V sredo, 19. oktobra, je vlada podpisala sporazum z zdravniškim sindikatom Fides in se izognila napovedanim stavkam z namenom izstopa iz enotnega plačnega sistema, ki se je začel oblikovati že pod Drnovškom, vpeljan pa je bil pod ministrovanjem Gregorja Viranta med prvo Janševo vlado.
Sporazum določa vzpostavitev ločenega plačnega stebra, kar številni razumejo kot korak v smeri razgradnje enotnega plačnega sistema. V Levici so bili do sporazuma kritični, minister Danijel Bešič Loredan pa trdi, da ne gre za izstop.
Dan kasneje so se iz združenja Mladi zdravniki na dogovor odzvali z izjavo, naslovljeno “Dobili nismo ničesar, razen obljub”.
Plače zaradi odsotnosti tarifnega dela v sporazumu zaenkrat ostajajo enake, do sprememb v zakonodaji pa bo prišlo v letu 2023.
V članku predstavljamo vidik mladih zdravnikov na sporazum, na enotni plačni sistem in na stanja zdravstva na Slovenskem.
Ne moremo z enako šablono vrednotiti različnega dela
Mladi zdravniki sporazuma vlade s Fidesom ne ocenjujejo v celoti negativno. Menijo, da gre za izkaz zavedanja odločevalcev: “Signal, da počasi postaja jasno, da je trenutno obstoječi “enotni” plačni sistem zaradi svoje oblike in lastnosti nezadosten pri naslavljanju sektorskih specifik, saj gre enostavno za različno naravo dela čez različne dele naše družbe.”
Izpostavili so dejstvo, da imajo različna dela lastne organizacijske in druge specifike, ki jih ni mogoče posploševati oz. “z enako šablono izmeriti in vrednotiti delo delavca”, ki se ukvarja s popolnoma drugačnim delom kot drugi, “kljub temu (da) najbrž obstaja nek skupni temelj, ki določa osnovna pravila igre.”
V 2. členu sporazuma je določeno oblikovanje ločenega stebra ne glede na potencialno nasprotovanje drugih sindikatov. Do tega so nekoliko kritični in menijo, da si zdravniki želijo celostnega naslavljanja specifik delovnih procesov v zdravstvu. To naj bi dosegli prek vključitve vseh vrst zdravstvenih delavcev, ki se ukvarjajo s pacienti, v dialog o postavljanju temeljev sistema.
“Če želimo pacientu zagotoviti kvalitetno in moderno obravnavo, moramo zdravstveni delavci k njemu pristopiti timsko in celostno.”
Poudarjajo namreč, da se z nekonkurenčnimi delovnimi pogoji in sistemskimi ovirami ne srečujejo vsi zaposleni. Njihove težave rezultirajo v nefunkcionalnosti timov in izgorevanju; posledično pogosto pride do zapiranja ali izrazitega zmanjševanja specialističnih dejavnosti.
“To je gotovo znak alarma, ki zadeva in prizadene vse v slovenski družbi, ne le trenutno obolelih. Saj je kmalu lahko na drugi strani, ko potrebuje zdravstveno pomoč, čisto vsak izmed nas.”
?V Sloveniji manjka vsaj 1000 zdravnikov, zato moramo tisti, ki smo, opraviti tudi njihovo delo. Zdravniki z vrha seznama najvišjih izplačanih plač so tisti specialisti, ki delajo po 80 ur na teden, pogosto gre za izplačila nadur in raziskovalnega dela za nazaj.
— Mladi zdravniki (@MladiZdravniki) October 15, 2022
Glede odsotnosti tarifnega dela v sporazumu so zgroženi. Predvsem so kritični do tega, kar vidijo kot pomanjkanje politične volje, kjer naj bi bili najbolj prizadeti prav mladi zdravniki.
Trenutno sicer potekajo pogajanja za naslovitev omenjenih nesorazmerij znotraj tarifnega dela pogodbe, vendar razplet še ni očiten: “Zaenkrat je prvi uspeh sploh to, da se lahko pogovarjamo o zgodovinskem koraku za zdravstvene delavce, to je samostojni steber plačnega sistema.”
Stavk zaenkrat ne nameravajo izvajati, saj se lahko le-te zavlečejo na mesece. Bolnikov, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo, pa zaradi tega ne bo nič manj. Tudi pacienti, pravijo, so vsakodnevne žrtve slabega sistema.
Privatizacija in ‘divja privatizacija’ ali balkanizacija
V svoji prvi izjavi so zatrdili, da se peljemo v smeri ‘balkanskega zdravstva’.
Razložili so nam, da z balkanizacijo zdravstva mislijo na neprimerno voden zdravstveni sistem, ki odpira vrata ‘divji privatizaciji’ – le-ta se je že zgodila pri naših južnih sosedah.
Urejene privatizacije zdravstva ali zdravstvenih storitev ne problematizirajo – nasprotno: “Izkazala se je za učinkovit način spopadanja z obvladovanjem konstantno večjega števila zdravstvenih storitev, ki jih je možno izvajati, niso nujne oziroma, jih je možno kvalitetno normirati in nadzorovati kvaliteto njihovega izvajanja. Podoben sistem kvalitetno in urejeno že deluje v državah severno od nas.”
Problem vidijo v nenadzorovani, ‘divji’ privatizaciji brez sistemske ureditve. Nadzor je iz njihovega vidika nujen za preprečitev pomanjkanja izvajalcev nujnih in nepredvidljivih zdravljenj v javnih zavodih.
Strokovnjaki za tovrstna zdravljenja naj bi zaradi slabih pogojev ali plač pogosto odhajali v zasebne ustanove, ki ponavadi izvajajo nenujne storitve z manj nepričakovanimi zapleti.
Menijo, da nas odhod v ‘divjino’ lahko čaka v prihodnosti, če ne naslovimo sistemskih težav.
“Država goljufa vas in nas, ko obljublja in zaračunava storitve, ki niso dostopne”
V svoji objavi so Mladi zdravniki izjavili tudi, da “država goljufa vas in nas, ko obljublja in zaračunava storitve, ki niso dostopne.”
Razložili so, da je naš solidarnostni princip odlika, a univerzalno dostopnost storitev omogoča le v teoriji. V praksi “prihaja do situacij, kjer zaradi slabega upravljanja z zdravstvenim sistemom do mnogo storitev ni možno priti v času, ko bi jih potrebovali.”
Logična posledica tega, pravijo, so nedopustne čakalne dobe in poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi se mu lahko izognili. Opisali so praktičen primer situacije kolegice iz družinske ambulante, ‘vsakdanjik’ družinskih in drugih ambulant.
Situacijo slabšajo tudi odhodi sodelavcev zaradi slabih plačil in ‘absurdnih’ delovnih pogojev.
“Želimo evropska razmerja do povprečne plače”
Mladi zdravniki so naredili primerjalne analize plač z nekaterimi državami, kamor naši zdravniki najpogosteje odhajajo, na primer z Nemčijo in Avstrijo.
Plače slovenskih mladih zdravnikov naj bi bile precej nižje od tistih v evropskih državah s primerljivim sistemom in razvitostjo.
? Med 2008 in 2022 so zdravniške plače iz razmerja 1,12- do 3,09-kratnika povprečne plače padle na 0,71- do 1,98-kratnik pov. plače.
? Če bi upoštevali samo vpliv inflacije in se želeli vrniti na vrednosti iz leta 2008, bi bilo potrebno vsem zdravnikom dvigniti plače za 8 PR. pic.twitter.com/y8QyY5Blkx— Mladi zdravniki (@MladiZdravniki) October 15, 2022
Ključno je, poudarjajo, da je primerjava standardizirana glede na našo kupno moč in BDP – ne gre za problem absolutnih plač. Večkrat so zasledili ‘zavajanje’, da želijo ‘evropske plače’. “Ne! Želimo evropska razmerja do povprečne plače.”
Dodajajo, da je čas za balkansko analizo: “Počasi bomo morali napraviti tudi primerjavo plač z našimi južnimi sosedami, saj so tudi tam ugotovili, da brez primernega plačila zdravnikov le-teh ni, in so jih občutno dvignili. Dejansko smo na repu.”
Večkrat se sprašujejo, zakaj v Sloveniji ni bila narejena revizija stanja s strani neodvisnih in mednarodnih revizijskih podjetij, saj bi nam nastavile “resnično in nujno potrebno ogledalo”.
Denimo dr. Maks Tajnikar, ekonomist, bivši minister in strokovnjak za zdravstveno ekonomiko:
“Na žalost tako ‘mladim’ kot ‘starim’ zdravnikom gre le za plače, čeprav je vsakemu razmišljujočemu jasno, da tudi z višjimi plačami ne bo niti več storitev za bolnike niti več zdravnikov niti učinkoviteje urejenega zdravstvenega sistema.
Za višje plače bi bilo potrebno tudi bistveno več delati, saj že sedaj zdravniki pogosto ne delajo dovolj, da bi zaslužili za svoje plače. Poleg tega pa je zdravstvo že leta v rokah zdravnikov, tako na ravni države kot na ravni izvajalcev.
Mogoče bi ‘mladi’ zdravniki morali izkazati nezaupnico kar ‘starim’ zdravnikom, ki so imeli oblast v slovenskem zdravstvu in jo še vedno imajo.”
Bolj kot urejajo slovensko javno zdravstvo, bolj je v agoniji.
Javni poslovni sistemi so čudne tvorbe. V zasebnih poslovnih sistemih se ve, kdo odloča, kdo za kaj odgovarja, obstaja določena funkcionalno utemljena hierarhija in delovna disciplina. Ljudje zasedajo vodilna mesta in napredujejo po funkcionalnih kriterijih, ki prispevajo k učinkovitosti rasti podjetja.
V javnih sistemih je vse drugače. Na vodilna mesta pridejo ljudje, ki jih tja postavi politika po kriterijih, ki so pogosto vse prej kot funkcionalni. Lahko gre celo za nekakšne mafijske kriterije, ko pridejo na vodilna mesta ljudje, ki bi nikoli ne smeli smeli biti tam. Javni sistemi so tako kotišča korupcije, dezorganizacije, delovne nediscipline, nizke učinkovitosti, slabe kakovosti …
Javno zdravstvo ni nobena izjema. To je mastodont, v katerega državljani zmečemo tone denarja, ki je neučinkovito uporabljen v slabo organiziranem sistemu, v katerem cveti korupcija, zlasti pri nabavah medicinske opreme, ki se brani pacientov prek filtrov kot je naročanje na primarni in sekundarni ravni.
Pacienti so največkrat presenečeni, ko jih po več mesečnem čakanju na specialistični pregled pričaka prazna čakalnica. Zakaj je bilo potem treba čakati mesece dolgo, če pa ni pacientov? The answer is blowing in the wind…
Ali je strokovnjak za zdravstveno ekonomiko dr. Tajnikar kdaj opozoril na korupcijo v zdravstvu in strokovno raziskoval, kam odteka solidarnostno zbran denar za zdravstvo? Ne da bi vedela.
Popularno je zganjati “fovšijo” zaradi zdravniških plač. “Šimfati” čez njihove malice in kofetke – dokler jih zares ne rabiš. Ko ti gre, vulgarno rečeno, za rit. Potem spoznaš njihovo vrednost. In jim privoščiš dobro plačo. Veliko življenj rešijo. Navsezadnje tudi njihov študij traja precej dlje kot študij nekega ekonomista.
Skratka: izjava dr. Tajnikarja mi je nagravžna.
Vsa čast in hvala zdravnikom, ki rešujejo življenja, toda to je menda del poklica, ki so si ga izbrali in delo, za katero dobivajo plačo.
Res je, da zdravniki niso ravno pretirano plačani za svoje delo, razen izjem, toda centralni problem našega zdravstva niso plače. Centralni problem je neučinkovitost zdravstvenega sistema. Tragikomično je, da so višje plače skoraj vse, kar znajo zdravniki predlagati, o sistemu, ki se sesuva, pa nič. Navsezadnje so tudi nizke plače posledice neučinkovitosti sistema, v katerem gre ogromno denarja za nepotrebne stroške in tako seveda ostaja manj denarja za plače.
Vse zdravstvene “reforme” doslej so se zreducirale na višanje plač zdravnikom, sistem pa v prostem padu… Če zdravniki kot glavni ustvarjalci zdravstvenega sistema niso odgovorni zanj – kdo je? Ne dovolj hvaležni pacienti??
Edina rešitev za slovensko zdravstvo je konkurenca, konkurenca zavarovalnic ter konkurenca javnega in zasebnega zdravstva. In prepoved sedenja zdravnikom na dveh stolih. Ali si privat, ali delaš v javnem zdravstvu.
Zato zdravniki, začnite najprej pometati pred svojim pragom. In začnite spoštovati tudi delo medicinskih sester ter drugega zdravstvenega osebja.
Loredan, znan kot velik prepirljivec še nobenega projekta ni dokončal. Tudi tega ne bo. Loredan je kot dvoživka vir problema, ne pa njegova rešitev.
In ko se vzpostavi zdrava konkurenca tudi udbomafija ne bo več mogla zaračunavati medicinskega materiala po 5x ceni kot je v Celovcu.
Vedno in povsod, predvsem v politiki je edina rešitev KONKURENCA! V politiki to pomeni dva politična pola, ki sta približno enako močna in se vsaj na 8 let zamenjata na oblasti. Dokler pa nedeljniki verjamete kučanistom rešitve ne bo. Kučanisti lahko preživijo le v enopartijskem sistemu in iskanju sovražnika. Če Janše ne bi bilo bi ga kučanisti sami ustvarili, oziroma so ga že ustvarili.
v nam primerljivi Belorusiji velja,”Kdor koristi javno, brezplačno izobraževanje, se mora potem dve oziroma pet let (za medicinsko fakulteto) zaposliti v javni službi.”
Da je situacija v zdravstvu takšna je več dejavnikov. Eden od teh so ravno sindikati, sploh Fides. Imeti večje plače za manj dela je njegovo osnovno vodilo. Uspelo jim je zmanjšati število pacientov na zdravnika, tako so povečali število manjka zdravnikov… Če hoče ta država preživeti mora vpeljati konkurenco povsod, drugače se bodo sindikati, kot podaljšana roka leve politike vpletali povsod.