Jankovići so 1 procent. Vsi ostali naj plačajo s kešem ali Mastercardom

Zajem slike Youtube

Minuli teden je, bolj kot ne mimobežno, javnost izvedela, kakšnega poplačila se lahko nadejajo upniki starejšega sina ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je v osebnem stečaju. Bankrot Damijana Jankovića je zgolj eden od manevrov zapletenega in nepreglednega reševanja propadlih poslov družine Janković, katerih namen je očitno vse kaj drugega kot to, da se iz preostanka premoženja, kolikor se da, odplača dolgove oziroma upnike, ki so pri Jankovićih nasedli.

Že pred leti smo lahko prebirali naslove kot Družini Janković odpisali skoraj 29 milijonov evrov dolga, zato nas sveži v smislu: Jankovićevi upniki ne dobijo nazaj niti odstotka dolga ali pa dejstvo, da bo iz tega še največ iztržil njihov poslovni operativec Bec, ne bi več smeli presenetiti. Če bi se, ob očetu Zoranu, vendarle še našel kdo, ki bi do fantov Janković terjal več razumevanja, češ da se vsakemu lahko zalomi, pa se je dovolj zavedati, da Damijan s svojo ženo Ursulo Gawish tudi v osebnem stečaju najbrž ne živi ravno ob makaronih in vodi.

Odnos ljudi drugačnega kova


Od tovrstnih tičev se obrnimo k tisti branži podjetnikov, ki v meritvah zaupanja Slovencev v institucije uživajo najvišjo ljudsko podporo. Visoko stopnjo zaupanja imajo, ker so svoje podjetje ustvarili iz nič, pri tem pa ohranili moralo, vest in družbeno odgovornost tudi, ko je bilo težko. Na primer: potem ko so pred leti mahinacije avstrijskih solastnikov podjetje BIA Separations skoraj pahnile v stečaj, ga je ajdovski podjetnik dr. Aleš Štrancar rešil preko prisilne poravnave, v kateri so bili prednostni in ločitveni upniki poplačani 100%, z 1% obrestno mero, navadni pa 80%. Danes je BIA Separations pojem v svoji branži in v Ajdovščini zagotavlja 250 visoko tehnoloških in odlično plačanih delovnih mest.

Štrancar in njemu podobni so pač ljudje drugačnega kova od privilegirancev, rojenih in vzgojenih na seskih družbene lastnine, ki jo znajo zgolj molsti, ne pa iz nje kaj koristnega ustvariti. Če prvi doprinašajo, so drugi breme skupnega dobrega. Ironično pa se sedanja oblast pajdaši ravno s slednjimi ali pa je celo del njih samih. V raznih Štrancarjih in Boscarolih pa prepoznavajo razredne sovražnike, ki bi jih najraje z bajoneti sterali v morje, njihovo pridelano premoženje pa vsaj visoko obdavčili, če ga že ne morejo kar tako olastniniti, kot so to v času revolucije počeli njihovi dedje.

Grdi, grdi kapitalisti


Bralcem, ki bi me obtožili pretiravanja ali celo demonizacije leve oblasti, odgovarjam, da tovrstna miselnost sije iz vsega, kar razmišljajo, govorijo in počnejo. Navedimo nekaj konkretnih primerov:

»Združenje delodajalcev nima pojma, kako je videti razvito zahodno evropsko gospodarstvo, in želi, da ostanemo narod hlapcev« (predsednik vlade Golob). »Upam, da bodo Joc Pečečnik in njemu podobni začeli razmišljati manj kapitalistično« (predsednica državnega zbora UKZ). »Ivo Boscarol bogastvo izkorišča, da si kupuje javno podobo svetnika, preko katere lobira, nasprotuje pravični obdavčitvi bogatih in kapitala« (koalicijski poslanec Kordiš). »Kapitalske dobičke bi po novem obdavčili progresivno« (predsednica koalicijske SD, Tanja Fajon). In tako naprej.
Za parolo »bogati morajo prispevati več« se v resnici skriva povišanje obdavčitve srednjega sloja; leva vlada namreč potrebuje denar, pravih bogatašev pa je v Sloveniji premalo, da bi se, četudi jim davke nabijejo v nebo, v proračunu kaj poznalo.

Pri davku na nepremičnine boste občutili, koga vse ima sedanja oblast za bogate


V to smer gre tudi napovedujoča se davčna reforma, kjer se, predvsem ko gre za dodatne bremenitve premoženja (beri: nepremičnin) za parolo »bogati morajo prispevati več« v resnici skriva povišanje obdavčitve srednjega sloja; leva vlada namreč potrebuje denar, pravih bogatašev pa je v Sloveniji premalo, da bi se, četudi jim davke nabijejo v nebo, v proračunu kaj poznalo. Zato še kako držijo besede ekonomista dr. Janeza Šušteršiča izpred mesecev, da bo za koalicijo zelo težek trenutek, ko bodo ljudje spoznali, koga vse imajo za bogate in za koga vse mislijo, da jim lahko še kaj poberejo.



In ker ob razsipavanju z obljubami v nebo letijo tudi proračunski stroški – Slovenija pa ima že zdaj s 5 odstotki BDP enega največjih javnofinančnih primanjkljajev v EU – so časi spoznanja, o katerem govori ugledni ekonomist, pred vrati.

Koga (bo)ste torej volili: "Jankoviće" ali "Štrancarje"?


Od ironije k tragediji: v resnici je ljudstvo nazadnje izvolilo ravno to: višje davke za vse, razen za peščico, če parafraziramo slogan koalicijske Levice. Peščico tistih, ki jim tudi v času rekordno nizke brezposelnosti delo ne diši preveč, pa morda raje posedajo, pijejo kavo, nemara kolesarijo … oziroma v njihovem jeziku, intelektualno ustvarjajo. Da jim pri intelektualnih naporih ne bo prehudo, pa jim bo koalicija namenila kakšen sold na račune njihovih civilnodružbenih inštitutov ter jim zgradila neprofitna stanovanja v prestolnici.

In takšni so v resnici zgolj 1 procent, saj če bi bilo drugače, bi Slovenija, ki je še vedno razmeroma uspešna država, že davno kolapsirala. Kot je, po eni strani na srečo, po drugi pa tudi na žalost, v Sloveniji 1 procent raznih Jankovićev, ki svoje upnike poplačajo 0,75-odstotno, če sploh.

In skrajni čas je, da Slovenci spregledajo medijske spine o janšizmih in fašizmih, na volitvah ravnajo manj samomazohistično in s svojim glasom podprejo resnične skrbnike njihovih interesov. Če poenostavimo: koga bi izbrali med Damijanom Jankovićem in Alešem Štrancarjem? Vsakokratna volilna dilema ni bistveno drugačna.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike