Jelka Pšajd: Danes lahko govorimo o veganstvu in vegetarijanstvu, ker imamo »polno rit vsega«. Včasih pa je bilo meso pomemben dejavnik preživetja (1. del)

Etnologinja Jelka Pšajd iz Pokrajinskega muzeja Murska Sobota že več kot dve desetletji zbira informacije o življenju ljudi v Pomurju in Porabju ter tako ohranja pomembno kulturno dediščino, ki bi sicer utonila v pozabo. Z zbranim materialom pripravlja nadvse zanimive razstave in izdaja študije, ki na iskriv način prinašajo delce preteklosti v sodobni čas. V prvem delu intervjuja nam je zaupala, kar je spoznala o življenju in vlogi ženske na podeželju v preteklosti, pa tudi o tem, kako so se prehranjevali naši predniki in kakšen odnos so imeli do živali. Dotaknila se je tudi obdobja druge svetovne vojne, kakršno je ostalo v spominu ljudi in je bilo v Pomurju precej drugačno kot v drugih delih Slovenije.  Zgodovino največkrat pišejo moški, vsakdanjik žensk pa je bolj skrit. Vi ste raziskovali številne vidike vsakdanjega življenja naših prednikov. Posebej, se mi zdi, ste pred leti na razstavi in v publikaciji poudarili spodnje perilo žensk? Zagotovo lahko rečem, da je imela ženska v preteklosti pomembno vlogo. Sicer je znana krilatica, da ni držala treh vogalov pri hiši, ampak celo štiri oziroma pet. Pred leti sva z dr. Ivanko Huber raziskovali vlogo ženske na podeželju. Kar me je presenetilo, je bilo to, da je ženska ob umanjkanju moškega poprijela za vsa tako imenovana moška dela. Opravljala je zelo težka fizična dela – orala, poprijela je za plug in vajeti, fizično je poskrbela, da so bile njive obdelane. Od priprave njive do pospravljanja pridelkov … ženske so tudi žele. Vemo, da je bila v Slovenskih goricah še praksa, da so žele s srpi. Torej je bila ženska pri fizičnem delu v vrsti z moškim? Ravno zadnjič sem slišala zanimivo življenjsko pripoved o dveh ženskah iz časa med obema svetovnima vojnama. Bila sem vesela tega podatka, ki je redek, in sicer da sta dve ženski živeli sami v istem gospodinjstvu. Govorimo o kmečkem podeželju, kjer se je vedelo, kaj je »prava« družina in kaj ni ... (odgovor je na voljo naročnikom Domovina.je in bralcem tednika Domovina)

Ženske so bile nadarjene na različnih področjih, a velikokrat zaradi svojega siromaštva tega talenta niso mogle izraziti.

So ženske nekoliko manj garale vsaj v času menstruacije? (odgovor je na voljo naročnikom Domovina.je in bralcem tednika Domovina) Je bilo po različnih pokrajinah, ki jih raziskujete, stanje podobno?  (odgovor je na voljo naročnikom Domovina.je in bralcem tednika Domovina)

Za žensko je bilo zelo težko tudi ali še bolj, če je bila samska.

Ločitev kljub temu skorajda ni bilo … Za žensko je bilo zelo težko tudi ali še bolj, če je bila samska ... (odgovor je na voljo naročnikom Domovina.je in bralcem tednika Domovina)

Občudujem in spoštujem ženske, ki so znale iti preko vsega hudega in z notranjo spravljivostjo in ljubeznijo zmogle negovati bolnega moža, ki jih je maltretiral.

