Amazonska sinoda. Ko se v Vatikanu prestopi mejo med inkulturacijo in ideologijo?

Martin Nahtigal
28

V zadnjih dneh je veliko razburjenja med katoličani vzbudilo dejanje nekaterih mladih katoličanov, ki so iz cerkve blizu Vatikana v Rimu odstranili idole »pachamame«, inkovske boginje rodovitnosti, ter jih odvrgli v reko Tibero. Celotna zadeva je le pokazatelj vrha ledene gore različnih idej, ki se krešejo okrog Amazonske sinode. Kot katoliški laik se ne počutim poklicanega komentirati globokih teoloških tematik in sem v dogmatiki zavezan poslušnosti Cerkvi. Vendar sem »samo« v tem zavezan poslušnosti. Ko pa govorimo o organizaciji Cerkve, o delu institucij ter predlogih, ki niso verske resnice, pa čutim kot dolžnost, da se spustim v debato.

Meja med inkulturacijo vere in ideološkimi spremembami teoloških resnic je zelo tanka. Stoletja so se misijonarji po celotnem svetu trudili prinašati pravo vero in se hkrati skrbno varovati prestopa te tanke meje. Sedaj pa se zdi, da se ravno s tihim, a vztrajnim prestopanjem želijo doseči temeljne spremembe naše vere in Cerkve. Vzemimo za primer ravno te kipce, ki so končali v Tiberi. Motiv »pachamame« izvira iz dolge zgodovine amazonskih plemen in je jasno politeističen, zato ima svoje mesto med poganskimi verovanji. S tega vidika je jasno, da pravi izraz za te podobe ni »kipec«, ampak »malik«. Za katoličana pa ima poganski malik svoje mesto v etnografskem muzeju. Tako preprosto je to. Morda pa se sliši brutalno.

Za katoličana pa ima poganski malik svoje mesto v etnografskem muzeju. Tako preprosto je to. Morda pa se sliši brutalno.

Inkulturacija pomeni približevanje vere na način, da se razume lokalno kulturo, da se misijonar nauči jezik. Tako se vero približa ljudem. Ne približuje pa se vere malikom. To je bistvena razlika. Misijonarjenje z ognjem in mečem ni bilo misijonarjenje, ampak geopolitični boj. Ravno tako, kot potovanje po svetu med misijoni s križem za vratom in polno denarnico ni misijonarjenje, ampak bolj antropološko raziskovanje. Pravo misijonarjenje odpira vrata Cerkve ljudem, zapira pa jih malikom, zato da bi ljudje pri njih ne našli potuhe in da bi jih ne začeli mešati s pravo vero.

Poleg tega pa je gledati na Amazonijo zgolj kot na neka zaostala plemena v pragozdu tipičen zahodnjaški pogled, ki je plod zgrešenih predstav. Na območju Amazonije imamo ravno tako velika mesta, ki se soočajo s podobnimi težavami pri verskem življenju kot druga urbana središča. Največje mesto v Amazoniji ima več prebivalcev kot Slovenija.

Nadalje pa lahko opazujemo, da se nekateri ljudje, ki realno delajo na tem območju, strinjajo s tem, da je centrala v Vatikanu v svoji želji po globalni všečnosti in izrabi lokalne sinode za dosego širših ideoloških ciljev prešla mejo inkulturacije. Tako je amazonski škof José Luis Azcona komentiral, da gre pri »pachamami« za demonske idole, ki nimajo mesta v nobeni cerkvi. Dejal je še, da verjame, da se bo na sinodi s pomočjo Svetega duha razločilo, kaj je plod hudiča, kaj človeškega uma in kaj je resnično Božji načrt. In opozoril, da so nekatere težave, ki jih zasleduje sinoda, neobstoječe, ker sta glavni težavi razširjanje protestantskega binkoštnega gibanja in raznovrstne oblike spolnih zlorab.

Vse bolj namreč izgleda, da je Amazonska sinoda »alibi« ali neke vrste »kritje« za spremembo temeljev katoliške vere.

Vse bolj namreč izgleda, da je Amazonska sinoda »alibi« ali neke vrste »kritje« za spremembo temeljev katoliške vere. Skozi govor o ekologiji se namreč vriva govor o elementih in Zemlji, kjer je tanka meja med spoštovanjem narave in njenim idealiziranjem oz. skorajšnjim slavljenjem. Za ekologijo se namreč že tako ali tako zdi, da postaja neke vrste religija 21. stoletja in katoliška Cerkev po mojem prepričanju ne bi smela pasti na isti trik. V današnjem svetu, tudi med katoličani, se tako hitro širi navdušenje nad naravnimi elementi. S tem pa se bližamo modernemu panetizmu. Boga hitro do neke mere izenačimo z naravo in pozabimo na dejstvo, da je naš Bog oseba, s katero vstopamo v osebni odnos. Seveda pa je vse skupaj bolj enostavno, če Boga nekoliko zreduciramo, in to se danes neredko dogaja.

Seveda pa je vse skupaj bolj enostavno, če Boga nekoliko zreduciramo, in to se danes neredko dogaja.

Cerkev se mora razvijati preko načel katoliške teologije, ne preko sociologije, naturalizma ali pozitivizma. Odpraviti katoličane, doktorje teologije, škofe in duhovnike, ki se s tem stališčem ne strinjajo, češ da so farizeji, rigidni in konservativni, pa ni v duhu dialoga, niti v duhu sinodalne skupnosti Cerkve.

Ravno tako je nevaren govor o evropeiziranem sporočilu Cerkve. Sporočilo Cerkve je eno in univerzalno za ves svet: odrešenje po Jezusu Kristusu. Spreminjanje cerkvene discipline na področju celibata, uvajanje novih služb ter ideje po uvažanju domorodskih elementov v latinski obred ne gre enačiti z reševanjem nekakšnih lokalnih težav. Vse to daje vtis, da ta sinoda ni tako zelo lokalna in da ima širšo agendo.

Misijonarji smo vsak dan, enkrat bolj, drugič manj. Vsak po svojih najboljših močeh in z Božjo pomočjo. Smo poklicani.

In spet smo pri meji med inkulturacijo in ideološkimi spremembami: eno je govoriti o Bogu v lastnem jeziku naroda, upoštevati njihovo kulturo, običaje, arhitekture ipd., nekaj drugega pa je vdiranje poganstva v Cerkev preko klanjanja idolom, enačenja Boga z naravo, in spreminjanja cerkvenih univerzalnih cerkvenih zakonov po meri bolj ali manj poganskih ljudstev. Kar nekaj članov sinode, predvsem nemško govorečih, je takih, ki se tudi sami doma trudijo za temeljite spremembe na področju univerzalnega cerkvenega prava in teologije. To pa je morda realna »politična« težava Vatikana.

Misijonarji so stoletja umirali zaradi oznanjevanja Luči vere in sporočila Evangelija po celotnem svetu. Umirali so v določeni meri tudi zato, ker so razumeli mejo med inkulutracijo in izgubo lastne vere. Naše misijonarjenje doma, vsak dan, je ravno tako ogroženo s kulturo smrti, napada na družino ter rastočo versko-politično nestrpnostjo. Za Amazonijo in sinodo nam v resnici preostane predvsem molitev in zaupanje v Božjo modrost, vendar ob zavedanju, da bo to, kar se sedaj kuje v Vatikanu, pomembno vplivalo tudi na nas. Čeprav je govora o Amazoniji, se moramo zato oglasiti tudi v Sloveniji – glede teh in glede naših lastnih težav. Misijonarji smo vsak dan, enkrat bolj, drugič manj. Vsak po svojih najboljših močeh in z Božjo pomočjo. Smo poklicani.

28 KOMENTARJI

  1. Kot da berem lastne misli. Zaradi vsakdanjega misionarjenja doma in v službi pač nimam časa poglabljati se v visoko vatikan teologijo amazonskega pragozda. Zato copy&paste poglavitne misli: “Za katoličana pa ima poganski malik svoje mesto v etnografskem muzeju. Tako preprosto je to.”

