Kaj pa vi, zahtevate otipljiv dokaz?

Verovati pomeni imeti temelj, trdna tla pod nogami. K takšni veri vabi
Jezus »Nevernega Tomaža«, ko mu pravi, naj se prepriča in naj ne bo
neveren, ampak veren. Apostolu Tomažu s tem priimkom delamo krivico.
Ko se njegovi pomisleki razblinijo, izreče neponovljive besede globoke
vere: »Moj Gospod in moj Bog.«

S svojo zahtevo po otipljivih dokazih nam je ravno Tomaž blizu, posebej
tistim, ki težko verujejo in imajo pomisleke in težave. Pravih dokazov za
Boga ni, zatrjujejo teologi, so pa pametni in utemeljeni razlogi za verovanje.
Dokažemo lahko Pitagorov izrek ali fizikalni obrazec, Boga pa iščemo in
najdemo po drugih poteh, po poteh srca, predvsem v izkustvu pravičnosti,
lepote in dobrote.

S svojo zahtevo po otipljivih dokazih nam je ravno Tomaž blizu, posebej
tistim, ki težko verujejo in imajo pomisleke in težave.

Teolog Hans Küng je zapisal: »Zame je vprašanje razumnega zaupanja,
ali verujem v Boga, v smisel življenja in v posmrtno življenje. To je
tveganje, toda pametno. Verujem v Boga tudi zato, ker sem pretehtal vse
razloge, ki bi govorili proti njemu. Niso me prepričali.« Angleški
spreobrnjenec John H. Newman pa je rekel: »O Božjem bivanju sem bolj
prepričan, kakor da imam roke in noge.«

Takšno prepričanje je tisto nevidno sredstvo preživetja, ki ga je imel v
mislih ameriški škof. Ta gotovost daje človeku duhovno domovino. Nudi
mu trdnost, ko je treba utemeljiti vrednote in norme. Je orientacija, ki jo
potrebujemo, ko se z vso ostrino postavi vprašanje smisla življenja in
umiranja. Je izvir moči, ko je treba vzdržati trpljenje, ki slej ko prej zadene
vsakega človeka.

»Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.« Tistim, ki verujejo kljub
temi in vprašanjem, ne da bi vse razumeli in videli. Tudi temeljev stolpnice
ali hiše, v kateri živimo, ne vidimo, a vendarle vemo, da ti temelji so in da
nas nosijo.