnico«, kar morda ima propagandistični učinek, a je skregano z realnostjo. Skrajna desnica v Evropi je proti evroatlantskim zavezništvom (EU, NATO) ter izrazito proruska - nekaj torej, kar bi v Sloveniji kvečjemu lahko pripisali radikalni levici ter resničnima radikalnima desnima strankama - SNS in Šiškovi Zedinjeni Sloveniji. Ampak če je SDS za našo radikalno levico "skrajna desnica", potem za Jelinčiče in Šiškote zmanjka besednjaka. Razen če sta Zmago in Andrej za našo levico zmernejša, sprejemljivejša od Janeza.
In drugič, stranka Viktorja Orbana ima na Madžarskem absolutno večino, v Sloveniji pa je plafon Janševe SDS na 25 odstotkih volilne podpore. Nova vlada pa bi bila zgledno uravnotežena z dvema desnosredinskima in dvema levosredinskima strankama, kar predstavlja vzoren "checks and balances" model oblasti.
Priča smo torej novi variaciji vsebinsko praznega, a do sedaj učinkovitega AntiJanša propagandnega koncepta, ki pa postaja oguljen in s tem vse bolj prozoren ter spregledljiv.
In prav tega se najbolj bojijo. Ne skrbi jih toliko, da bi morebitna tretja Janševa vlada škodila Sloveniji, temveč da bi škodila njim samim; da bi pod vprašaj postavila samoumevnost družbeno priviligiranega položaja pripadnikov "novega razreda" (po Đilasu).
Pravzaprav je njihov največji strah, da bi bila desnosredinska vlada uspešna; da bi opravila večino tistega, česar levičarska oblast v vseh teh letih ni bila sposobna; začenjši s čakalnimi vrstami in čiščenjem korupcije v zdravstvu, lajšanjem davčnih bremen delovnim, sposobnim in inovativnim, odpravljanjem birokratizacije, ki generira nepotrebna delovna mesta v javnem sektorju, ter seveda, da bi kot predsedujoča Svetu EU dobila potrditev legitimnosti na evropski ravni.
Vse to bi namreč razgalilo njihov blef o nevarnosti "skrajne desnice", ki naj bi Slovenijo spremenila v nekakšno neofašistično diktaturo. Razgalilo bi tudi nesposobnost serije levih vlad, ki niso več kot instant skovanke na nakovalu antiJanšizma, kot hiše iz kart, postavljene na puščavskem pesku, brez kakršnih koli vsebinskih, programskih, strukturnih in kadrovskih temeljev.
V trenutku spoznanja, da je Slovenija (tudi) pod vladavino SDS-a povsem normalna evropska država, do poštenih, delovnih ljudi celo prijaznejša od oblasti, ki so je vajeni, bi "AntiJanša" zastraševalni mehanizem za vedno odneslo na smetišče zgodovine.
Ta je morda še deloval pred leti, v času hude gospodarske krize, ko je bilo prezadolženo in hirajočo državo po treh letih socialističnega kupovanja miru potrebno reševati iz brezna finančnega bankrota. Takrat so ljudi še lahko prepričali v "zločinskost" zloglasnega Zujfa, pa čeprav so ga ohranile vse sledeče leve vlade, nekateri ukrepi takratnega uravnoteženja javnih financ pa ostajajo še v sedanjih časih konjukture. In čeprav se tudi ta izteka, bo v današnjih drugačnih okoliščinah ljudi mnogo težje prepričati v katastrofičnost desnosredinske oblasti.
Prav zato si politična levica Janševe vlade, četudi zgolj za pol mandata, ne upa privoščiti. Če bi verjeli v njen neuspeh, bi jo za ti dve leti spustili na oblast in si tako zagotovili naslednje desetletje politične prevlade. Vmesni čas pa izkoristili, da se v opoziciji končno konsolidirajo, prečistijo, zavržejo koncept strankarskih lupin s kultom osebnosti v imenu, opravijo vsebinsko razpravo in se postavijo na zdrave programske temelje.
A kot vidimo, počnejo vse, da bi po starih vzorcih še enkrat ponovili vajo, ki dokazano ne deluje - ne deluje tako zanje same, kot za Slovenijo. Zato tudi v primeru, če jim sestave nove koalicijske večine ne bo uspelo spodnesti, kakšne samorefleksije ni za pričakovati.