  2. KONČNO!
    Končno smo dočakali primeren kritičen pogled na vso dogajanje tudi na Domovini, ki je s parimi članki pošteno brcnila mimo.
    Še posebej problematičen je bil intervju z Volčičema, ki ga je slabo opravila Lucija Čakš. Je že prav, da sta imela prostor za besedo, a od novinarke bi pričakovali bolj pronicljiva in na nekaterih mestih, kjer mojstra nakladata ali spuščata puhlice, celo provokativna vprašanja … Tako pa jima je že z vprašanji pritrjevala oz. ju napeljevala tako, da sta imela priložnost izliti čimveč sovraštva po “zahodnjakih” in razširiti kar nekaj teoloških zmot.

    No, tole pa je res argumentiran in kvaliteten zapis. Hvala Martin!

  3. Postavlja pa se tudi vprašanje legalnosti Borgolia na svetem sedežu. Vsakovrstne zmote in paktiranja s sovražnikom, dajejo misliti, da so pomisleki glede njegove izvolitve upravičeni. Namreč, Benedikt je še živ, njegov odstop pa je zavit v tančico skrivnosti. Kar pomeni, da sveti sedež ni bil izpraznjen, papeški prestol pa zaseda protipapež.

  4. Intervju s parom Volčič bi moral napraviti Martin Nahtigal. Posebej je manjkalo vprašanje o glavni težavi v Amazoniji in drugod, kjer sta potovala Volčičeva, to je razširjanje protestantskega binkoštnega gibanja.

  5. Dobro je v čanku povedano, da maliki sodijo v MUZEJ in ne v Cerkev.

    Glede celibata, pa je res potrebno razmišljati, da bi, zaradi pomankanja duhovnikov, lahko maševali tudi DIAKONI, ki še niso posvečeni v duhovnika.

    Pred 10 leti sem bila v Parizu pri maši med Pariškimi Slovenci. Pri maši sta bila dva mašnika. Ob pridigi je duhovnik pokazal na somaševalca in dejal, v nedeljo je moj pomočnik imel pri birmi svojega otroka. Moje prijateljice so se kar prestrašeno ozrle proti meni:”Kaj pa je to zdaj”. Odgovorila sem:” mislim, da je ta drugi samo Diakon”.

    Kasneje po maši smo iz pogovorov res ugotovili, da ni posvečen v duhovnika, ker se je potem, ko je bil že diakon premislil. Toda v situaciji POMANKANJA duhovnikov, mu je bilo dovoljeno maševati in obhajati, medtem, ko je spoved vedno opravljal le duhovnik. Kajti po pravilih Cerkve, je dal Jezus pravico odpuščati grehe samo duhovnikom.

    To kar sem videla v Parizu se mi je zdelo pametno. Več te prakse bi morali imeti tudi v drugih državah. Če je moški poročen in vzgledno živi krščansko življenje, je dobrodošlo, da duhovnikom pomaga.

    • Kot diakon seveda ni maševal. Bil je pač pomočnik pri liturgiji, lahko bi rekli strežnik ali ministrant. Ena od osrednjih diakonskih nalog je včasih bilo ministriranje pri maši.

      Diakon pa seveda ne more maševati, saj ni duhovnik, enako kot tudi ne more spovedovati.

      • Zelo preprosto – ker pač ni duhovnik. Enako kot tudi jaz ali vi ne moreva maševati: ker nimava posvetitve za to. Duhovništvo je po katoliškem nauku zakrament. Duhovnikom ga podeli škof kot naslednik apostolov, ki jim je to oblast oz. službo podelil Jezus pri zadnji večerji.

        Poročenost pa sama po sebi ni ovira, da nekdo ne bi mogel biti duhovnik. Celibat je disciplina, ne pa absolutna prepreka za posvetitev. To seveda ne pomeni, da je celibat “kar nekaj” in da nima svojega globokega pomena. Imamo npr. tudi nekatere katoliške duhovnike, ki so poročeni. Npr., po katoliškem nauku darujejo pravoslavni kristjani ravno tako veljavno mašo, njihovi duhovniki pa so poročeni.

  6. “Za katoličana pa ima poganski malik svoje mesto v etnografskem muzeju. Tako preprosto je to. Morda pa se sliši brutalno.”

