Kaj ima Miha Kordiš skupnega z nesramno bogatimi gejevskimi kapitalisti iz San Francisca?

Vir foto: Facebook, pixabay
Ob besedi ideologija danes povprečen človek najprej pomisli na delitev iz hladne vojne: demokratični kapitalizem proti komunistični diktaturi. Nekateri se spomnijo še nacifašizma, ki je propadel najprej, na koncu pa je tako ali tako zmagala liberalna demokracija, ki je na simbolni ravni in v praksi opravila z vsemi ideologijami, in naj bi vsemu svetu predstavljala najboljši družbeni sistem. Tako nas vsaj učijo večinski mediji in politika, velik del zahodne civilizacije pa temu očitno še vedno verjame.

V resnici je popolnoma drugače. Ko je Fukuyama ob zori demokratizacije komunističnih držav vehementno napovedal konec zgodovine, kjer naj bi globalizirana liberalna demokracija zahodnega tipa kot končni stadij družbenopolitičnega razvoja zavladala svetu, se je krepko zmotil. Mnogo bliže današnji realnosti je bil Huntington, ki je predvidel spopad civilizacij na osnovi vere in kulture; na osnovi ideologije. Te so si v svojih bistvih, torej v svojih temeljnih načelih nekompatibilne, zato prihaja do konfliktov. Slednjim smo danes priča, in če priznamo ali ne, globoko zaznamujejo življenje slehernika, saj je ideologija oziroma sistem, v katerem živimo in ga glavni tok prodaja kot liberalno demokracijo, v resnici postal diktatura levega liberalizma.

Ideološki boj je danes hujši, agresivnejši in bolj poglobljen kot kdajkoli prej. Sicer nas levo-liberalni skušajo prepričati, da se edina ideološka neskladja dogajajo med njimi, edinimi pravimi demokrati, in konservativci, ki naj bi bili fašisti, dejansko pa se mogoče še hujši boj odvija ravno pod marelo levega liberalizma.

Liberalizem je sam po sebi temelj demokracije, če seveda deluje po načelu, da posameznik lahko počne, kar hoče, dokler s tem ne ogroža svobode drugega. Sprejemljivo. Pod tem geslom pa je levi liberalizem, ki se ima za naprednega, ustvaril, uvozil in skušal združiti nešteto civilizacijsko, kulturno in ideološko nekompatibilnih družbenih skupin. Da, levičarji in liberalci, nisem politično korekten in upam si to zapisati. Upam si, ker je to resnica, politična korektnost pa je lažna.
Levi liberalizem sam vodi v paradoks, saj z zagovarjanjem in vključevanjem vsega in vsakogar “zapostavljenega” povzroča izključevanje tistih, ki jih zagovarja.

Združuje jih nasprotovanje tradicionalnim evropskim vrednotam, loči pa vse ostalo


Kakorkoli, v levi liberalizem so se zatekle družbene skupine, ki naj bi bile zapostavljene: istospolni, muslimani, neokomunisti, feministke… V praksi se ni izšlo. Liberalizem so vsi sprejemali, dokler je liberalizem sprejemal njih, ko so denimo neokomunisti ideološko bežali pred kapitalisti ali muslimani pred skrajnimi desničarji. A levega liberalizma kot ideologije v celoti ni sprejel nihče, saj jim ne koristi.

Kajti, kadar neka “pravica” določene skupine trči ob “pravico” druge, nastane konflikt. Dvomim, da so nesramno bogati gejevski kapitalisti iz San Francisca všeč neokomunistom tipa Kordiš, gotovo tudi muslimanski trgovec ne bi prostovoljno prispeval svojih začimb in preprog v skupno premoženje kakšnega kombinata, pa tudi otrok najbrž ne bo vpisal na LGBT in vsem ostalim spolom prijazno šolo.

Te družbene skupine imajo ne le različne, ampak popolnoma nasprotujoče si vrednote, ki že s svojim obstojem, kaj šele z delovanjem, žalijo druge. Poleg tega so dokaj agresivne; ni jim dovolj, da svoje ideale živijo, hočejo jih širiti. Ker pa ti niso kompatibilni, prihaja do nasilnega izključevanja. Ironično levi liberalizem sam vodi v paradoks, saj z zagovarjanjem in vključevanjem vsega in vsakogar “zapostavljenega” povzroča izključevanje tistih, ki jih zagovarja.

Tako se pojavi notranja neenotnost, ki je v praksi največji problem te ideologije. Feministka, denimo, kot svojo pravico vidi zagovarjanje večvrednosti ženskega spola, hkrati pa je poslanstvo muslimana, da takšne ideje preganja. Vključevenje ideološko preveč različnih skupin je v končni fazi prineslo razkroj. Njihova edina skupna točka je nasprotovanje tradicionalnim evropskim vrednotam. Konservativcem, oziroma fašistom, kot (nam) radi rečejo. Druži jih le nasprotovanje tihi, a še vedno ogromni večini Zahodne civilizacije.

Kmalu sledi še drugi del razmišljanja Roka Freliha o ideologijah



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30