Kako je zahodni svet prežela LGBT teorija in kaj je o tem dobro vedeti
POSLUŠAJ ČLANEK
Da razumemo moderni pojav LGBT teorije in njenih različnih oblik, se je nujno vsaj na kratko ozreti v preteklost, saj nato bolje razumemo, kako smo se v zahodni družbi znašli na današnji točki, ko se človeška spolnost v primerjavi s tradicionalnimi predstavami poskuša definirati povsem drugače.
Korenine današnjega dogajanja namreč segajo precej daleč nazaj, v predmoderno dobo, ko je v dobršnem delu Evrope prevladoval tako imenovani moralni rigorizem. Pod tem izrazom razumemo vzdušje v družbi, ki je marsikje prevladovalo vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja, zaznamovala pa ga je množica spolnih tabujev, v moralni teologiji pa izjemno, skoraj obsedeno ukvarjanje s temami »de sexto«, torej šeste Božje zapovedi. Dovolj je pogled v kakšen predkoncilski priročnik moralne teologije. Neredko so vsebovali težke obsodbe spolnih praks, ki so presegale »nravnost«: heteroseksualni spolni odnos v mejah kanonično sklenjene zakonske zveze. Vse izven tega okvira je bilo obsojeno kot »samo v sebi zlo dejanje« in »zločin, ki kriči v nebo«. Najbolj kritična spolna greha sta bila istospolni odnos in samozadovoljevanje.
Naši predniki, še pred II. svetovno vojno, marsikdaj o spolnosti niso prav veliko vedeli, okvirno pa je bilo jasno, da je spolnost primarno v moški domeni ter da je namenjena zaploditvi otrok. Z drugimi besedami, spolnost je bila opredeljena precej »živalsko«, hkrati pa zakrita pod množico tabujev.
Od 19. in predvsem 20. stoletja pa se je ta stari, »biologistični« sistem, znašel v krizi. Antično-stoično pojmovanje spolnosti, katere glavni cilj je bil reprodukcija, se je začelo majati, in posledice tega čutimo še danes. Tako razumevanje spolnosti je namreč temeljilo na binarnosti spolov, o kateri se nihče ni spraševal, so pa vprašanja nenadoma začela postavljati odkritja sodobnih znanosti.
Če posplošimo, lahko rečemo, da so biološke znanosti redefinirale spolnost, spolni odnos, predvsem pa nujnost spočetja, na kar je usodno vplival izum kontracepcijske tabletke leta 1956; humanistične znanosti pa so postopoma redefinirale odnose med spoloma in povezavo med zakonom in spolnostjo.
Že omenjena spolna revolucija je bila v tem smislu pravi tektonski premik. Kontracepcija je zahodnemu človeku ponudila »svobodo poželenja« ločeno od rodovitnosti in s tem popolnoma spremenila naš način razmišljanja. Današnji človek spolnega odnosa, razen če se tako izrecno odloči, sploh ne povezuje več z rodovitnostjo. S tem je v našo mentaliteto zarezala ločnica med naravo (spolni odnos) in avtonomijo (»jaz upravljam s svojim telesom«). Druga ločnica je nastala tekom »emancipacije žensk«, pri čemer se je ločitev zarezala med ženskost in materinstvo. Narastle so kritike tradicionalne družine, češ da je omejena in okostenela v rigidnih okvirjih tradicije, družbenih navad in pričakovanj.
Nihalo zgodovine je, če skrajno posplošimo, zanihalo od moralnega rigorizma povsem v drugi ekstrem in zaenkrat se še ni ustavilo, ampak sili v še večje ekstreme.
Namesto tega se je uveljavil nov pogled na spolnost, zaznamovan s favoriziranjem erosa, nagonov ter ukinitvijo vsakršnih tabujev in prepovedi. Sveti zakon, prej utemeljen na jasni strukturi spolnosti, ki skrbi za rojevanje otrok, se je podrl; človeška spolnost pa je ostala brez redu in smisla.
Potem, ko so se ločnice zarezale med spolnost in rodovitnost, med ženo in materjo, med možem in ženo, pa je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo ločnice začele pojavljati tudi znotraj človeka samega. Za to je poskrbel razvoj psihoanalize in raziskave na področju spolnosti.