    Ker maliki predstavljajo demone, so torej obremenjeni, okuženi, onesnaženi z demonskimi vplivi in kvarno vplivajo na ljudi, kraje in vse, kar je z njimi povezano. Če se kopičijo v etnografskih muzejih, se torej to duhovno onesnaževanje samo širi v družbi in prostoru, kjer jih zbirajo in razstavljajo. To so torej nevarne gnusobe in z njimi se ne gre šaliti. In ker je večni blagor človeških duš – zveličanje pri Bogu – pomembnejše od časnega vedenja oz. znanstvenega preučevanja in spoznavanja lažnih malikovalskih religij kot vidika minljive kulture človeka v padlem stanju po izvirnem grehu, ki potrebuje Edinega Odrešenika – Kristusa – je, če ne gre drugače – bolje takšne stvari uničiti, npr. sežgati, razstreliti, staliti, zdrobiti in zmleti ter odvreči kot (nevaren) odpadek. To velja predvsem, ko smo primorani biti v stiku s takšno nesnago (npr., da je prinešena k nam, v naš prostor, kjer imamo pred Bogom odgovornost za zveličanje drugih, da nam je vsiljena, npr. kot podla skrunitev svetih krajev Katoliške vere in Cerkve). Oziroma jih pustiti tam, kjer se pač nahajajo v izvornem okolju, da jih uniči zob časa. No, največ, kar bi znanosti še lahko pustili, bi morda bilo to, da se arheološko oz. etnološko popiše in slikovno posname takšne artefakte, zbirati in hraniti jih pa je duhovno preveč tvegano. Škoda, ker tistih lesenih amazonskih gnusob niso mogli najprej sežgati in nato pepela raztrositi v Tibero ali kar v Sredozemsko morje. Tako pa so jih karabinjerji nekaj dni kasneje nepoškodovane našli in jih bodo spet vrnili, da bodo onesnaževali Božje hiše v Vatikanu.

    • Primož, maliki nimajo nobene moči. So zgolj oblikovani kosi lesa, kamna, zlata…delo človeških rok. Tvoje stališče te približuje fanatičnim muslimanom, ki kamor pridejo, uničujejo vse, kar ni muslimansko. Tako so nedavno uničevali muzeje in arheološka najdišča, tako uničujejo cerkve in Božja obeležja, kamorkoli pridejo. Kot kristjan si lahko popolnoma brez skrbi: maliki te ne bodo onečastili, če si jih boš kot zanimivost ogledal v muzeju, kjer je tudi njihovo mesto. V cerkvi pa nikakor, pa ne zaradi kašne njihove “moči” ampak iz čisto načelnega stališča.

  7. No, zaradi prav propagandno-osladnih apologij Bergoglia sem že skoraj obupal nad Domovino, še posebej me je nemočen bes popadel ob diletantsko in pristransko izvedenega intervjuja z zakoncema Volčič, je ta prispevek kritična osvežitev.
    Martin Nahtigal, hvala!! Podpišem.

  8. Vesel sem, ko čutim, da je ta spis del Perfekcije, ki navdihuje in kaže (ne išče)v kaosu Luč,.
    Kaže naravnost na tiste,ki delajo kaos , ki so tisti, ki želijo dobro tistim, ki to iskoriščajo in se stavijo v verigo satanskega pritlehnega uničevanja.
    Upanje ostaja, kajti očitno ne vedo kdo je Sv.Duh.

  9. V glavnem … Vso to iskanje hudega namesto Dobrega … Danes bi Jezusa ponovno umorili … Ker že spet ne bi bil točno takšen kot smo si ga mi zamislili. Mi v bran svojemu delčku tradicije, On pa z naukom Ljubezni. Hm … Definitivno bi tudi v tem age-u (obdobju) Jezus izpadel preveč new in kot tak moteč. Tako da … Izogibajte se vsakršne simbolike – lahko bi povzročila sledenje Kristusu in bi postali čudni … Bodimo preprosto “pravoverni”, ideološkost pa še naprej očitajmo in drugemu in Drugemu.

      • Bac … Dostojevski? Iskreno – nimam pojma. Iz mojega zornega kota zgolj kruta realnost. Po sistemu “zgodovina se ponavlja” … Kot že mnogokrat rečeno – tudi mi imamo svoje fundamentaliste. Zaenkrat vztrajajo pri verbalnih bombah … Kaj sledi? Razcvet mislecev in mistikov kot protiutež? Bilo bi lepo … 🙂

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime