Kaj ima Miha Kordiš skupnega z nesramno bogatimi gejevskimi kapitalisti iz San Francisca?

Rok Frelih
7
Vir foto: Facebook, pixabay

Ob besedi ideologija danes povprečen človek najprej pomisli na delitev iz hladne vojne: demokratični kapitalizem proti komunistični diktaturi. Nekateri se spomnijo še nacifašizma, ki je propadel najprej, na koncu pa je tako ali tako zmagala liberalna demokracija, ki je na simbolni ravni in v praksi opravila z vsemi ideologijami, in naj bi vsemu svetu predstavljala najboljši družbeni sistem. Tako nas vsaj učijo večinski mediji in politika, velik del zahodne civilizacije pa temu očitno še vedno verjame.

V resnici je popolnoma drugače. Ko je Fukuyama ob zori demokratizacije komunističnih držav vehementno napovedal konec zgodovine, kjer naj bi globalizirana liberalna demokracija zahodnega tipa kot končni stadij družbenopolitičnega razvoja zavladala svetu, se je krepko zmotil. Mnogo bliže današnji realnosti je bil Huntington, ki je predvidel spopad civilizacij na osnovi vere in kulture; na osnovi ideologije. Te so si v svojih bistvih, torej v svojih temeljnih načelih nekompatibilne, zato prihaja do konfliktov. Slednjim smo danes priča, in če priznamo ali ne, globoko zaznamujejo življenje slehernika, saj je ideologija oziroma sistem, v katerem živimo in ga glavni tok prodaja kot liberalno demokracijo, v resnici postal diktatura levega liberalizma.

Ideološki boj je danes hujši, agresivnejši in bolj poglobljen kot kdajkoli prej. Sicer nas levo-liberalni skušajo prepričati, da se edina ideološka neskladja dogajajo med njimi, edinimi pravimi demokrati, in konservativci, ki naj bi bili fašisti, dejansko pa se mogoče še hujši boj odvija ravno pod marelo levega liberalizma.

Liberalizem je sam po sebi temelj demokracije, če seveda deluje po načelu, da posameznik lahko počne, kar hoče, dokler s tem ne ogroža svobode drugega. Sprejemljivo. Pod tem geslom pa je levi liberalizem, ki se ima za naprednega, ustvaril, uvozil in skušal združiti nešteto civilizacijsko, kulturno in ideološko nekompatibilnih družbenih skupin. Da, levičarji in liberalci, nisem politično korekten in upam si to zapisati. Upam si, ker je to resnica, politična korektnost pa je lažna.

Levi liberalizem sam vodi v paradoks, saj z zagovarjanjem in vključevanjem vsega in vsakogar “zapostavljenega” povzroča izključevanje tistih, ki jih zagovarja.

Združuje jih nasprotovanje tradicionalnim evropskim vrednotam, loči pa vse ostalo

Kakorkoli, v levi liberalizem so se zatekle družbene skupine, ki naj bi bile zapostavljene: istospolni, muslimani, neokomunisti, feministke… V praksi se ni izšlo. Liberalizem so vsi sprejemali, dokler je liberalizem sprejemal njih, ko so denimo neokomunisti ideološko bežali pred kapitalisti ali muslimani pred skrajnimi desničarji. A levega liberalizma kot ideologije v celoti ni sprejel nihče, saj jim ne koristi.

Kajti, kadar neka “pravica” določene skupine trči ob “pravico” druge, nastane konflikt. Dvomim, da so nesramno bogati gejevski kapitalisti iz San Francisca všeč neokomunistom tipa Kordiš, gotovo tudi muslimanski trgovec ne bi prostovoljno prispeval svojih začimb in preprog v skupno premoženje kakšnega kombinata, pa tudi otrok najbrž ne bo vpisal na LGBT in vsem ostalim spolom prijazno šolo.

Te družbene skupine imajo ne le različne, ampak popolnoma nasprotujoče si vrednote, ki že s svojim obstojem, kaj šele z delovanjem, žalijo druge. Poleg tega so dokaj agresivne; ni jim dovolj, da svoje ideale živijo, hočejo jih širiti. Ker pa ti niso kompatibilni, prihaja do nasilnega izključevanja. Ironično levi liberalizem sam vodi v paradoks, saj z zagovarjanjem in vključevanjem vsega in vsakogar “zapostavljenega” povzroča izključevanje tistih, ki jih zagovarja.

Tako se pojavi notranja neenotnost, ki je v praksi največji problem te ideologije. Feministka, denimo, kot svojo pravico vidi zagovarjanje večvrednosti ženskega spola, hkrati pa je poslanstvo muslimana, da takšne ideje preganja. Vključevenje ideološko preveč različnih skupin je v končni fazi prineslo razkroj. Njihova edina skupna točka je nasprotovanje tradicionalnim evropskim vrednotam. Konservativcem, oziroma fašistom, kot (nam) radi rečejo. Druži jih le nasprotovanje tihi, a še vedno ogromni večini Zahodne civilizacije.

Kmalu sledi še drugi del razmišljanja Roka Freliha o ideologijah

7 KOMENTARJI

  1. Pogumen zapis, a ključna lekcija se izmika; ti ljudje bodo storili vse, da nas pokopljejo, skupaj z našo tradicijo, vrednotami in moralnimi načeli. Skupen jim je sovražnik, torej mi. Njihova nasprotja bodo prišla na dan šele, ko nas ne bo več. In sam osebno ne čutim nobenega veselja ob novici, da bodo moji nasprotniki po moji pogubi obračunali med seboj. Jaz želim biti tisti, ki napišem račun. In to je lekcija za vse desničarje, za vse konzervativne, in pravzaprav za vse, ki so zvesti tradiciji in prednikom.

    Ideje o sožitju je konec, ideje o demokraciji je konec. Za njih ni demokracije, dokler mi živimo in delujemo v tej družbi. Zdaj nas izključujejo na miren način, nekega dne bodo na vrsti drugačna sredstva. To je kulturni boj, in čas je da se desnica vključi. Naveličan sem naslovnic tipa: “Noro! Migranti ukradli avto!” in pritoževanja čez vladni protekcionizem državnih firm.

    Čas je za realne predloge; prepoved LGBT aktivizma, prepoved in kaznovanje za distributerje pornografije, prepoved ateizma in uvedba krščanskega integralizma, kaznovanje splava, enačenje evtanazije z umorom. Vse to, kar liberalci mislijo, da smo, in jim mi stalno dopovedujemo da nismo (brez uspeha), vse to moramo postati, če ne želimo izginiti v vrtincu zgodovine, ne da bi sploh videli veliko predstavo spopada manjšin, ki bo sledil po našem izginotju.

  2. Podpora slovenskim nekomunističnim demokratom ni prišla od nikoder in ne prihaja, razen od naših pregnanih izseljencev, ki se počasi poslavljajo, zato ni čudno, da se je osnovna linija komunizma – boj proti duhovnosti, zlasti krščanski- vrnil in popolnoma odrinil demokrate stran od vseh vej oblasti. Uspelo jim je celo demokrate po svetu prepričati, da so demokrati v Sloveniji prikrite komunistične stranke.
    namesto, da bi zmagovalne vojaške sile v Evropi ostale v Sloveniji dokler ne bi vzpostavile normalnejšega stanja, to je demokracije kot v Nmečiji, so prepustile ljudi nemilostnemu pobijanju, izgonom in pregajanju, prevzgoji otrok, tudi pobitih staršev kot vojnih sirot, v janičarje komunizma. Zato danes imamom kar imamo in se to zlo širi tudi iz te dežele po Evropi in svetu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime