Kako so naši predniki zmogli zgraditi toliko cerkva in jih bogato okrasiti?

Ob 161. obletnici smrti blaženega škofa Antona Martina Slomška objavljamo enega od njegovih nagovorov.

Pogostokrat sem slišal, da se ljudje čudijo, kako so naši predniki zmogli toliko cerkva zgraditi in jih tako bogato okrasiti. Ali so bili bolj premožni kot mi? Sploh niso bili premožni, le potrebovali niso toliko kot mi. Hude letine jim niso prizanašale, pa klub temu niso pozabili na Boga. Spoznali so, da le malo tega, kar jim je Bog dal, njemu namenijo, kar Bogu posodijo, pa se jim bo stoterno povrnilo.

Sami so bili ubogi, skrbeli pa so za lepoto cerkva in za Božjo čast, zato jih je Bog osrečil – in le dvojega je treba, da se veliko lepega in dobrega zgotovi: goreče srce Božje ljubezni in združena moč. Tako kot male mravlje nesejo dragega kadila in drobne čebele žlahtnega medu in voska, tudi farani po malem veliko dobrega naredijo, če so enotni in dobrosrčni.

A vedite: fara ni poštena, čeprav ima še tako lepe cerkve in velike zvonove, če nima poštenih ljudi. Kakšni so bili naši predniki? Jezus pravi, da jih bomo spoznali po njihovem sadežu. Poznal sem veliko starih mož, ki so veljali za poštenjake – bili so pravični kristjani, pridni kmetje, pokorni Bogu in svoji gosposki. Niso sicer toliko znali in vedeli kot mi danes, zato pa so bili mož beseda in so se greha bolj bali kot ognja.

Svoje otroke so vzgajali v Božjem strahu, zapustili pa so jim poštenje in dobro srce, kar je najboljša dota. Dobro (to je) po krščansko vzgojeni otroci so krona poštenih staršev, slava in žlahtne rože svojega rojstnega kraja in fare.«