Še pred spolno revolucijo se pojavijo ideje o razlikovanju med »sex« (naraven, biološki spol) in »gender« (kulturni, družbeni spol). Začetki tega razlikovanja so sicer povsem strokovne in medicinske narave. Pozneje, predvsem pod vplivom raziskav A. Kinseyja (+1956) in J. Moneyja (+2006), pa se začne uveljavljati ideja, da je vsak, tudi povsem zdrav človek, res lahko telesno zaznamovan z enim spolom, a je njegov družbeni spol vedno pod vprašajem. To prepričanje danes večinsko obvladuje zahodno psihologijo.
Iz te hitre in posplošene zgodovinske skice lahko sklepamo, da imamo opravka z zelo pomembnimi vprašanji, ki so se kopičila skozi zgodovino. Napačno je misliti, da je to vse skupaj le modna muha: gre za mentaliteto zahodnega človeka, s katero smo pravzaprav vsi nekoliko okuženi, zato pa imajo te teme takšen odmev v naši družbi.
Vendar teorija spolov daje slab, napačen in uničujoč odgovor na to vprašanje. Na resno vprašanje vloge moškega in ženske v družbi odgovori z negacijo naravne razporeditve spolov; vse skupaj proglasi za družbeni konstrukt in – paradoksalno – namesto tega postavi še večji konstrukt: samo sebe. Ločitev med naravo/biologijo in osebo, ki je bila v zahodno mentaliteto vstavljena ob izumu kontracepcije, se še dodatno zaostri in to ločitev uvede tudi na področju posameznega človeka. Teorija spolov namreč na človeka gleda shizofreno, v dveh delih, pri čemer naravne danosti – telo – postanejo suženj človekove svobode. To se skriva pod sloganom »človek ni narava, ampak je svoboda«.
In tako smo danes na pragu novega pogleda na človeka, nove antropologije, ki ji lahko rečemo »trans-seksualna« ali »seksualni pluralizem«. Medtem, ko smo do ločitve med sex in gender prišli skozi znanstvena odkritja glede t. i. »intersex« oseb, torej oseb, ki se že rodijo s kombinacijo moških in ženskih bioloških lastnosti (denimo hermafroditizem), se je v nadaljevanju to strokovno podlago spregledalo in uvedlo ideološko različico, ki zagovarja obstoj nepregledne množice spolov, kar pa je seveda daleč od strokovnosti.
Zato pa se teorija LGBTQIA+ pogosto znajde v cikličnih argumentih brez posebnega smisla. Če damo le en primer: težko je govoriti o transgender osebah in zagovarjati ukinitev binarnosti spolov, če pa za homoseksualni par nujno potrebujemo dva geja ali dve lezbijki, torej dva moška ali dve ženski.
Nadalje je težava teorije tudi v tem, da se v en koš meče povsem različne stvarnosti: interseksualna stanja (ki so pogojena »biološko«), homoseksualnost (kjer gre za spolno privlačnost), transvestizem (ki je v bistvu fetišizem, torej gre za posebne spolne preference) in trans-seksualnost (nezadovoljstvo s fenotipskim spolom).
Pri vsem skupaj delujejo tudi ekstremne posledice permisivne vzgoje, pri čemer ima (odrasli) otrok absolutno pravico odločanja, celo o svojem spolu; vseskozi pa je na delu tudi za naš čas tako značilna potreba po absolutni avtonomiji: »s svojim telesom delam, kar hočem«, drugi pa naj se mojim željam prilagajajo. Nekakšna antropologija izpred Kopernikovega obrata, ki je svetu pokazal, da se planeti ne vrtijo okrog nas, ampak mi okrog drugih.
V ozadju teorije spola je torej marsikaj, a, kot vedno, tudi denar. Ljudje brez identitete, brez hrbtenice, brez zavedanja o tem kdo so in kam gredo – ne vedo niti kateri spol bi izbrali – so idealni potrošniki v pesti elit in korporacij, ki obračajo gore denarja na hrbtih takšnih ljudi, ki jih pospešeno vzgajajo za prihodnost.
Korenine današnjega dogajanja namreč segajo precej daleč nazaj, v predmoderno dobo, ko je v dobršnem delu Evrope prevladoval tako imenovani moralni rigorizem. Pod tem izrazom razumemo vzdušje v družbi, ki je marsikje prevladovalo vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja, zaznamovala pa ga je množica spolnih tabujev, v moralni teologiji pa izjemno, skoraj obsedeno ukvarjanje s temami »de sexto«, torej šeste Božje zapovedi. Dovolj je pogled v kakšen predkoncilski priročnik moralne teologije. Neredko so vsebovali težke obsodbe spolnih praks, ki so presegale »nravnost«: heteroseksualni spolni odnos v mejah kanonično sklenjene zakonske zveze. Vse izven tega okvira je bilo obsojeno kot »samo v sebi zlo dejanje« in »zločin, ki kriči v nebo«. Najbolj kritična spolna greha sta bila istospolni odnos in samozadovoljevanje.
Naši predniki, še pred II. svetovno vojno, marsikdaj o spolnosti niso prav veliko vedeli, okvirno pa je bilo jasno, da je spolnost primarno v moški domeni ter da je namenjena zaploditvi otrok. Z drugimi besedami, spolnost je bila opredeljena precej »živalsko«, hkrati pa zakrita pod množico tabujev.
Od 19. in predvsem 20. stoletja pa se je ta stari, »biologistični« sistem, znašel v krizi. Antično-stoično pojmovanje spolnosti, katere glavni cilj je bil reprodukcija, se je začelo majati, in posledice tega čutimo še danes. Tako razumevanje spolnosti je namreč temeljilo na binarnosti spolov, o kateri se nihče ni spraševal, so pa vprašanja nenadoma začela postavljati odkritja sodobnih znanosti.
Če posplošimo, lahko rečemo, da so biološke znanosti redefinirale spolnost, spolni odnos, predvsem pa nujnost spočetja, na kar je usodno vplival izum kontracepcijske tabletke leta 1956; humanistične znanosti pa so postopoma redefinirale odnose med spoloma in povezavo med zakonom in spolnostjo.
Biološke znanosti so redefinirale spolnost, spolni odnos, predvsem pa nujnost spočetja, na kar je usodno vplival izum kontracepcijske tabletke leta 1956; humanistične znanosti pa so postopoma redefinirale odnose med spoloma in povezavo med zakonom in spolnostjo.
Spolna revolucija kot tektonski premik
Že omenjena spolna revolucija je bila v tem smislu pravi tektonski premik. Kontracepcija je zahodnemu človeku ponudila »svobodo poželenja« ločeno od rodovitnosti in s tem popolnoma spremenila naš način razmišljanja. Današnji človek spolnega odnosa, razen če se tako izrecno odloči, sploh ne povezuje več z rodovitnostjo. S tem je v našo mentaliteto zarezala ločnica med naravo (spolni odnos) in avtonomijo (»jaz upravljam s svojim telesom«). Druga ločnica je nastala tekom »emancipacije žensk«, pri čemer se je ločitev zarezala med ženskost in materinstvo. Narastle so kritike tradicionalne družine, češ da je omejena in okostenela v rigidnih okvirjih tradicije, družbenih navad in pričakovanj.
Nihalo zgodovine je, če skrajno posplošimo, zanihalo od moralnega rigorizma povsem v drugi ekstrem in zaenkrat se še ni ustavilo, ampak sili v še večje ekstreme.
Namesto tega se je uveljavil nov pogled na spolnost, zaznamovan s favoriziranjem erosa, nagonov ter ukinitvijo vsakršnih tabujev in prepovedi. Sveti zakon, prej utemeljen na jasni strukturi spolnosti, ki skrbi za rojevanje otrok, se je podrl; človeška spolnost pa je ostala brez redu in smisla.
Pojav ločnice med sex in gender
Potem, ko so se ločnice zarezale med spolnost in rodovitnost, med ženo in materjo, med možem in ženo, pa je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo ločnice začele pojavljati tudi znotraj človeka samega. Za to je poskrbel razvoj psihoanalize in raziskave na področju spolnosti.
Še pred spolno revolucijo se pojavijo ideje o razlikovanju med »sex« (naraven, biološki spol) in »gender« (kulturni, družbeni spol). Začetki tega razlikovanja so sicer povsem strokovne in medicinske narave. Pozneje, predvsem pod vplivom raziskav A. Kinseyja (+1956) in J. Moneyja (+2006), pa se začne uveljavljati ideja, da je vsak, tudi povsem zdrav človek, res lahko telesno zaznamovan z enim spolom, a je njegov družbeni spol vedno pod vprašajem. To prepričanje danes večinsko obvladuje zahodno psihologijo.
Iz te hitre in posplošene zgodovinske skice lahko sklepamo, da imamo opravka z zelo pomembnimi vprašanji, ki so se kopičila skozi zgodovino. Napačno je misliti, da je to vse skupaj le modna muha: gre za mentaliteto zahodnega človeka, s katero smo pravzaprav vsi nekoliko okuženi, zato pa imajo te teme takšen odmev v naši družbi.
Napačno je misliti, da je to vse skupaj le modna muha: gre za mentaliteto zahodnega človeka, s katero smo pravzaprav vsi nekoliko okuženi, zato pa imajo te teme takšen odmev v naši družbi.
Vendar teorija spolov daje slab, napačen in uničujoč odgovor na to vprašanje. Na resno vprašanje vloge moškega in ženske v družbi odgovori z negacijo naravne razporeditve spolov; vse skupaj proglasi za družbeni konstrukt in – paradoksalno – namesto tega postavi še večji konstrukt: samo sebe. Ločitev med naravo/biologijo in osebo, ki je bila v zahodno mentaliteto vstavljena ob izumu kontracepcije, se še dodatno zaostri in to ločitev uvede tudi na področju posameznega človeka. Teorija spolov namreč na človeka gleda shizofreno, v dveh delih, pri čemer naravne danosti – telo – postanejo suženj človekove svobode. To se skriva pod sloganom »človek ni narava, ampak je svoboda«.
In tako smo danes na pragu novega pogleda na človeka, nove antropologije, ki ji lahko rečemo »trans-seksualna« ali »seksualni pluralizem«. Medtem, ko smo do ločitve med sex in gender prišli skozi znanstvena odkritja glede t. i. »intersex« oseb, torej oseb, ki se že rodijo s kombinacijo moških in ženskih bioloških lastnosti (denimo hermafroditizem), se je v nadaljevanju to strokovno podlago spregledalo in uvedlo ideološko različico, ki zagovarja obstoj nepregledne množice spolov, kar pa je seveda daleč od strokovnosti.
Težave teorije spolov
Zato pa se teorija LGBTQIA+ pogosto znajde v cikličnih argumentih brez posebnega smisla. Če damo le en primer: težko je govoriti o transgender osebah in zagovarjati ukinitev binarnosti spolov, če pa za homoseksualni par nujno potrebujemo dva geja ali dve lezbijki, torej dva moška ali dve ženski.
Nadalje je težava teorije tudi v tem, da se v en koš meče povsem različne stvarnosti: interseksualna stanja (ki so pogojena »biološko«), homoseksualnost (kjer gre za spolno privlačnost), transvestizem (ki je v bistvu fetišizem, torej gre za posebne spolne preference) in trans-seksualnost (nezadovoljstvo s fenotipskim spolom).
Pri vsem skupaj delujejo tudi ekstremne posledice permisivne vzgoje, pri čemer ima (odrasli) otrok absolutno pravico odločanja, celo o svojem spolu; vseskozi pa je na delu tudi za naš čas tako značilna potreba po absolutni avtonomiji: »s svojim telesom delam, kar hočem«, drugi pa naj se mojim željam prilagajajo. Nekakšna antropologija izpred Kopernikovega obrata, ki je svetu pokazal, da se planeti ne vrtijo okrog nas, ampak mi okrog drugih.
V kontekstu vsega tega je za mlade ljudi v procesu odraščanja pomembno:
- Najprej je tu potreba po razumevanju kompleksnosti človeške spolnosti. Morali bomo – tudi v Cerkvi – začeti rasno razmišljati o tem, kaj resnično pomeni biti moški, biti ženska. Zdaj smo v nekem čudnem vakuumu, kjer se vse meša in ne znamo dati pravih odgovorov na iskanje enakega dostojanstva v bistvenih, od Boga danih in hotenih razlikah med spoloma.
- Treba se je bolj poučiti o teh temah, sicer nas zaziblje vsak vetrič mode, ki piha mimo, pri čemer so zagovorniki »tradicionalne antropologije« že tako v manjšini. Pa ne, da bi večina dejansko tako mislila, ampak tu deluje čredni nagon, ker resnih argumentov na strani teorije spola ni prav veliko.