Prej nadaljevanje ustaljenih in že videnih praks onemogočanja, blokade in diverzije na vseh nivojih, kot smo jim bili priča leta 2012.
Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka
Pa še nekaj se je izkazalo. Ob navedenih posameznikih predčasne volitve kot absolutno nujo vidi praktično celoten interesni spekter socialistične in liberalne levice. Od političnih kadrov v nadzornih svetih in upravah (para)državnih podjetij, zavodov, agencij, inštitutov …, novinarjev in medijev, ki živijo od oglaševalskega denarja iz naštetih ustanov, aktivistov, zaposlenih v nevladnih organizacijah, prisesanih na proračunska sredstva, do profesorjev družboslovja, ki so si državne fakultete preuredili v svoje hrame levičarskega radikalizma.
Za vse naštete (predčasne) volitve niso eden od demokratičnih mehanizmov razrešitve politične krize, temveč edini razpoložljiv način, da še preprečijo prihod desne sredine na oblast.
V obdobju levičarskih vlad so se namreč v sferi javnega precej razkomotili. Kolobarjenje na javnih sredstvih zanje ni več bonus, nagrada za izstopajoč projekt ali dosežek, temveč rutinska samoumevnost, ki je sčasoma prerasla v eksistencialno nujo. Privilegirani v udobju državnega so brez kondicije za preživetje na konkurenčnem trgu. In čeprav se na prvi pogled zdi ideološka, je njihova stiska predvsem eksistencialna.
Privilegirani v udobju državnega so brez kondicije za preživetje na konkurenčnem trgu. In čeprav se na prvi pogled zdi ideološka, je njihova stiska predvsem eksistencialna.
"Orbanizacija Slovenije" - seriously?!?
Ker od padca komunizma nimajo več toliko institucionalnih vzvodov, še manj pa vsebinskih argumentov, zakaj bi oblast kar sama po sebi pripadala politični levici, se poslužujejo metode, ki se je v zadnjem desetletju izkazala kot učinkovita: ustrahovanje. Ustrahovanje volilnega telesa pred Janezom Janšo.
Zaradi tega v minulem tednu, ko so se vendarle opomogli od šoka Šarčevega nenadnega odstopa, levičarski mediji, novinarji in mnenjski voditelji niso spodbujali k vsebinski razpravi o tem kaj za Slovenijo pomeni morebitna nova vlada in kaj četrte zaporedne predčasne volitve. Raje kot to so sprožili usmerjeno propagandno akcijo strašenja pred »skrajno desnico«, ki naj bi izvedla nekakšno "Orbanizacijo Slovenije," karkoli že to pomeni.
Trditev je seveda v več pogledih absurdna. Najprej obkladanje SDS s »skrajno desnico«, kar morda ima propagandistični učinek, a je skregano z realnostjo. Skrajna desnica v Evropi je proti evroatlantskim zavezništvom (EU, NATO) ter izrazito proruska - nekaj torej, kar bi v Sloveniji kvečjemu lahko pripisali radikalni levici ter resničnima radikalnima desnima strankama - SNS in Šiškovi Zedinjeni Sloveniji. Ampak če je SDS za našo radikalno levico "skrajna desnica", potem za Jelinčiče in Šiškote zmanjka besednjaka. Razen če sta Zmago in Andrej za našo levico zmernejša, sprejemljivejša od Janeza.
In drugič, stranka Viktorja Orbana ima na Madžarskem absolutno večino, v Sloveniji pa je plafon Janševe SDS na 25 odstotkih volilne podpore. Nova vlada pa bi bila zgledno uravnotežena z dvema desnosredinskima in dvema levosredinskima strankama, kar predstavlja vzoren "checks and balances" model oblasti.
Ne skrbi jih toliko, da bi morebitna tretja Janševa vlada škodila Sloveniji, temveč da bi škodila njim samim; da bi pod vprašaj postavila samoumevnost družbeno priviligiranega položaja pripadnikov "novega razreda"
Strah pred uspehom
Priča smo torej novi variaciji vsebinsko praznega, a do sedaj učinkovitega AntiJanša propagandnega koncepta, ki pa postaja oguljen in s tem vse bolj prozoren ter spregledljiv.
In prav tega se najbolj bojijo. Ne skrbi jih toliko, da bi morebitna tretja Janševa vlada škodila Sloveniji, temveč da bi škodila njim samim; da bi pod vprašaj postavila samoumevnost družbeno priviligiranega položaja pripadnikov "novega razreda" (po Đilasu).
Pravzaprav je njihov največji strah, da bi bila desnosredinska vlada uspešna; da bi opravila večino tistega, česar levičarska oblast v vseh teh letih ni bila sposobna; začenjši s čakalnimi vrstami in čiščenjem korupcije v zdravstvu, lajšanjem davčnih bremen delovnim, sposobnim in inovativnim, odpravljanjem birokratizacije, ki generira nepotrebna delovna mesta v javnem sektorju, ter seveda, da bi kot predsedujoča Svetu EU dobila potrditev legitimnosti na evropski ravni.
Vse to bi namreč razgalilo njihov blef o nevarnosti "skrajne desnice", ki naj bi Slovenijo spremenila v nekakšno neofašistično diktaturo. Razgalilo bi tudi nesposobnost serije levih vlad, ki niso več kot instant skovanke na nakovalu antiJanšizma, kot hiše iz kart, postavljene na puščavskem pesku, brez kakršnih koli vsebinskih, programskih, strukturnih in kadrovskih temeljev.
V trenutku spoznanja, da je Slovenija (tudi) pod vladavino SDS-a povsem normalna evropska država, do poštenih, delovnih ljudi celo prijaznejša od oblasti, ki so je vajeni, bi "AntiJanša" zastraševalni mehanizem za vedno odneslo na smetišče zgodovine.
Ta je morda še deloval pred leti, v času hude gospodarske krize, ko je bilo prezadolženo in hirajočo državo po treh letih socialističnega kupovanja miru potrebno reševati iz brezna finančnega bankrota. Takrat so ljudi še lahko prepričali v "zločinskost" zloglasnega Zujfa, pa čeprav so ga ohranile vse sledeče leve vlade, nekateri ukrepi takratnega uravnoteženja javnih financ pa ostajajo še v sedanjih časih konjukture. In čeprav se tudi ta izteka, bo v današnjih drugačnih okoliščinah ljudi mnogo težje prepričati v katastrofičnost desnosredinske oblasti.
Prav zato si politična levica Janševe vlade, četudi zgolj za pol mandata, ne upa privoščiti. Če bi verjeli v njen neuspeh, bi jo za ti dve leti spustili na oblast in si tako zagotovili naslednje desetletje politične prevlade. Vmesni čas pa izkoristili, da se v opoziciji končno konsolidirajo, prečistijo, zavržejo koncept strankarskih lupin s kultom osebnosti v imenu, opravijo vsebinsko razpravo in se postavijo na zdrave programske temelje.
A kot vidimo, počnejo vse, da bi po starih vzorcih še enkrat ponovili vajo, ki dokazano ne deluje - ne deluje tako zanje same, kot za Slovenijo. Zato tudi v primeru, če jim sestave nove koalicijske večine ne bo uspelo spodnesti, kakšne samorefleksije ni za pričakovati.
Prej nadaljevanje ustaljenih in že videnih praks onemogočanja, blokade in diverzije na vseh nivojih, kot smo jim bili priča leta 2012.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
18 komentarjev
STAJERKA2021
Prastari strah levičarjev je samo ta, da bodo odstavljeni od bankomatov in ribarjenja v kalnem. Zato bi bilo najbolje, da je samo ena stranka, in to je njihova. Brez konkurence - tako kot v obdobju komunizma.
Si predstavljate travmo, da JJ zdravstvo odklopi od "pijavk" in se začne trošiti denar za to, za kar je namenjen. Levica in pijavke pa bi ostali brez priboljškov. Ne, ni dovolj psihiatrov v Sloveniji, da pozdravijo to bolečino.
Le kam se bodo levičarski revčki zatekli, ko več ne bo državnih jasli? Lahko pa gredo v komunistični raj, za začetek v Venezuelo!
Marija Perko
Lepši del dneva so moje grenke kavice, branje Domovine in Časnika, kjer me navdušujejo izjemno prodorni komentarji mojih somišljenikov. Zelo rada berem Kraševko.Bravo, gospa! Iz vas veje uporen in trdoživ primorski duh, duh preizkušanega naroda in zdrava pamet, ki še kako dobro ločuje partizanstvo od revolucije. Predvsem pa veste, da je demokracija kot sistem sama po sebi neprecenljiva pridobitev. Varujmo jo, v imenu naših prednikov in zanamcev, pa stisnimo zobe, ker je le-ta še v pubertetni fazi!
Alojzij Pezdir
"Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro!"
Očitno se je gromozanski patološki strah naselil tudi med javnosti dobro znanimi skrajno levimi in levičarskimi akademiki in univerzitetnimi profesorji (s prvo-podpisanim dr. Rudijem Rizmanom na čelu), večinoma akademskimi "zaslužnimi veterani" iz minulega totalitarnega režima, ki so se danes z objavljeno politično destruktivno proti-izjavo znova demonstrativno in militantno postavili v ospredje najbolj ideološko in politično zadrtih proti-pomladnih oz. proti-demokratičnih družbenih sil v aktualni totalni politični in medijski vojni "vseh proti vsem", ki se vse bolj očitno sprevrača v skrajno družbeno destruktivno in brezupno reakcionarno totalitarno vojno proti veljavni ustavni ureditvi, proti političnemu večstrankarskemu parlamentarizmu in demokraciji ter proti univerzalnim temeljnim človekovim svoboščinam in pravicam državljanov, davkoplačevalcev in volivcev v RS.
Del najbolj starosvetne, tradicionalne in levičarsko skrajno zadrte ter nepoboljšljivo nazadnjaške "komunistične" oz. "revolucionarne" inteligence očitno hoče še enkrat na silo zaustaviti zgodovinski, politični in demokratični razvoj v RS ter z vsemi sredstvi ohraniti in ubraniti doseženi lastni in skupinski pogubno mrtvoudni "status quo" z vsemi akademskimi, socialnimi in političnimi privilegiji, ki si jih nezasluženo prisvajajo že desetletja, vse od konca 2. svetovne vojne ter od nedemokratične diktatorske uveljavitve komunističnega enoumja v zgodovinsko propadli in bankrotirani FLRJ/SFRJ.
Kraševka
Komunistične REVOLUCIONARJE težko štejemo med razumnike, prej med VSTAJNIKE. Ta, ki podpira ENOUMJE in blati DEMOKRACIJO, čeprav je univerzitetni profesor, ga sama diplome res ni naredila za INTELEKTUALCA. Kajti s svojimi izjavami so prav primitivni. Pametni kmetje, kot je bil gospod Ivan Oman, jih prav gotovo "NADMUDRIJO".
MEFISTO
Dzi nu nje ja, naj te spomnim na ljudsko modost, da en neumen lahko vpraša več kot lahko odgovori devet modrecev.
Marija Perko
Nana, m.a.l.a.....z vama delim izkušnje glede " v redu ljudi". Trenutno sem trdno odločena, da grem z njimi na "minimalca" glede odnosov. Trideset let že prepričujem ljudi za kaj gre pri naši demokraciji, pa je vse kot bob ob steno. Dost mam! Sem samo zavedna Slovenka, ljudje me spoštujejo, celo zelo radi se z mano družijo, ampak ko pridemo do politike, se vse neha. Pa mi je veliko tudi do njihovega napredka jutri. Ja, prav od veselja me razganja, ko gredo stvari dobro. Osebno poznam Janšo in ne morem verjeti, da ljudje lahko koga tako sovražijo. Čas bo pokazal kdo je on in za kaj je zastavil življenje. Kdor mu očita karakterne slabosti, naj se zaveda, da imamo vsi svoje tudi slabosti. Problem je, ker narod ne zna ceniti svojih velikih ljudi za časa življenja. Nadaljujemo z delom in upanjem! Domovina, zbudi se!
Kraševka
Podobno tudi sama razmišljam.
ales
Med "Privilegirani v udobju državnega" je veliko tudi t.i. desničarjev, veliko nedeljnikov, celo nekateri duhovniki.
