Je Bogu res mar za njegove izvoljene?
Dobra reklama hitro zbudi sanje, da je resnična, da ponuja rešitev. A ljudje smo postali pošteni, zato na koncu reklame nekdo hitro prebere tudi »tveganja in stranske učinke«, v raznih pogodbah pa so stranski učinki zaobjeti v drobnem tisku. Vedno je torej neki »toda« ali »ampak«, ki hitro prebujene sanje popolnoma ali vsaj delno razblini.
Zdi se, da nekaj podobnega stori Jezus v današnjem evangeliju. Najprej povabi k nenehni molitvi in zaupanju v Božjo naklonjenost. Jezus to ilustrira s priliko o krivičnem sodniku, ki neki vdovi po dolgem prigovarjanju vendarle pomaga do pravice.
In Jezus zaključi, če nek krivičnež to zmore, koliko bolj hitro bo Bog »pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu (Lk 18,7). A na koncu doda: »Toda ali bo… našel vero na Zemlji?«
Pa imamo »toda«, drobni tisk, ki vsaj malo zameji naše navdušenje, da bo Bog nemudoma usliševal naše prošnje. Zdi se, kakor da obstajajo »dežurni« razlogi, zakaj se stvari ne dogajajo po naših prošnjah, ki jih morda noč in dan vpijemo k Bogu: ali nimamo vere ali pa smo še vedno premalo vztrajni v molitvi.
Ob vsakem človeškem zagovoru Boga, kako On dela, zakaj kljub obljubam o njegovi hitri pomoči odlaša, dopušča to in ono, bi se slej ali prej znašel v situaciji brez odgovora. In če bi prebiral te vrstice nekdo, ki je npr. prestal tragedijo v Teharjah, Auschwitzu bi se ob teoretiziranju, kako Bog nemudoma uslišuje, verjetno obrnil proč.
Verjetno je težko najti dobro razlago za Božje (ne)ukrepanje. Znova pa se lahko ozremo na Jezusa. Z nami je solidaren tudi v izkušnji, ko Oče Bog molči kljub prošnjam v solzah; ko se nam Bog Oče zdi kakor oni krivični sodnik. V Heb 5,7 beremo: »On (Jezus) je v dneh svojega zemeljskega življenja z močnim vpitjem in solzami daroval molitve in prošnje njemu, ki ga je mogel rešiti pred smrtjo, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti.« Je bil res uslišan, če je umrl? Je umrl, a je bil obujen in pustil smrt za vedno za seboj. Je bil Bog Oče prepočasen, prepozen?
So ljudje, ki so šli »čez pekel«, preživeli človeške tragedije, a ohranjajo vero, da jih Bog uslišuje, ker jih ljubi. Njihova drža pričuje, da zaupajo Bogu, četudi ne izpolnjuje njihovih želja na način, kakor bi si sami želeli.
Verjetno so takšni verniki najboljši razlagalci današnjega evangelija, ki vabi vztrajni molitvi in zaupanju v Božjo angažiranost za svoje izvoljene.
Zdi se, da nekaj podobnega stori Jezus v današnjem evangeliju. Najprej povabi k nenehni molitvi in zaupanju v Božjo naklonjenost. Jezus to ilustrira s priliko o krivičnem sodniku, ki neki vdovi po dolgem prigovarjanju vendarle pomaga do pravice.
In Jezus zaključi, če nek krivičnež to zmore, koliko bolj hitro bo Bog »pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu (Lk 18,7). A na koncu doda: »Toda ali bo… našel vero na Zemlji?«
Pa imamo »toda«, drobni tisk, ki vsaj malo zameji naše navdušenje, da bo Bog nemudoma usliševal naše prošnje. Zdi se, kakor da obstajajo »dežurni« razlogi, zakaj se stvari ne dogajajo po naših prošnjah, ki jih morda noč in dan vpijemo k Bogu: ali nimamo vere ali pa smo še vedno premalo vztrajni v molitvi.
So ljudje, ki so šli »čez pekel«, preživeli človeške tragedije, a ohranjajo vero, da jih Bog uslišuje, ker jih ljubi
Ob vsakem človeškem zagovoru Boga, kako On dela, zakaj kljub obljubam o njegovi hitri pomoči odlaša, dopušča to in ono, bi se slej ali prej znašel v situaciji brez odgovora. In če bi prebiral te vrstice nekdo, ki je npr. prestal tragedijo v Teharjah, Auschwitzu bi se ob teoretiziranju, kako Bog nemudoma uslišuje, verjetno obrnil proč.
Verjetno je težko najti dobro razlago za Božje (ne)ukrepanje. Znova pa se lahko ozremo na Jezusa. Z nami je solidaren tudi v izkušnji, ko Oče Bog molči kljub prošnjam v solzah; ko se nam Bog Oče zdi kakor oni krivični sodnik. V Heb 5,7 beremo: »On (Jezus) je v dneh svojega zemeljskega življenja z močnim vpitjem in solzami daroval molitve in prošnje njemu, ki ga je mogel rešiti pred smrtjo, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti.« Je bil res uslišan, če je umrl? Je umrl, a je bil obujen in pustil smrt za vedno za seboj. Je bil Bog Oče prepočasen, prepozen?
So ljudje, ki so šli »čez pekel«, preživeli človeške tragedije, a ohranjajo vero, da jih Bog uslišuje, ker jih ljubi. Njihova drža pričuje, da zaupajo Bogu, četudi ne izpolnjuje njihovih želja na način, kakor bi si sami želeli.
Verjetno so takšni verniki najboljši razlagalci današnjega evangelija, ki vabi vztrajni molitvi in zaupanju v Božjo angažiranost za svoje izvoljene.
Dr. Janrez Kozinc je župnik v Pišecah na Bizeljskem
Zadnje objave
Na levem polu še en kandidat za ljubljanskega župana
15. 7. 2026 ob 16:30
Mijičejevo zavajanje bodo obravnavali po parlamentarnih počitnicah
15. 7. 2026 ob 14:48
Matoz napovedal spremembo zakonodaje; policija danes na delu še v Moravčah
15. 7. 2026 ob 14:44
»Prokleti komunisti!«
15. 7. 2026 ob 14:30
Jankoviću po 20 letih rdeči karton?
15. 7. 2026 ob 11:30
Ekskluzivno za naročnike
Kolaboracija in propaganda (23. del): Interludij 4 – urok črne magije
15. 7. 2026 ob 9:00
Domovina št. 260: Čigave so slovenske gore?
15. 7. 2026 ob 6:10
Domovina 260: Čigave so slovenske gore?
15. 7. 2026 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
JUL
18
Goriški večeri
20:30 - 22:00
JUL
19
Večeri v atriju: »Župljani župljanom«
19:00 - 20:00
JUL
19
Duhovno počitniški dnevi za starejše 2026
19:00 - 15:00
JUL
20
Pogovori o življenju in smrti
17:00 - 18:00
AVG
01
Romarsko potovanje: »Višarje z okolico«
06:00 - 22:00
Izbor urednika
Domovina št. 260: Čigave so slovenske gore?
15. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 259: Evropa je v veliki meri zavožena
8. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 258: Kdor ne sprejme naše kulture, naj odide
1. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
17. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 255: Gradnja NEK 2 je ključna
10. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.