Kako je zahodni svet prežela LGBT teorija in kaj je o tem dobro vedeti

Da razumemo moderni pojav LGBT teorije in njenih različnih oblik, se je nujno vsaj na kratko ozreti v preteklost, saj nato bolje razumemo, kako smo se v zahodni družbi znašli na današnji točki, ko se človeška spolnost v primerjavi s tradicionalnimi predstavami poskuša definirati povsem drugače.

Korenine današnjega dogajanja namreč segajo precej daleč nazaj, v predmoderno dobo, ko je v dobršnem delu Evrope prevladoval tako imenovani moralni rigorizem. Pod tem izrazom razumemo vzdušje v družbi, ki je marsikje prevladovalo vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja, zaznamovala pa ga je množica spolnih tabujev, v moralni teologiji pa izjemno, skoraj obsedeno ukvarjanje s temami »de sexto«, torej šeste Božje zapovedi. Dovolj je pogled v kakšen predkoncilski priročnik moralne teologije. Neredko so vsebovali težke obsodbe spolnih praks, ki so presegale »nravnost«: heteroseksualni spolni odnos v mejah kanonično sklenjene zakonske zveze. Vse izven tega okvira je bilo obsojeno kot »samo v sebi zlo dejanje« in »zločin, ki kriči v nebo«. Najbolj kritična spolna greha sta bila istospolni odnos in samozadovoljevanje.

Naši predniki, še pred II. svetovno vojno, marsikdaj o spolnosti niso prav veliko vedeli, okvirno pa je bilo jasno, da je spolnost primarno v moški domeni ter da je namenjena zaploditvi otrok. Z drugimi besedami, spolnost je bila opredeljena precej »živalsko«, hkrati pa zakrita pod množico tabujev.

Od 19. in predvsem 20. stoletja pa se je ta stari, »biologistični« sistem, znašel v krizi. Antično-stoično pojmovanje spolnosti, katere glavni cilj je bil reprodukcija, se je začelo majati, in posledice tega čutimo še danes. Tako razumevanje spolnosti je namreč temeljilo na binarnosti spolov, o kateri se nihče ni spraševal, so pa vprašanja nenadoma začela postavljati odkritja sodobnih znanosti.

Če posplošimo, lahko rečemo, da so biološke znanosti redefinirale spolnost, spolni odnos, predvsem pa nujnost spočetja, na kar je usodno vplival izum kontracepcijske tabletke leta 1956; humanistične znanosti pa so postopoma redefinirale odnose med spoloma in povezavo med zakonom in spolnostjo.

Biološke znanosti so redefinirale spolnost, spolni odnos, predvsem pa nujnost spočetja, na kar je usodno vplival izum kontracepcijske tabletke leta 1956; humanistične znanosti pa so postopoma redefinirale odnose med spoloma in povezavo med zakonom in spolnostjo.

Spolna revolucija kot tektonski premik

Že omenjena spolna revolucija je bila v tem smislu pravi tektonski premik. Kontracepcija je zahodnemu človeku ponudila »svobodo poželenja« ločeno od rodovitnosti in s tem popolnoma spremenila naš način razmišljanja. Današnji človek spolnega odnosa, razen če se tako izrecno odloči, sploh ne povezuje več z rodovitnostjo. S tem je v našo mentaliteto zarezala ločnica med naravo (spolni odnos) in avtonomijo (»jaz upravljam s svojim telesom«). Druga ločnica je nastala tekom »emancipacije žensk«, pri čemer se je ločitev zarezala med ženskost in materinstvo. Narastle so kritike tradicionalne družine, češ da je omejena in okostenela v rigidnih okvirjih tradicije, družbenih navad in pričakovanj.

Nihalo zgodovine je, če skrajno posplošimo, zanihalo od moralnega rigorizma povsem v drugi ekstrem in zaenkrat se še ni ustavilo, ampak sili v še večje ekstreme.

Namesto tega se je uveljavil nov pogled na spolnost, zaznamovan s favoriziranjem erosa, nagonov ter ukinitvijo vsakršnih tabujev in prepovedi. Sveti zakon, prej utemeljen na jasni strukturi spolnosti, ki skrbi za rojevanje otrok, se je podrl; človeška spolnost pa je ostala brez redu in smisla.

Pojav ločnice med sex in gender

Potem, ko so se ločnice zarezale med spolnost in rodovitnost, med ženo in materjo, med možem in ženo, pa je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo ločnice začele pojavljati tudi znotraj človeka samega. Za to je poskrbel razvoj psihoanalize in raziskave na področju spolnosti.