Ti kruhoborci se ne zavedajo, da dlje kot bo privilegij trajal, globji bo padec. Do tega pa bo zagotovo prišlo, če ne danes pa čez par let, z ali brez JJ. "Privilegiranih v udobju državnega" je v Sloveniji 3x preveč in slovensko gospodarstvo na dolgi rok tega ne bo več uspelo nahraniti. "Ahil-ova tetiva" slovenskega gospodarstva tako ali tako del dobička že dolgo pušča v tujini.
Kraševka
Res je.
rx170
Glede na žalostne rezultate vlade 2004-2008 in še bolj žalostne tiste iz 2012' ni nobene bojazni, da bi bila ta vlada uspešna.
Kajtimara
kaj pa so žalostni rezultati za tebe ? vrnitev levih na oblast ?
slovenc sm
Tipični levičarski komentar. Brez argumentov. Samo laganje. Niste sposobni ene primerjalne številke pokomentirati. Točno tako je, kot je napisano v zgornjem članku. Tako dobrega komentarja že dolgo nisem prebral.
Franci
mala, odgovora in argumentov od rx-a nikoli ne boš dobila. Žalostni rezultati so seveda to, da so delali dobrao.
Marija Perko
Nocoj se mi je sanjalo....Na TV agitirajo za izvolitev desnice. Spoštovane državljanke in državljani, tvegajmo tokrat in se pustimo presenetiti. Pozabimo na nekdanje predsodke in obkrožimo desnico. Če bodo delali dobro za državo, jih nikoli več ne spustimo na oblast.
Kraševka
Gospod Čakš. zelo dober prispevk ste pripravili.
Odstranili ste "zastor" in pokazali, zakja se LEVI-igralci, tako bojijo DEMOKRATIČNEGA "režiserja".
Res, če bi bili LEVIČARJI sposobni, bi tekmovali s svojim programom, ki bi ga lahko primerjali s programom SDS in NSi. Pri vsaki točki bi lahko razložili v čem so boljši in zakaj ni dobro to, kar predlaga konkurenca. Pa tega programa LEVICA niti nima. Oni se ne borijo za dobro DELO, ampak se res borijo samo za PRIVILEGIJE, ki jim omogoča IZŽEMANJE, tako Bank, kot drugih Državnih podjetij. Da preusmerjajo svoje "umazanije", pa imajo v rokah MEDIJE, ki dejansko onemogočajo DEMOKRACIJO, s propagando Anti-Janša.
S pomočjo MEDIJEV, furtajo narod s koalicijami ANTI-Janša. Ljudje pa se ne zavedajo, da je to le pesek v oči. Levica se bori proti-NAPREDKU, ki bi se pojavil z novo Janševo vlado.
Upam, da bodo DRŽAVLJANI to enkrat vendar dojeli, da je ANTI-Janša preživeto, oziroma NEKORISTNO.
Za državo in državljane, bi bila JANŠEVA vlada sedaj dobrodošla. Saj dejansko ne bi bila Janševa, ampak bi jo imenovali DEMOKRATIČNA RAZVOJNA vlada, kajti sestavljena bi bila iz desnih in levih. Tako vlado NUJNO POTREBUJEMO.
Slavec
Tresla se je gora, večjih sprememb pa ni. Morda je ta mesec še najbolj
opazen pomik tako Desusa kot SMC na varno stran štirih procentov.
.
Agencija MediaGauss, 16.02.2020:
.
SDS 29
SD 16
NSi 11
Levica 7
LMŠ 6
SLS + Kangler + civilne iniciative 5
Desus 4
Počivalšek SMC 4
Zeleni Slovenije + Stranka mladih - Zeleni Evrope 3
DOM 2
.
Ostale stranke skupaj 13
Friderik
Točno tako, kot je napisano. In čisto nič drugače.
MEFISTO
En sam strah je pa še večji.
Na levici se bojijo, da bi jih Janša odklopil od bankomatov in da bi se izkazalo, da je dovolj denarja tudi za kake koristne reči in ne le za polnjenje gobokih žepov postkomunistične levice.
Strla bi jih groza, čebi naprimer zdravstvo zadihalo s polnimi pljuči, ne da bi velik del denarja presahnil neznano kam.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.