Kaj pričakovati, ko seksanje nadomesti že malo bolj žgečkljiv klepet po Zoomu?!

Milena Miklavčič

Leta 1989, ravno v času, ko je svetovno prebivalstvo doseglo pet milijard, so Združeni narodi 11. julij razglasili za svetovni dan prebivalstva. Ta dan je namenjen globljemu razmisleku o pomembnih vprašanjih, povezanih z nami, ki na tem planetu živimo, pa naj bo tudi v tem zapisu tako!

Pred približno petnajstimi leti – morda tudi prej – sem v enem od komentarjev na radiu Sora dejala, da se bo do prihoda 22. stoletja svetovno prebivalstvo dodobra zdesetkalo. Svoje besede sem zagovarjala z razlogom: število otrok v družinah t. i. »civiliziranega sveta« se je začelo drastično zmanjševati. Spominjam se, da so bili nekateri poslušalci zelo »nataknjeni«, ko so klicali urednico in zahtevali, naj me prisili, da svoje besede prekličem. Na srečo je bila Jelka Mlakar, žal že pokojna, zagovornica svobode govora.

Od takrat do danes je preteklo komaj kaj Sore. V pičlih nekaj letih se je zgodilo toliko, da se močno bojim, da se bomo znašli na poti pospešenega izumrtja prej kot v 50 letih. Svetovna rodnost se je v zadnjih 70 letih zmanjšala za polovico in samo še trije odstotki svetovnega prebivalstva živijo v državah, kjer rodnost ne upada, a tudi teh kmalu ne bo več.

Mladim se ne ljubi več niti seksati


V nebo vpijoči so podatki, ki prihajajo z Japonske. Že pred časom so tam naredili anketo o tem, koliko so mladi Japonci spolno aktivni. Izkazalo se je, da je približno četrtina neporočenih japonskih moških, starih od trideset do štirideset let, še vedno nedolžnih. Moški, ki bi jim morali hormoni »zavreti« vsaj nekajkrat na teden, v najbolj aktivnem delu svojega življenja sploh ne seksajo več!

Pri nas verjetno ni dosti drugače. Eden od uporabnikov »zmenkarij«, ki so namenjene predvsem virtualnim srečanjem, je zapisal, da »resnične« ženske sploh ne potrebuje več. Za »sproščanje« mu zadošča že malo bolj žgečkljiv klepet po Zoomu.

»Ob pomoči samozadovoljevanja se nekajkrat na teden sprostim, mesečno zato porabim tudi do 1.000 evrov, a se mi jih ne zdi škoda dati,« je še dodal.

Kje so časi mojega deda Luke (1881), ko so morali moški opravljati zakonske dolžnosti vsaj trikrat dnevno! In imeli po 15 in več otrok!

Fukfrendi


Že v tretji knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače (2017) imam objavljenih več izpovedi o tako imenovanih »fukfrendih«. Moški (ali ženska) ima v imeniku nekaj takšnih, ki jih pokliče, ko postane »nuja« prehuda. Seks brez obveznosti – za mnoge nekaj sila praktičnega in zaželenega!

Orbanstvo


V zadnjih letih se mišljenje, da je imeti otroke povezano z nazadnjaštvom in »orbanstvom«, vedno bolj širi tudi med mladimi. Tanja Fajon je leta 2020, ko še ni bila ministrica, twitnila: »Nevarnost je zelo resnična! Zazrimo se samo k našim sosedom in Orbanovi politiki. Ta izrazito poudarja družino, čim več otrok. Ne samo to, poudarja pomen madžarske družine, tako imenovano čistokrvnost madžarskega naroda. To je zelo nevarna ideologija.«

Profesorica Renske Keizer z rotterdamske univerze je v raziskavi ugotovila, da je med ženskami, ki so ostale brez otrok, okoli desetina takih, ki si jih ne želijo imeti, desetina takih, ki jih ne morejo imeti iz zdravstvenih razlogov, kar 80 (!) odstotkov žensk pa so brez otrok ostale nenačrtovano. Bojim se, da so se že danes ti odstotki krepko pomešali med seboj. Upoštevati moramo, da je med mladimi vedno več neplodnosti, samo pri nas ima vsak šesti par težave z njo, vedno več pa je tudi komodnosti, egoizma, pomanjkanje časa za bližnje, vedno večje je pomanjkanje sleherne želje po spolnosti.

