Kaj definira slovensko elito: sposobnost nakupa nesramno dragega stanovanja v Ljubljani ali vse kaj drugega?

»Niso vsi ljudje na minimalni ali povprečni plači, temveč gre za premožnejše kupce, elito. Prava elita nima le politične ali katerekoli druge moči, temveč ima predvsem denar, ki ga je zaslužila. Brez elite ni naroda, elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. Vsak narod potrebuje elito na številnih področjih – gospodarskih, političnih, kulturnih, znanstvenih ... Brez tega ni napredka,« je v intervjuju za Siol dejal poslovnež Jože Anderlič.

Odziv aktivistične levice in njenih prvoborcev v obliki Inštituta 8. marec je bil seveda pričakovan. Namreč, slovenska javnost ima privzgojeno alergijo na elito, ko se na to elito kaže s pravim medijskim prstom. Vendar je tema elite za slovensko družbo problematična dvosmerna cesta.

Najprej se spopadamo s privzgojenostjo, da je enakost v revščini najvišje cenjena vrlina slovenske družbe. Uspešni so sicer lahko uspešni, tukaj se odpira vrata določenemu prepihu, vendar pa pri tem ne smejo biti preveč očitno premožni. Tu veliko vlogo igrajo mediji, ki za neverjeten luksuz narodu prodajajo malo večje enodružinske hiše uspešnih športnikov ali pa nakup stanovanja v Ljubljani brez kredita. Medijsko se absolutno varuje balonček, da živimo v egalitarni družbi, kjer so najboljši izmed nas le malo na boljšem kot vsi ostali. Mit, ki ga isti mediji potem selektivno na osebni ravni raztrgajo takrat, ko se kdo izmed te samozvane elite znajde na napačni strani politično-gospodarske ločnice »posvečenih« in »neposvečenih« za ukvarjanje z določenimi posli ali nad določeno vrednostjo.

Del mita lahko vztraja le zato, ker večina naše elite svoj denar zapravlja zunaj Slovenije, saj jim Slovenija ne more nuditi ravni, ki bi si jo želeli in so jo sposobni plačati. Kajti za narod se kot elita prikazuje tista jara gospoda, ki se ob večerih drenja po ljubljanskih lokalih in restavracijah na raznoraznih odprtjih, zabavah ter dogodkih. Vendar vsa ta jara gospoda v večini finančno ni daleč stran od povprečnega Slovenca ter živi na račun elite, ki jo mediji ohranjajo nevidno. Kajti v trenutku, ko ne bi bila nevidna, bi se soočila z neprijetnimi vprašanji. Začenši z izvorom premoženja iz časov pred osamosvojitvijo ter privatizacijo, ki je sledila.

Namreč – velik del naše elite preprosto rečeno ni elita. Vsaj ne naravna elita, saj sta njena vrednost v družbi ter premoženje le dediščina drugih, ki zasutih ust počivajo v slovenskih gozdovih ali v posvečeni zemlji na drugi strani oceana. Pri tem, da je večina teh »dedičev« izpustila lekcijo iz prilike o talentih ter ni ustvarila prav veliko dodane vrednosti. Nimajo pa niti izgovora o povratku gospodarja, ki bi terjal odgovore, saj ta naša elita ve, kje je gospodar (in njegova družina) zakopan.

Velik del naše elite preprosto rečeno ni elita. Vsaj ne naravna elita, saj sta njena vrednost v družbi ter premoženje le dediščina drugih, ki zasutih ust počivajo v slovenskih gozdovih ali v posvečeni zemlji na drugi strani oceana. 

Prava elita

Del te dvosmernosti odnosa med družbo in elito je vloga te elite pri družbeni vlogi. Lahko se spet obrnemo k Anderliču, ki je v istem intervjuju pojasnil, zakaj so njegova elitna stanovanja poimenovana Palais in Villa Schellenburg. »Poimenoval sem ga po Jakobu Schellu plemenitem Schellenburgu, ljubljanskem veletrgovcu in finančniku. Bil je zakladnik mestnih in deželnih stanov in največji mecen vseh časov mesta Ljubljane in dežele Kranjske. Zgradil je uršulinski samostan in cerkev ter s tem prvo in edino dekliško šolo s pravico javnosti v Ljubljani nadaljnjih 170 let. Do leta 1952 je njegovo ime nosil del današnje Slovenske ceste,« pravi Anderlič.

Schellenburg je bil gotovo ljubljanska elita. Projekt milijonskih stanovanj, kjer se najprej vprašamo po izvorih premoženja kupcev, povezovati s takim kalibrom je pa več kot rahlo samovšečno. Je pa odličen povzetek dojemanja današnje elite v primerjavi z zgodovinsko elito iz stoletij pred prvo svetovno vojno. Naša (javna) elita si še nedovoljena poživila težko sama privošči, kot smo lahko brali predstavnice sodobne politične elite.

Moramo pa seveda izpostaviti, da imamo svetle primere, ki pa se bolj kot z zmerljivko »slovenska elita« verjetno identificirajo kot podjetniki, kot denimo Boscarol in Štrancar, ki sta s svojimi donacijami zaznamovala marsikatero usodo, projekt in idejo. Pri tem pa se postavlja vprašanje – predstavljata ta dva le zgled ali kar večino takšnih podjetnikov, ki so del gospodarske elite? Sploh če gledamo le gospodarsko elito, ki do svojega premoženja ni prišla preko raznih malverzacij in spornih poslovnih praks.

Moramo pa seveda izpostaviti, da imamo svetle primere, ki pa se bolj kot z zmerljivko »slovenska elita« verjetno identificirajo kot podjetniki, kot denimo Boscarol in Štrancar, ki sta s svojimi donacijami zaznamovala marsikatero usodo, projekt in idejo.

Seveda vsaka družba, kot je slovenska, ki je svojo elito večinoma pobila ali pregnala, potrebuje čas, da se naravna elita restavrira, vendar pa je videti, kot da smo specifični v tem, da si sami zaviramo razvoj te. Namreč, elita je očitno trn v peti obema političnima poloma, saj ni odvisna od zakonodajnih darilc. Tako, kot je na to odporen močan in stabilen srednji razred, ki predstavlja svojevrstno valilnico prihodnje elite. Zato pa je tarča levičarske politike in bi moral biti prva skrb ideološko konservativne elite. Jo imamo? Si je želimo?

Katoliške elite?

Leta 1885 pa je papež Leon XIII v encikliki Immortale Dei opredelil poslanstvo vernikov v človeškem svetu in s tem naznanil konec katoliške izoliranosti. »Vsi katoličani,« je zapisal Leon, »bi morali storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi se državne in zakonodajne ustave oblikovale po načelih prave Cerkve.« Vendar veliko število današnjih katoličanov misli, da je treba v cerkvi sodelovati pri cerkvenih stvareh – na primer biti animator, ministrant, sedeti v župnijskem pastoralnem svetu. Seveda gre za več kot to. Sodelovanje v Cerkvi mora pomeniti sodelovanje v svetu – kot katoličani.

Ali katoličani, ki vodijo vplivne korporacije, pri sprejemanju odločitev v upravnih odborih iščejo smernice v papeževem družbenem nauku? Ali se v domovih katoličanov, obdarjenih z bogastvom in ugledom, bere in spoštuje Sveto pismo? Ali bogati katoličani dajejo desetino revnim, ne le dokler ne boli, ampak tudi po tem, ko boli?

Tudi pri tem se postavlja vprašanje o drugem pomenu biti elita – biti dejaven v družbi, razumeti njene tokove ter sodelovati pri soustvarjanju »res publica« – javnih zadev. Na tem področju nam res umanjka veliko, da bi lahko govorili o eliti. Ponovno velja opozoriti, da gre tukaj za splet zgodovinskih okoliščin, ki pojasnjujejo, zakaj še nismo tam. A moramo hkrati počasi nehati govoriti le o krivdi prejšnjega sistema, saj marsikatero zavoro na tem področju pritiskamo sami sebi.

Tudi pri tem se postavlja vprašanje o drugem pomeni biti elita - biti dejaven v družbi, razumeti njene tokove ter sodelovati pri soustvarjanju »res publica« - javnih zadev.

Elitizem kot ukvarjanje z javnim dobrim

Popolnoma jasno in naravno je, da smo sedaj v fazi, ko je konservativna elita predvsem podjetniška, ki ustvarja kapitalsko zaledje, da bo lahko naslednji generaciji omogočila, da bo tudi družbeno bolj dejavna. Vendar pa se zdi, da se skoraj namerno zamuja trenutek, da bi bili ljudje, ki jih družbena aktivnost kot cilj ali poklicanost ne zanima, vsaj tako dobro neformalno izobraženi skozi konservativne civilnodružbene organizacije in aktivnosti Cerkve, da bi razumeli potrebo po tem. Kajti svet, država, družba in politika je v določenih procesih. Ti procesi se ne zaustavijo/spremenijo zaradi tega, ker jih ne razumeš, zanikaš ali v njih ne sodeluješ. In ravno elita, ki se ne bori od jutra do večera za golo preživetje, je tista, ki je poklicana, da v teh procesih sodeluje in/ali jih podpira.

Katoliška skupnost je dovolj izobražena in premožna, da bi morala biti sposobna podpirati svoje lastne družbene iniciative ter ustvarjalce, od pesnikov, slikarjev do pisateljev, publicistov in konec koncev politikov. Kajti le odsotnost strahu pred bojem za vsakodnevno preživetveno skorjo kruha lahko družbene delavce, ki po pooblastilu urejajo naše skupno dobro, naredi odporne na skušnjave kompromisov do nerazpoznavnega.

Biti elita ni le številka na računu. Je svoboda v tem, da imaš čas, da se lahko ukvarjaš z javnim dobrim ter stanjem družbe okoli sebe, in zavedanje, da je ravno zaradi podarjenih talentov ter te zaslužene svobode to tvoja dolžnost.