»In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20)

Prejšnjo nedeljo, na Binkošti smo se poglabljali v bistvo Duha Tolažnika in v vidno in hkrati skrivnostno sodelovanje tretje Božje osebe v delu odrešenja. Danes pa nas Cerkev vabi, da se poglobimo v skrivnost Svete Trojice, v bistvo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Povabljeni smo torej, da se postavimo pred največjo skrivnost pred katero prej ali slej stoji vsak izmed nas. To storimo na štirih ravneh.

Prva je osebna, bivanjska raven. Na tej ravni si kristjan skuša odgovoriti na preprosta vprašanja: »Kako razmišljam o Bogu, kako stojim pred Njim, kakšen je moj dejanski odnos do Stvarnika?« Ko razmišlja o Bogu mora vedno upoštevati dejstvo, da je Bog čisto drugačen kot je vsakdo od nas, ki smo vsi ustvarjena bitja. On, Bog, pa je večno, neustvarjeno bitje, je preprosto večen, vsemogočen, popoln, neskončen, živi izven ustvarjenega časa, ker zanj ni časa. Bog je torej v svojem bistvu tisti, ki človeka neskončno presega, a je hkrati človekov Stvarnik, Oče, ki ljubi vsakega človeka na svoj, Božji, neskončen način, ker če me ne bi neskončno ljubil, ne bi bil ustvarjen, saj je vse, kar je ustvarjeno, ustvaril z ljubeznijo in ničesar ne sovraži, kar je ustvaril. Iz vsega tega sledi, da je kristjanova drža pred Stvarnikom po logiki stvari nujno drugačna, kot je drža nas ljudi do nam enakih ljudi, ali do drugih ustvarjenih bitij. Božji odnos do človeka je v svojem bistvu absoluten, dokončen, medtem ko je človekov odnos do Boga na ravni njegovega ustvarjenega bistva. Pri tem pa se kristjan vedno zaveda, da je v svojem bistvu po Božji zamisli tudi odprt za Stvarnika, za neskončno. Ko si torej prizadeva, da v sebi razvija tiste skrivnostne razsežnosti lastne Bogu-podobnosti, vsestransko razvijam svojo ustvarjeno naravo.

Druga razsežnost vstopanja v skrivnost Svete Trojice je bogoslužje. Kristjani veliko večino  bogoslužnih dejanj začnemo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ta obrazec kristjana postavi v prisotnost Svete Trojice ne le v smislu, da se v sebi zbere in se usmeri v Troedinega Boga, ampak, da se v moči Svetega Duha poglablja v bistvo vsake od treh Božjih oseb, kot ga v to uvaja bogoslužje Cerkve. Tako bogoslužje posameznika in skupnost postavlja v Božje okolje v katerem doživlja in razume bistvo Boga in svojega božjega otroštva. Tudi to dogajanje je celovito, saj vključuje miselno oblikovane obrazce, teološke izraze, simbole, simbolična dejanja, molitve, petje, gibanje in zavest biti skupaj. Vse to se dogaja v sakralnem ozračju, v bogoslužnih prostorih, ki so praviloma umetniško oblikovani, zato so spoznanja in doživetja po Božji dobroti in posegih vsebinsko pa tudi izrazno nova. Tako nas bogoslužna dejanja vedno postavijo v Božje okolje, ki navdihuje naš uma na svojski način, namreč v moči jasnih teoloških pojmov, simbolov, simboličnih dejanj, kar vse ustvarja novo zavest in spoznanje, kaj pomeni biti v božji bližini.

Praznik Svete Trojice pa je poseben milostni dan za tiste, ki hrepenijo po globljem miselnem spoznanju skrivnosti današnjega praznika. Na sam praznik Svete Trojice, pa tudi sicer, naj si vzamejo čas in se sproščeno poglobijo v miselno strukturo apostolske ali nicejsko-carigrajske veroizpovedi. Mirno in zbrano naj se poglabljajo v logično in vsebinsko zaporedje besedila, ki govori, kaj in kako naj verujemo v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha. Vsaka trditev v veroizpovedi je logična ne le v smislu, da potrdi kristjanovo že doseženo spoznanje – denimo o Bogu Očetu – ampak kristjana spodbudi, da že doseženo spoznanje o Bogu Očetu preseže, ga poglobi, odkrije nove pomene, kako je Bog Oče in v odnosu do mene, kako je moj Oče. To novo, versko držo do trditve, verujem v Boga Očeta, kristjan želi razumeti, kot je genialno zapisal sv. Avguštin, da ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel. V tem smislu je vsaka veroizpoved za kristjana vedno vir novih spoznanj o vsaki Božji osebi in o vseh treh Božjih osebah skupaj, o Sveti Trojici.

Sveto pismo, Razodetje – je najbolj raznoliko in skozi stoletja trajajoče ter učinkovito uvajanje v spoznanje Svete Trojice. V njem je zapisano, kako je vero v Boga razumel in živel oče naše vere – Abraham, kako so jo živeli in oznanjali preroki, sveti možje in žene stare in nove zaveze, kako je vera v enega Boga – Jahveja oblikovala zavest in moč izvoljenega ljudstva, ki je sredi junaškega pričevanja, pa tudi nezvestobe zavezi in postavi ostalo pri življenju in vrši svoje poslanstvo še danes. Posebno skrbno pa je potrebno brati zgodovino prve Cerkve, ljudstva nove zaveze, ki se je rodilo in začelo svoje poslanstvo ob prihodu Svetega Duha.