Jože Plečnik - neomajen in iskren katoličan, ki svoje vere ni nikdar zatajil

Letos mineva 145 let od rojstva in 60 let od smrti arhitekta Jožeta Plečnika, ki se je v kulturno zavest Evrope in sveta zarezal bolj kot katerikoli slovenski in jugoslovanski umetnik.

In čeprav so mu vsi režimi vse do danes priznavali genialnost in veličino ter slavili njegove umetniške stvaritve, pa se je njegovo krščansko plat v javnosti pogosto ločevalo od umetniške.

A Plečnik je bil pokončen, odločen, delaven in veren mož, ki je imel jasen, trden in neovrgljiv svetovni nazor, ki ga je ohranil ne glede na vojne, ki jih je doživel, delovanje v komunizmu in druge neprilike.

Prav iz vere je ta veliki umetnik tudi črpal moč in navdih za vse svoje delo, ki je bilo vedno v Božjo slavo.

Temelj v družini

Trden temelj sta svojim štirim otrokom dala starša, oče Andrej, mizar in mati, Helena, s svojim moralnim zgledom predanega, vestnega dela in globokega verskega življenja. Plečnik ju je imel za svetnika. Oba sta bila zelo pobožna, družina je dnevno molila rožni venec, ki ga je oče sklenil z molitvijo za zdravo pamet. Vsej pobožnosti navkljub pa so Plečnikovi kupovali liberalni Slovenski narod in ohranjali kritično distanco do oficialnih oblik verskega življenja, tudi do duhovništva. Ohranjena pisma med družinskimi člani pričajo, da je bila družina notranje precej povezana.

Stanovali so v skromnem stanovanju v Gradišču, kjer je imel oče v bližini mizarsko delavnico. Najstarejša sestra Marija se je kmalu poročila s frizerskim mojstrom, sinovi Andrej, Janez in Jože pa so študirali. Andrej teologijo, in je bil posvečen v duhovnika, Janez medicino, Jože, ki se je po številnih pripetljajih - na akademijo vpisal s 23 leti - pa arhitekturo.

"Verujem v Previdnost božjo!"

Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je Jože šolanje opustil in se učil v očetovi mizarski delavnici. Pozneje je z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva.

Nad arhitekturo se je navdušil, ko je na razstavi videl načrte Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Nato je študiral v Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, in na Dunaju, kjer je bil učenec Otta Wagnerja. Z nagradno Rimsko štipendijo je spoznaval arhitekturo v Italiji in Franciji, po tem pa odprl samostojen arhitekturni atelje in kasneje postal profesor.

Plečnik svoje vernosti ni skrival pred ljudmi. Opazili so jo tudi tisti, ki niso bili takšnega prepričanja kot on, o čemer so pripovedovali tudi njegovi učenci, ki so znali povedati, da vere in Boga ni nikdar zatajil, se je postil na zapovedane dni in ob petkih ni užival mesa. Njegov učenec Vinko Lenarčič je v spominih na Plečnika zapisal, da se je pred vsako cerkvijo ali znamenjem odkril, pred učenci pa je odločno povedal:

"Jaz sem kristjan, in to brezpogojno katolik. Druge krščanske vere nosijo v sebi pečat razkola." Kadar je učencem pripovedoval o doživetjih, je rad zaključil: "Ne morem si kaj, liebe Kinder Gottes, jaz verujem v Previdnost božjo!" Dejal je tudi: "Pisano je, da je vera velik zaklad, pa še je pisano, da je vera največji dar božji." Nikoli pa ni svoje vere nikomur vsiljeval ali zameril nevere, saj je nadvse ljubil in spoštoval svobodo. A čeprav je svojo vero jasno pokazal, pa ni bil ne pobožnjakar, ne svetohlinec, pravi Lenarčič.

Komunizem ga ni zlomil

Tudi v komunizmu je arhitekt ohranil močno vero in še naprej sprejemal naročila za cerkve, kapele in kelihe. Iz pisem prijateljici Emiliji Fon, bratu Andreju in nečaku Karlu Matkoviču lahko razberemo, kako pokončno in globoko je arhitekt živel vero. Bratu duhovniku je pisal: »Kadar pa Boga v rokah držiš, prosim te – reci mu, da sem grešnik – reci mu, da ne maram denarja – reci mu, da ne lažem – no, on to dobro ve – da naj moji želji življenje da: fantazijo – moč in ponižnost naj vsadi v me, da bodo moja dela v čast Njegovo. Kakršna dela mi hoče dati – boljša naj bodo vedno v čast Njegovo.«

Plečnikov opus zaradi svoje veličine ni natančno preštet. Iz pisem pa je razvidno, da je pri vsem, kar je ustvarjal, mislil na Boga. Ustvaril je arhitekturno podobo mnogih stavb v Evropi, zasnoval Ljubljano in največ kelihov na svetu do danes.

Za svoja dela Plečnik večinoma ni hotel plačila. Dejal je, da ima denarja dovolj, saj je prejemal plačo in kasneje pokojnino kot profesor.  Profesor, član SAZU, častni meščan Ljubljane, odlikovan z Zaslugami za narod, Prešernovo nagrado in spoštovan, tako med elito kot med preprostimi ljudmi, je 7. januarja 1957 umrl.

Izjemno pomemben za narod in Cerkev

En biser množično obiskanega pogreba, ki sta ga vodila Plečnikov dober prijatelj škof Anton Vovk, je bil tudi škofov govor, v katerem je povzel njegov pomen za narod in Cerkev ter govoril tudi o arhitektovi veri.

Pogreba so se udeležili tudi najvišji komunistični funkcionarji, ki so si želeli krsto spremiti do groba. Ker so smatrali, da ne morejo biti prisotni pri cerkvenih obredih - Plečnikovi prijatelji in znanci pa so vztrajali, da njegov pogreb pač mora biti cerkven - so najvidnejši vrhovi krsto spremili le do cerkve, v katero niso vstopili.

Svetnik?

Ob 50-letnici njegove smrti (leta 2007), so ob zadnjem Plečnikovem letu v slovenski cerkvi sprožili postopek za njegovo beatifikacijo.

Po življenju in delu je bil Plečnik tudi zelo podoben barcelonskemu arhitektu Antoniju Gaudiju, ki je že prištet med blažene – oba arhitekta sta navdih za delo črpala iz molitve in branja Svetega pisma, oba sta redno hodila k maši, oba sta živela skromno in preprosto življenje, za svoje delo nista prejemala plačil, še več, v cerkve, ki sta jih gradila, sta vlagala svoje prihranke, njune arhitekture so polne verskih simbolov ...

Plečnik je bil genialen umetnik, z neverjetnim čutom za lepoto, čas in prostor, ki bi ga lahko imeli za enega zadnjih univerzalnih umetnikov in največjih Slovencev sploh. Bil je tudi skromna, a odločna in dobrosrčna osebnost z močno vero. Kot je delal, je tudi umrl.

Njegove zadnje besede v oporoki, lepo povzamejo tudi njegovo življenje, zato naj bo tudi zaključek njegov: »Živite čisto, živite delavno, živite posvečeno!«