Še pred spolno revolucijo se pojavijo ideje o razlikovanju med »sex« (naraven, biološki spol) in »gender« (kulturni, družbeni spol). Začetki tega razlikovanja so sicer povsem strokovne in medicinske narave. Pozneje, predvsem pod vplivom raziskav A. Kinseyja (+1956) in J. Moneyja (+2006), pa se začne uveljavljati ideja, da je vsak, tudi povsem zdrav človek, res lahko telesno zaznamovan z enim spolom, a je njegov družbeni spol vedno pod vprašajem. To prepričanje danes večinsko obvladuje zahodno psihologijo.

Iz te hitre in posplošene zgodovinske skice lahko sklepamo, da imamo opravka z zelo pomembnimi vprašanji, ki so se kopičila skozi zgodovino. Napačno je misliti, da je to vse skupaj le modna muha: gre za mentaliteto zahodnega človeka, s katero smo pravzaprav vsi nekoliko okuženi, zato pa imajo te teme takšen odmev v naši družbi.

Napačno je misliti, da je to vse skupaj le modna muha: gre za mentaliteto zahodnega človeka, s katero smo pravzaprav vsi nekoliko okuženi, zato pa imajo te teme takšen odmev v naši družbi.

Vendar teorija spolov daje slab, napačen in uničujoč odgovor na to vprašanje. Na resno vprašanje vloge moškega in ženske v družbi odgovori z negacijo naravne razporeditve spolov; vse skupaj proglasi za družbeni konstrukt in – paradoksalno – namesto tega postavi še večji konstrukt: samo sebe. Ločitev med naravo/biologijo in osebo, ki je bila v zahodno mentaliteto vstavljena ob izumu kontracepcije, se še dodatno zaostri in to ločitev uvede tudi na področju posameznega človeka. Teorija spolov namreč na človeka gleda shizofreno, v dveh delih, pri čemer naravne danosti – telo – postanejo suženj človekove svobode. To se skriva pod sloganom »človek ni narava, ampak je svoboda«.

In tako smo danes na pragu novega pogleda na človeka, nove antropologije, ki ji lahko rečemo »trans-seksualna« ali »seksualni pluralizem«. Medtem, ko smo do ločitve med sex in gender prišli skozi znanstvena odkritja glede t. i. »intersex« oseb, torej oseb, ki se že rodijo s kombinacijo moških in ženskih bioloških lastnosti (denimo hermafroditizem), se je v nadaljevanju to strokovno podlago spregledalo in uvedlo ideološko različico, ki zagovarja obstoj nepregledne množice spolov, kar pa je seveda daleč od strokovnosti.

Težave teorije spolov

Zato pa se teorija LGBTQIA+ pogosto znajde v cikličnih argumentih brez posebnega smisla. Če damo le en primer: težko je govoriti o transgender osebah in zagovarjati ukinitev binarnosti spolov, če pa za homoseksualni par nujno potrebujemo dva geja ali dve lezbijki, torej dva moška ali dve ženski.

Nadalje je težava teorije tudi v tem, da se v en koš meče povsem različne stvarnosti: interseksualna stanja (ki so pogojena »biološko«), homoseksualnost (kjer gre za spolno privlačnost), transvestizem (ki je v bistvu fetišizem, torej gre za posebne spolne preference) in trans-seksualnost (nezadovoljstvo s fenotipskim spolom).

Pri vsem skupaj delujejo tudi ekstremne posledice permisivne vzgoje, pri čemer ima (odrasli) otrok absolutno pravico odločanja, celo o svojem spolu; vseskozi pa je na delu tudi za naš čas tako značilna potreba po absolutni avtonomiji: »s svojim telesom delam, kar hočem«, drugi pa naj se mojim željam prilagajajo. Nekakšna antropologija izpred Kopernikovega obrata, ki je svetu pokazal, da se planeti ne vrtijo okrog nas, ampak mi okrog drugih.



V ozadju teorije spola je torej marsikaj, a, kot vedno, tudi denar. Ljudje brez identitete, brez hrbtenice, brez zavedanja o tem kdo so in kam gredo – ne vedo niti kateri spol bi izbrali – so idealni potrošniki v pesti elit in korporacij, ki obračajo gore denarja na hrbtih takšnih ljudi, ki jih pospešeno vzgajajo za prihodnost.