Statistika


Državna statistika pravi, da se je delež družin brez otrok od leta 1991 do 2021 povečal z 21 na 30 odstotkov. Delež družin z enim, tremi, štirimi in več otroki pa ostaja celo razmeroma stabilen. Z eno besedo: število vseh družin se je v teh treh desetletjih povečalo za šest odstotkov, število družin brez otrok pa je poskočilo za 53 odstotkov.

Vedno več je tudi posameznikov, ki si ne ustvarijo družine zaradi homoseksualnih nagnjenj. Kar nekaj jih poznam, ki si otrok v takšni partnerski zvezi sploh ne želijo. V našem kraju so bile samo letos tri gejevske poroke, med prijatelji – geji, ki živijo tudi izven naših meja, pa so otroci na zadnjem mestu seznama njihovih prioritet.
Pogosto poslušamo, da si mladi ne želijo otrok, ker nimajo stanovanja, ker zaslužijo slabo (komaj za svoje potrebe, kaj šele za morebitno družino), a se bojim, da so to le izgovori.

Izgovori


Pogosto poslušamo, da si mladi ne želijo otrok, ker nimajo stanovanja, ker zaslužijo slabo (komaj za svoje potrebe, kaj šele za morebitno družino), a se bojim, da so to le izgovori. Njihovi starši in stari starši so imeli ob poroki komaj kaj; morda le posteljo ali še te ne, pa so vseeno tvegali in se veselili rojstva otrok.

Po drugi strani pa bi bila krivična, če se ne bi strinjala s tistimi, ki pravijo, da je v svetu, v katerem živimo, zelo naporno ustvariti solidno kariero, še bolj naporno pa jo je obdržati. Vsak odklop lahko pomeni, da tvoje mesto hitro zavzame tisti, ki ima manj obveznosti in več časa za kariero in osebno rast.

Nekoč


Še v osemdesetih letih je bilo logično, da so mladi že kmalu po dvajsetem letu začeli razmišljati o samostojnosti. Želja moškega in ženske je bila obojestranska: čim prej se osamosvojiti in iti na svoje. Danes je mladih, ki si še v času, ko srečajo abrahama, delijo mizo s starši, spolne usluge pa si poiščejo naključno, vedno več, ne manj. O otrocih ne razmišljajo.

Strah


Razlogov za upadanje rojstev je še nešteto. Mlade je strah rojevati otroke v svet, ki je poln negotovosti. Nekateri računajo, da se bodo, podobno kot v ZF romanih Isaaca Asimova, že v bližnji prihodnosti ustvarjale farme, na katerih bodo »gojili« otroke v inkubatorjih. Vedno več je tudi posameznikov, ki svoja materinska in očetovska čustva raje delijo s svojimi hišnimi ljubljenčki.

Žal pa je treba priznati, da je vedno več tudi staršev, ki niso kos svoji vlogi. Tisti otroci, ki so prišli v rejniške družine in tudi tisti, ki so doma priča fizičnemu in psihičnemu nasilju, bi lahko povedali žalostne zgodbe, ob katerih bi poslušalci z žalostjo v srcu vzkliknili: »Ubogi otroci, bolje, da jih ne bi bilo!«

Kaj pomeni ne imeti otrok za našo socialno mrežo? Bo več osamljenosti, bo odtujenost med ljudmi še večja? Bo biznis z nadomestnimi materami še bolj cvetel?

Prihodnost (če odmislimo vojne) je pravzaprav zelo predvidljiva. Evtanazija za stare in nemočne bo postala samoumevna, visoka tehnologija pa bo s pomočjo UI omogočala lagodno življenje, ki bo takšno le na videz.

Na kakšne načine bo človek zadovoljeval prirojene čustvene potrebe po bližini? S hišnimi ljubljenčki? Bodo materinski dnevi sploh še obstajali? Kdo bo prepeval »mamica, ti si kakor sonček«? Industrija igrač bo propadla, ringlšpili bodo izumrli, medvedki in barbike pa bodo izginili iz človekovega spomina.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

otroci, počitnice, voda
Otroci – žrtve napredka
  • 10. 12. 2024
nasilje, otroci, vzgoja
Nasilje v šoli: »Otroci so danes šokirani, ko prvič slišijo besedo ne«
  • 30. 09. 2024
Kako se odzvati na otrokovo laganje?
  • 23. 01. 2025