- Nadalje je treba imeti veliko razumevanje za ljudi, posebej za to, čemur pravimo »zmotna vest«. To ne pomeni, da lahko vsakdo dela, kar hoče, ampak da smo ljudje neredko zaprti v svoj krog razmišljanja, iz katerega težko izstopimo. Zato pa je nujno, da odložimo tiste medije, ki nas posredno ali neposredno prepričujejo, da je naš, krščanski pogled na človeka, zmoten. Pri tem imam v mislih posebej tista družbena omrežja, ki so med mladimi zelo priljubljena, ter pornografijo. Ta dva dejavnika gresta z roko v roki in napačno oblikujeta našo vest, ko gre za vprašanja spolne etike.
- Hkrati pa se je treba tudi preprosto zavedati, da tak družbeni model, kot ga pred nas postavlja teorija spola, ni dolgotrajno vzdržen, če je komu to všeč ali ne. Neurejen pogled na človekovo spolnost tiho a vztrajno uničuje naše družine, predvsem pa mlade dela nesposobne želeti si in ustvariti si družino.
- Nadalje je treba pri sebi obuditi zavedanje o našem, katoliškem pogledu na človeka, na moškega in žensko, in na tej poti vztrajati. Naš pogled je celovit, integralen in izpopolnjujoč, na drugi strani pa stoji obljuba fluidne, razvodenele družbe. Naša alternativa morajo biti jasno oblikovane, zavedne osebnosti: ženske, ki vedo, zakaj so ženske in so na to ponosne; ter moški, ki vedo, zakaj so moški in so na to ponosni, pri tem pa znajo sprejemati tudi vse druge.
- Na koncu pa še zelo resno opozorilo, ker Slovenija stoji na pragu tega dogajanja: uvajanje teorije spolov v naše šole je lahko pogubno. Če se odrasla oseba odloči, da želi menjati spol, ima v sekularni državi to pravico. Spraševanje majhnega dečka ali deklice, če je prepričan/a o svoji spolni identiteti, pa je težek greh, oziroma sad grešne strukture. To – primere lahko gledamo v Kanadi – je protirazumsko delovanje od ideologije zaslepljenih pedagogov, pravnikov in medicinskega osebja, ki vede ali nevede služijo cilju vzgoje brez-identitetnih državljanov, ki bodo vse življenje potrebovali terapije, zdravila, hormonske operacije, posege in še marsikaj drugega.
V ozadju teorije spola je torej marsikaj, a, kot vedno, tudi denar. Ljudje brez identitete, brez hrbtenice, brez zavedanja o tem kdo so in kam gredo – ne vedo niti kateri spol bi izbrali – so idealni potrošniki v pesti elit in korporacij, ki obračajo gore denarja na hrbtih takšnih ljudi, ki jih pospešeno vzgajajo za prihodnost.
Zadnje objave
Domovina bo z ugodnimi popusti z vami tudi v Komendi na kmetijsko-obrtnem sejmu
3. 10. 2024 ob 19:10
Drzni zmagovalci - Štefan Pavlinjek: "Vsak podjetnik bi moral biti pilot."
3. 10. 2024 ob 18:00
Pozabljeni Slovenci: pater Andrej Božič
3. 10. 2024 ob 16:00
10 najboljših slovenskih inovacij leta
3. 10. 2024 ob 12:30
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
Emilija ni ničesar kriva. Svojo nalogo je opravila z odliko
2. 10. 2024 ob 17:00
Prihajajoči dogodki
OCT
04
Veliki koncert z gosti: Eva Boto
19:00 - 21:00
OCT
05
Pohod za življenje 2024 - Ljubljana
09:30 - 11:30
OCT
12
OCT
17
NOV
02
Rok Škrlep: Recept za srečo (snemanje predstave)
19:00 - 21:00
Video objave
Drzni zmagovalci - Štefan Pavlinjek: "Vsak podjetnik bi moral biti pilot."
3. 10. 2024 ob 18:00
Izbor urednika
S pohodi za življenje širijo veselje do življenja
20. 9. 2024 ob 18:04
»Tomaž Vesel je bil k odstopu prisiljen«
13. 9. 2024 ob 6:00
Se Makarovičeva boji, da bo izgubila tožbo proti Možini?
