Je Bogu res mar za njegove izvoljene?

Dobra reklama hitro zbudi sanje, da je resnična, da ponuja rešitev. A ljudje smo postali pošteni, zato na koncu reklame nekdo hitro prebere tudi »tveganja in stranske učinke«, v raznih pogodbah pa so stranski učinki zaobjeti v drobnem tisku. Vedno je torej neki »toda« ali »ampak«, ki hitro prebujene sanje popolnoma ali vsaj delno razblini.

Zdi se, da nekaj podobnega stori Jezus v današnjem evangeliju. Najprej povabi k nenehni molitvi in zaupanju v Božjo naklonjenost. Jezus to ilustrira s priliko o krivičnem sodniku, ki neki vdovi po dolgem prigovarjanju vendarle pomaga do pravice.

In Jezus zaključi, če nek krivičnež to zmore, koliko bolj hitro bo Bog »pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu (Lk 18,7). A na koncu doda: »Toda ali bo… našel vero na Zemlji?«

Pa imamo »toda«, drobni tisk, ki vsaj malo zameji naše navdušenje, da bo Bog nemudoma usliševal naše prošnje. Zdi se, kakor da obstajajo »dežurni« razlogi, zakaj se stvari ne dogajajo po naših prošnjah, ki jih morda noč in dan vpijemo k Bogu: ali nimamo vere ali pa smo še vedno premalo vztrajni v molitvi.

So ljudje, ki so šli »čez pekel«, preživeli človeške tragedije, a ohranjajo vero, da jih Bog uslišuje, ker jih ljubi

Ob vsakem človeškem zagovoru Boga, kako On dela, zakaj kljub obljubam o njegovi hitri pomoči odlaša, dopušča to in ono, bi se slej ali prej znašel v situaciji brez odgovora. In če bi prebiral te vrstice nekdo, ki je npr. prestal tragedijo v Teharjah, Auschwitzu bi se ob teoretiziranju, kako Bog nemudoma uslišuje, verjetno obrnil proč.

Verjetno je težko najti dobro razlago za Božje (ne)ukrepanje. Znova pa se lahko ozremo na Jezusa. Z nami je solidaren tudi v izkušnji, ko Oče Bog molči kljub prošnjam v solzah; ko se nam Bog Oče zdi kakor oni krivični sodnik. V Heb 5,7 beremo: »On (Jezus) je v dneh svojega zemeljskega življenja z močnim vpitjem in solzami daroval molitve in prošnje njemu, ki ga je mogel rešiti pred smrtjo, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti.« Je bil res uslišan, če je umrl? Je umrl, a je bil obujen in pustil smrt za vedno za seboj. Je bil Bog Oče prepočasen, prepozen?

So ljudje, ki so šli »čez pekel«, preživeli človeške tragedije, a ohranjajo vero, da jih Bog uslišuje, ker jih ljubi. Njihova drža pričuje, da zaupajo Bogu, četudi ne izpolnjuje njihovih želja na način, kakor bi si sami želeli.

Verjetno so takšni verniki najboljši razlagalci današnjega evangelija, ki vabi vztrajni molitvi in zaupanju v Božjo angažiranost za svoje izvoljene.