Kaj pravijo rezultati anket in kakšni so predpočitniški obeti političnih strank

SDS je v vseh anketah stabilno na prvem mestu, kar pa ne pomeni, da bi bilo tako tudi ob dejanskih volitvah. Ta stranka je bila vodilna tudi že v javnomnenjskih merjenjih pred nekaj prejšnjimi volitvami, ampak na koncu tesno izgubila zaradi tako imenovanih "Antijanša" glasov, ki jih iz skupine neopredeljenih, oziroma pasiviziranih dobi njen neposredni tekmec, pa jih ankete vnaprej ne zaznajo. SD je trenutno prva kandidatka za tako imenovane "Antijanša" glasove, ki bi ji na volitvah glede na anketne rezultate dali dodaten pospešek. Podobno kot leta 2008, oziroma kot ga je dobila Pozitivna Slovenija 2011 in SMC 2014. SD ob (pre)mnogih vladnih neuspehih kot najmanjša koalicijska partnerica uspešno igra vlogo nekakšne opozicije znotraj koalicije. SMC ankete kažejo precejšnja nihanja med tretjim in šestim mestom, kar ob dejstvu, da izgublja na vseh frontah (2. tir, Magna Steyr ...) niti ni tako slabo. Stranki to dopušča upanje, da se ob kakšnem čudežu (da Miro Cerar zasadi lopato vsaj pri enem projektu ter da uspejo PR-ovsko povezati ugodne gospodarske razmere z njihovim vladanjem), odbijejo in se vrnejo v boj za volilno zmago. A tak scenarij je manj verjeten od tega, da se bodo z ZL, Desusom in NSi kvečjemu borili za tretje mesto. ZL v vseh anketah dobiva razmeroma stabilno podporo, ki kaže, da zna ta stranka s svojimi 10 odstotki močno zakomplicirati enačbo morebitne nove leve vlade. Sama s svojimi radikalnimi stališči del te skorajda ne more biti, a brez nje levica najbrž ne bo imela večine. DeSUS na naslednjih volitvah skoraj zagotovo ne bo ponovil uspeha iz leta 2014, ko je z dobrimi 10 odstotki obstal na tretjem mestu med strankami. Poleg Erjavčeve spretnosti bodo njihov rezultat krojili še dogodki, na katere nimajo neposrednega vpliva - denimo arbitraža o meji s Hrvaško in njene posledice ter še kaj. Kljub vsemu bodo tudi po naslednjih volitvah ostali pomemben akter na sceni in najbrž tudi jeziček na tehtnici kakršnekoli že vlade. NSi od ankete do ankete niha med tretjim in šestim mestom, kar nakazuje, da je cilj, ki ga je na včerajšnjem taboru stranke v Žireh izpostavila predsednica Ljudmila Novak - tretje mesto z okrog 10 odstotki - realen in dosegljiv. Stranka je desno od sredine ukrojila svojo pot in nagovarja skupino volivcev, na katero dejansko ne cilja nobena druga tekmica - tistih, ki si po eni strani želijo zmage desnice, a se hkrati zavedajo, da ta z Janšo ni mogoča. NSi se nikamor ne mudi in čas dela v njihov prid. Stranka Za otroke je resna pretendentka za preboj v parlament. A zanimivo je, da jo za razliko od vseh ostalih anket Ninamedia konstantno ne zaznava, kar zagotovo ni naključje. Stranka ima jasno začrtan konkreten program za konkretne volivce, obenem ostaja Janši zvesta partnerica. Prav slednje je lahko prednost, a tudi dvorezen meč - če bo SDS potrebovala vsak glas za volilno zmago, bi "last minute" javni poziv njenega predsednika v smislu "vsak glas šteje" podporo stranke Za otroke lahko posrkal podobno, kot se je to zgodilo NSi leta 2008. SLS (p)ostaja žrtev razmer na desnici, kjer nastajajo nove stranke, predvsem pa lastne nesposobnosti. Dejstvo je, da ji ob nekarizmatičnem voditelju, ki ga vsakih nekaj mesecev rušijo nezadovoljneži znotraj stranke, še nedavno stabilna 4 odstotna podpora vse bolj polzi iz rok. SLS ni nikjer in v javnosti ne obstaja, a ima v rokavu nekaj adutov, ki bi jo znalo zbuditi od mrtvih. Denimo vrnitev migrantske krize ali obuditev incidentov na meji med Slovenijo in Hrvaško kot posledico rezultata arbitražnega sporazuma. A usoda teh scenarijev ni v njenih rokah, temveč lahko le upajo in molijo, da bi se zgodil vsaj eden. SNS se lahko po nekajletni odsotnosti ponovno vrne v parlament, če se bo to seveda zljubilo njenemu predsedniku Zmagu Jelinčiču. Za to stranko velja podobno kot za SLS - namreč da bi ji zelo prijal kateri od zgoraj omenjenih scenarijev, ampak zaradi politične spretnosti stratega mačka Jelinčiča od teh niso tako odvisni kot Zidanškovi fantje. Soudeležba na predsedniških volitvah bi pokazala, da ima Zmago dovolj dolgočasenja v pokoju in da se mu je ponovno zaželelo politike. Sestavljati bodočo politično sliko brez Dobovškove Dobre države bi pomenilo račun brez krčmarja. Največji adut lovca na korupcijo Bojana Dobovška je prekaljeni specialist za gradnjo političnih strank Peter Jamnikar. Skupaj čakata na pravi trenutek za vstop na sceno in njun tajming bo nedvomno pravi. Vprašanje pa je, koliko se bodo zaradi Dobre države čutili ogrožene obstoječi akterji na levici, saj bo od tega odvisno, koliko političnega blata bo na Dobovška še priletelo. Čeprav najverjetnejši bodoči naravni zaveznik (tretji steber?) pa bi Dobovšek znal biti neprijeten tudi za NSi, saj bo nedvomno nagovoril liberalnejše volivce, ki jih krščanski-demokrati trenutno prepričujejo z ekonomsko liberalnim programom. Naslednici nekdanjih zmagovalcev - Zavezništvo (Alenke Bratušek) in Pozitivna Slovenija sta od anket in javnosti iz meseca v mesec bolj pozabljeni, proti čimer ne pomagajo niti obupni poskusi Bratuškove, da pritegne medijsko pozornost, niti Jankovićevo ponovno "odločanje" kandidaturi za premiersko funkcijo. Pravi čudež bi bil, če bi se katera od teh strank še dvignila iz pepela. Najverjetneje pa bosta ob naslednjih volitvah po tihem sledili nekdaj vsemogočni LDS na smetišče zgodovine. Liberalci? Slovenija jih potrebuje in skupine okrog tria Štular-Štih-Vodopivec bo najverjetneje poskusila. A brez karizmatičnega voditelja ne bo uspeha. Ali ga v tej trojici lahko iščemo, je ta trenutek morda vprašanje za slovito vedeževalko Franca Kanglerja. A ta ima verjetno dovolj dela že z napovedovanjem prihodnosti Kanglerjeve Nove ljudske stranke.