12. 9. 2024 ob 19:08
16 komentarjev
Andrej Muren
Pojem "gender" je nekaj takega kot leseno železo. Družbeni spoli ne obstajajo. To so le slepila, s katerimi levičarji poskušajo vnesti kaos v družbo, da bi potem lahko ribarili v kalnem. Klasična levičarska taktika, znana že več kot 100 let, le da so sedaj zamenjali svoje orodje, ker star finte o razrednem boju ne vlečejo več.
Kaj pa vem
Počasi se vse to plazi k nam. Še imamo čas, da najstnike zaščitimo. Kakršen koli poseg v telo, hormonski ali kirurški, pred odraslostjo bi moral biti strogo prepovedan. Odraslost ne štejem z polnoletnostjo, temveč telesno odraslost, ki ponavadi pride nekoliko kasneje. Izjema bi morala biti le pri tistih, kjer spol resnično ni določljiv, vendar bi morala te obravnavati medicinska stroka. Zakaj se nekdo v svoji koži ne počuti dobro, ni vprašanje za kirurga temveč za psihiatra. Nikoli se nam ne morejo izpolniti vse želje in zakaj naj bi se, nekaj hrepenenja pa tudi mora biti.
irena
Narobe je to, ker mislijo, da bo sprememba družbe in sprememba zunanjega videza rešila njihove probleme. Pa jih ne bo nikoli!, pri sebi bojo morali najti rešitev svojih problemov. In zato je potem vse skupaj tudi naš problem, ker želijo neumno spreminjati družbo.
Peter Klepec
Ali na kratko: normalnemu cloveku se s tem ni treba ukvarjati, ima dovolj konkretnih lastnih problemov, potem ko je bil obsojen na absolutno svobodo. Kar pomeni, da je za prav vse zasluzen/kriv sam in mora s tem ziveti. Ravno tako kot oni, ki se je rodil malo drugacen in se mora ravno tako sam otepati se s tem problemom.
Strelec
Vodenje so prevzeli "humanisti"in družboslovci.Logično je da vse propada.Edino priznana znanost bi moralo biti naravoslovje,ki samo v promilih ne more določiti spola,niti približno pa se ne ukvarja s tem,če je homoseksualnost normalna.Ni.Kot ni normalno,da sam izbiraš spol.Obstaja narovoslovna znanost in obstaja Bog in njegove zapovedi.Niso"humanisti"in družboslovci nad tem kar je zapovedal Bog in niso nad naravo.
pozdrav
Velika škoda, ker bo marsikoga strah se družiti z drugimi, saj ne bo vedel a kom se druži in kakšne nore misli temu rojevajo po glavi.
Nastaja velika zmeda, ki bo zmedo razširila na številna področja življenja in bo podirala naravne zakonitosti in zakonitosti zdrave pameti in življenjske logike.
Kraševka
Spoštovani dr. Gabrijel Kavčič. čestitke za vašo STROKOVNO razlago!
Lepo ste razložili NARAVNO danost. Narava je poštena in se z njo ni za igrati niti ne spreminjati.
Ko preveč posegamo v narovo, se nam narava vedno MAŠČUJE.
In prav to se bo zgodilo s tistim, ki lahkomiselno pristopi k spreminjanju spola. Pravijo, da je veliko ljudi po spremembi spola zeelo nesrećnih, ker se po posegu ne znajdejo v drugi podobi - poti nazaj pa ni več.
Zanimivo gospod dr. Kavčič namigne, da prav tisti, ki govorijo, da smo vsi enaki, zavračajo druge.
Zakaj gej ne sprejme v partnerstvo ženske?
Zakaj lesbika noče živeti z moškim?
To vprašanje bi morali zastaviti v Bruselj - Komisarki za ENAKE MOŽNOSTI, ki se je pred dnevi udeležila Parade ponosa, v Beogradu !
pomen
Članek je nek poskus razlage pojava LGBTQIA+, žal pa mu manjkata dve stvari: znanstveni pristop in strokovnost. Tako pravzaprav ves čas obravnava spopad dveh ideologij za nekaj, kar je izven domene ideologije - znanstveno resnico.
Avtor namreč izhaja iz starodobnega ideološkega pogleda na spolnost, ki ga vleče še v prejšnje stoletje, temu pogledu pa zoperstavi - nov ideološki pogled na spolnost.