Včasih žensko iz preteklosti predvsem pomilujemo in mislimo, da je bila uboga sirota, ne vidimo pa te veličine, ki ste jo omenili, ne samo to, da je skrbela za moža, ampak tudi to, kaj vse je zmogla, kaj je naredila … To je kompleksno vprašanje. Če govorimo recimo o sezonstvu od devetdesetih let 19. stoletja dalje najprej Amerika, Argentina, Urugvaj, Paragvaj in potem med obema svetovnima vojnama Francija, Nemčija, Madžarska, Vojvodina …  povsod so hodile tudi ženske, ne samo moški. Vsi poznamo aleksandrinke in njihovo tragično usodo, ko so zapuščale svoje družine in dojenčke, da so namesto svojega za denar podojile in nahranile tujega otroka. Z njimi lahko potegnem vzporednice s prekmurskimi sezonkami in izseljenkami. Spominjam se pripovedi gospe, ki je danes že pokojna. Poročila se je na manjšo kmetijo, kjer je bila tudi tašča nespretna in malce lenobna in je imela precejšen vpliv na svojega odraslega in poročenega sina. Lahko rečem, da se je nesrečno poročila. Ko je prišla v situacijo, da zaradi prezadolžitve in dolga premajhne moževe kmetije ni bilo več hrane, je pravkar rojeno deklico, moža in taščo pustila doma ter se odločila oditi po zaslužek v Francijo. Ona je prevzela to vlogo, da reši kmetijo dolga in vsem izboljša življenjski standard – ne mož. Ker je deklica v času njene odsotnosti umrla, ljubezni do moža (in tašče) pa ni več čutila, se je odločila za vedno ostati v Franciji. Tako se je šele v osemdesetih letih starosti vrnila nazaj domov umret. Bolečine, ki jih poznamo pri aleksandrinkah, so bile tudi v prekmurskih sezonkah in izseljenkah. Je bil ta občutek dolžnosti samo ženski ali tudi moški? (odgovor je na voljo naročnikom Domovina.je in bralcem tednika Domovina) Kakšna je bila v Prekmurju in Pomurju vojna in povojna situacija, ki je bila drugačna, kot v ostali Sloveniji? Glede na osrednji del Slovenije je bila tu v Prekmurju situacija drugačna. V začetnih letih je bil partizanski upor hitro zatrt, ljudje so živeli pod madžarsko okupacijo, kar pomeni madžarski jezik v šolah, uradih, nasilje, ustrelitve … Partizanski upor je z različnimi sunki prihajal s štajerske strani, preko Mure, šele zadnja leta vojne se zopet tu vzpostavijo in oblikujejo partizanske vojaške enote. V spominu Prekmurcev se je zasidralo osvobajanje rdeče armade, kjer so bili posamezniki različnih nacij, ruske, bolgarske, ukrajinske. Govori se o posilstvih deklet in žena s strani vojakov, skrivanje deklet pred vojaki, torej o nasilju, pa tudi o komičnih dogodkih in o vojakih, ki so premogli dobršno mero človečnosti in pameti, da ni prihajalo do tragedij, znala so se varovati in reševati življenja in stiske tukajšnjega prebivalstva.

Pomembne postajajo stvari, ki sploh niso pomembne za preživetje človeštva, niti niso vredne naše pozornosti in obratno.

S filmi in zgodbami o Aleksandrinkah se je naredil nekakšen medijski preboj glede te teme. Vsi ljudje poznajo te zgodbe, usedle so se v srca, tu v Prekmurju pa to še manjka. Mogoče je tu na mestu vprašanje, kako spopularizirati našo kulturno dediščino.  Jaz bi rajši rekla, kako kulturno dediščino kvalitetno in čim manj popačeno (kot se to počne v imenu (samo)promocij in zaslužkarstva/kapitala ter iskanja hipnih rešitev) predati zanamcem. Recimo, ena izmed mojih skritih poklicnih želja je, da bi se, kot je zgodbo Aleksandrink in Šavrink izvrstno literarno umetniško ovekovečil v svojih delih pred nedavnim umrli pisatelj Marjan Tomšič, to zgodilo tudi v Prekmurju. Konkretno imam v mislih prav te nesrečne pa tudi srečne usode sezonk, izseljenk, izseljencev, ki so zaznamovale ta prostor. Naj poudarim, da so se s t. i. ženskimi zgodbami že v tem prostoru ukvarjale različne pisateljice, naj omenim nekaj tistih, ki sem jih brala in jih poznam, npr. Ireno Šrajner, Karolino Kolmanič, Beo Baboš Logar, pokojno Ivanko Klopčič in druge ... Jaz to resda počnem v svoji stroki, dokumentiram in zapisujem etnološko, ne znam pa tega literarno zapisati. Izdali ste tudi knjigo o prehranski dediščini Pomurja in Porabja Lakote ni bilo, bilo pa je siromaštvo ... Po tem, ko smo leta poslušali o tem, kako je treba jesti razno super zdravo eksotično hrano, smo zdaj spet prišli na to, da je treba jesti lokalno, to, kar so jedli naši predniki, ker je naš genotip prilagojen temu in da našemu telesu bolj ustreza to, da pozimi jemo kislo zelje kot pa avokado. Kakšna je bila hrana naših prednikov? (odgovor je na voljo naročnikom Domovina.je in bralcem tednika Domovina)

Jedli so z zavedanjem, da hrana zraste na njivi in da je odvisna od pridelave lastnih rok in vremena. Tudi zaradi tega so se znali, za razliko od danes, zahvaliti Bogu in naravi, da je krožnik poln.

[caption id="attachment_399090" align="aligncenter" width="800"] Razstava Pomanjkanje, zadostnost, izobilje, 2021/2022. Foto: Tomislav Vrečič[/caption] Kakšen pa je bil odnos do živali? Glavno meso poleg perjadi je bila svinjina. Iz pripovedovanj vemo, da je bilo klanje svinje praznik za družino in bližnje sorodnike ali sosede. (odgovor je na voljo naročnikom Domovina.je in bralcem tednika Domovina)

Krava je bila pomembna vprežna in delovna žival in z njo so večinoma ravnali spoštljivo. To se ne kaže samo v poimenovanju, ampak predvsem v zavedanju, da krava poleg dobre hrane potrebuje tudi počitek.

Danes najdemo predvsem skrajnosti – od popolne brezbrižnosti do počlovečenja živali … Meso je bilo pomemben dejavnik preživetja. Danes lahko govorimo o veganstvu in vegetarijanstvu, ker imamo »polno rit vsega«. Poskušam govoriti v imenu zdrave kmečke pameti in z zrelim pogledoma na družbeno stanje, ki postaja močno in moteče na različnih omrežjih. Ne obsojam veganstva in vegetarijanstva, to je stvar posameznika, vendar različni napori in prepričevanja tovrstnih, trenutno mladih modnih navdušencev nam, ki smo mesojedi, da to ni dobro, se mi pa zdi pretirano in neumno. Če hočemo razumeti preteklost, moramo poznati situacijo tistega časa, takratne gospodarske, zgodovinske, politične in družbene okoliščine, da lahko razumemo, npr. zakaj je bil tak odnos do živali in zakaj je bilo normalno, zdravo in potrebno jesti meso. Zavedanje, da je treba svinjo zaklati, če hočeš imeti meso na mizi, je bilo del življenja, brez govorjenja o tem, ali je to etično ali ne. Nekoč so uporabili vse dele svinje (razen krempljev), danes pa se zavržejo drobovina, tace, rep, ušesa in podobno. Ali pa druga skrajnost, ko to postaja vrhunska in draga specialiteta nekaterih restavracij. Padamo iz ene v drugo skrajnost, pri vsem, se mi zdi. Pomembne postajajo stvari, ki sploh niso pomembne za preživetje človeštva niti niso vredne naše pozornosti in obratno. Ni vse slabo samo zaradi tega, ker je stvar preteklosti, in ni vse dobro, kar bo stvar prihodnosti. V drugem delu intervjuja, ki bo objavljen jutri, preberite o tem, kako so naši predniki napovedovali vreme in živeli tudi z vremenskimi ujmami. Kako so praznovali, kako so verovali, kako so preklinjali in kako so umirali. Pa tudi o duši vzhodnoslovenskega podeželskega človeka.