Pri tem v to godljo ideologij tlači še psihoanalizo, ki jo zreducira na Kinsleya. Predvsem psihoanaliza ne sodi v ta koncept ideologije, saj gre za nekaj izven - znanstveni pogled na spolnost. Zato ni bila zaželena v prejšnjem obdobju "moralne" ideologije in jo sovraži sodobna "woke" ideologija. Pa Kinsley, ki je samo opazoval in prešteval statistične podatke (velikokrat sprovocirane in zato nujno napačne) o spolnosti, ni noben psihoanalitik.
Da se razumemo: psihoanaliza je od nekdaj vedela tako za hermafrodite kot tudi homoseksualce, predvsem pa za pestrost seksualnih ciljev in metod. Vendar to nima nobene zveze z "osvobajanjem" osebe od njene biološke zasnove. Prav psihoanaliza je razvoj človeške duševnosti dosledno utemeljevala (in dokazala) na biološki osnovi, tako kot je Darwin dokazal razvoj človeka kot biološkega bitja.
Tako psihoanaliza (znanstvena, ne ideološka simulacija) natančno in že dolgo ve, da "nepregledna množica spolov" ni nobeno "razkritje", ampak duševna motnja, pogosto celo resna duševna bolezen.
In umor človeka vedno ostane umor človeškega bitja, ne pa (»jaz upravljam s svojim telesom«). Kdaj po spočetju pa nastane bitje, ki ima že potrebne lastnosti človeka, pa določajo zdravniki in ne ideologi.
Kar pa je avtorju pritrditi je, da je v ozadju teorije spola vedno tudi denar (in sla po obvladovanju). Ta je motiv za brezobzirno izkoriščanje duševno motenih ali bolnih ljudi. Pogosto mladih, celo otrok.
kdorkoli
"Članek je nek poskus razlage pojava LGBTQIA+, žal pa mu manjkata dve stvari: znanstveni pristop in strokovnost." Članku prav nič ne manjka, dovolj razčleni temeljne pojme, za "znanstveni pristop" in "strokovnost" pa pušča odprta vrata in oboje še lahko pride na vrsto. Od avtorja bi zahtevali absolutno preveč, če bi mu naložili nalogo, da za bralstvo Domovine napiše nič manj kot znanstveni traktat.
Stajerska2021
LGBT - kako lahko dovolimo, da nas gnjavi manjšina.
Friderik
Odličen članek.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Bogdaj dober dan vsem.
O teh obstoječih a nas spolno klasične ljudi motečih LGBTITDJIH, FEMINISTKAH itd. je dovolj vedeti le bistveno: ker niso zmožni zasnovati klasičnih družin - so za skupnost narodov in držav - čisto brezperspektivni. Le kot posamezniki živijo dokler živijo in umrejo brez lastnih družin, brez lastnih potomcev. Žalostno. To je vse.
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
Ne odgovarjam na “reply” zapise na tem portalu pišočih ANONIMNIH domnevno ex KP, ZK SD itd. piscev IN VULGARNIH polit PROVOKATORJEV, KI JIH TUDI NE VIDIM OZ. JIH NE BEREM, KER JIH IMAM POD “BLOKADO” – Njih ex KP, ZK, SD, AKE-NELEVICA, PROPUTIN ITD. polit packarijje – naj lepijo kar na portale “MLADINE”, SD, Levica”, “Svoboda”, MMC RTVSLO, NECENZURIRANO itd, ČE JIM BODO DOVOLILI
rasputin
Le kot posamezniki živijo dokler živijo in umrejo brez lastnih družin, brez lastnih potomcev. Žalostno. To je vse ++++ Kaj pa duhovniki, redovniki, nune ...? A oni imajo potomce ali tudi žalostno umrejo brez lastnih družin?
Kraševka
Se pridružujem vašemu mnenju.
MEFISTO
Kaj pa tisti, ki sicer imajo, pa v resnici nimajo družin, in ki ta manjk0 nadomeščajo z mrcvarjenjem resnice po družbenih omrežjih?
Kozorog
Duhovnikov, redovnikov, nun in ostalih puščavnikov je morda za 1% človeštva, medtem ko je luzerjev, lenuhov in ostalih levičarskih parazitov 1 milijarda ali več in ker bi bili drugače spregledani in zaničevani, so si izmislili LGBT, zelene agende, ki to niti pod razno niso, vsak dan pripeljejo novega psa in ga podojijo ali pa hodijo v plenicah, predvsem pa se zadevajo z opojnimi sredstvi ter se po večini še obilno redijo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.