Hrvaško ustavno sodišče mimo zakona istospolnim parom omogočilo, da postanejo skrbniki sirot

Peter Merše

20. 2. 2020 ob 12:13
0 komentarjev

Družba

Hrvaško ustavno sodišče je v presoji ustavnosti zakona o rejništvu odločilo, da je zakon skladen z ustavo. A hkrati podalo razlago, da istospolni pari ne smejo biti izvzeti iz skrbništva otrok, čeprav sam zakon, ki je bil predmet odločanja, tega ne dopušča.

Hrvaško ustavno sodišče je z obvodom ustavno nespornega zakona nevarno preseglo svoja pooblastila in odločilo v škodo otrok in hrvaške demokracije, meni dr. Željka Markić, predsednica organizacije V imenu družine.

Gejevski par Ivo Šegota in Mladen Kožić sta se želela na zagrebškem centru za socialno delo prijaviti kot skrbnika, vendar je bila njuna vloga zavrnjena, kar je kasneje potrdilo tudi zagrebško administrativno sodišče. Par se je zato skupaj s hrvaškimi LGBT organizacijami obrnil na ustavno sodišče, glede vsebine zakona iz leta 2018, ki sicer istospolne pare izključuje iz skupine potencialnih skrbnikov.

Ustavno sodišče je najprej ugotovilo, da je hrvaški zakon o skrbništvu skladen z ustavo, potem pa podalo svojo razlago njegove uporabe. Zakon, ki izrecno zavrača, da bi istospolni pari postali skrbniki otrok, torej ni v nasprotju s hrvaško ustavo. Hkrati pa se ustavno sodišče ostalim sodiščem nalaga, da mimo tega zakona »neposredno upoštevajo ustavo« ter ne diskriminirajo posameznikov v istospolnih skupnostih.

Štirje sodniki so odločitvi nasprotovali in so podali ločena mnenja. od teh sta dva menila, da izključevanje istospolnih parov iz skrbništva ni diskriminatorno, dva pa, da bi moralo ustavno sodišče v tem primeru zakon poslati v ponovni postopek v hrvaški parlament. Hrvaško ustavno sodišče ima sicer 13 sodnikov.

Odločitev, nevarna za hrvaško demokracijo

Na problematičnost odločitve opozarja tudi dr. Željka Markić, predsednica organizacije V imenu družine, ki je leta 2013 uspešno vodila kampanjo na ustavnem referendumu, s katerim so dosegli, da se je zakonska zveza moža in žene vpisala v hrvaško ustavo. Kot pravi Markićeva, bi moralo ustavno sodišče, če meni, da je zakon neustaven, zakon razveljaviti in ga poslati v ponovno obravnavo v parlament, kar bi vodilo v široko strokovno razpravo.

Namesto tega si je ustavno sodišče prisvojilo zakonodajno vlogo in samo, mimo zakona, ki so ga sprejeli hrvaški poslanci, sprejelo odločitev, kako naj odločajo sodišča, kar je tako nevarno za hrvaško demokracijo, kot škodljivo za najranljivejše člane družbe, otroke brez staršev.

Kot še opozarja Markićeva, ustavno sodišče nima niti mandata, ne demokratične legitimnosti, da interpretira zakon v nasprotju s tem, kot je napisan in kot so ga sprejeli predstavniki hrvaškega ljudstva. Skrbništvo s strani istospolnih parov namreč ni v interesu najranljivejše skupine hrvaške družbe, to so otroci brez staršev, kar nenazadnje dokazuje tudi množica študij.

Ustavno sodišče pa v nasprotju s tem meni, da oblika družine odločilno ne vpliva na zmožnost in željo po izvajanju skrbništva. Zavračanje istospolnih parov bi zanje tako pomenilo diskriminacijo. Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve ima zdaj 60 dni časa, da v primeru Šergota-Kožić izda »nediskriminatorno« odločbo o skrbništvu.

KOMENTAR: Peter Merše

Zlorabljeno sodišče za zaobitje želje volivcev

Po zgledu referenduma v Sloveniji leta 2012 so Hrvatje spoznali, da tudi njih slej kot prej čaka podobna bitka, zato so delovali proaktivno in kar sami začeli akcijo zbiranja podpisov za referendum, ki so ga leta 2013 z veliko večino tudi dobili, da se zakonska zveza moža in žene zapiše v ustavo. Volja volivcev je bila jasno izražena, prav tako volja poslancev, ki so predstavniki ljudstva, da istospolni pari ne morejo biti skrbniki otrok, ki nimajo staršev. Že samo zaradi tega čudi da ustavno sodišče zdaj zahteva, da se med skrbnike uvrsti člane istospolnih partnerstev, saj je bila ravno zaradi zaščite otrok pred tem zakonska zveza zapisana v ustavo s strani hrvaških volivcev. V še bolj čudno luč pa odločitev postavlja dejstvo, da ustavno sodišče zakona ni razveljavilo (torej ga ne smatra v nasprotju z ustavo), ampak je podalo razlago, ki zakonu neposredno nasprotuje. S tem daje zmedeno sporočilo javnosti in prelaga odgovornost na centre za socialno delo in sodišča, ki bodo zdaj v precepu, ali naj odločajo v skladu z zakonom ali odločitvijo ustavnega sodišča. Hrvaško ustavno sodišče pa je s tem izvedlo tudi manever, ki nikakor ni nov. Podobno so ustavna ali vrhovna sodišča v zadnjih letih spreminjala zakonodajo in dovoljevala istospolne poroke v mnogih državah, morda najbolj odmevno v Združenih državah Amerike leta 2015. Vendar je Hrvaški primer vseeno unikaten, saj tukaj niso spremenili niti zakona, ampak izvedli le samovoljno interpretacijo le tega. Da je prepletanje sodne in zakonodajne veje oblasti škodljivo za demokracijo verjetno ni treba posebej poudarjati. Še toliko bolj, ko je strojeno tako dvoumen in nejasen način in še posebej, ko gre za neposredno ignoranco tako do odločitve volivcev na ustavnem referendumu kot volje poslancev prek zakonodajnega postopka. Jasno je tudi, da v tem primeru ne moremo govoriti o diskriminaciji na podlagi osebne okoliščine kot je spolna usmerjenost, saj gre za dobrobit otroka, da odrašča v skupnosti očeta in mame ali skupnosti, ki je temu čim bolj podobna, če biološka starša nista več živa ali zmožna skrbeti za otroka, česar pa istospolne skupnosti enostavno v svojem bistvu ne morejo zagotoviti. Spolna usmerjenost tukaj niti ni bistvena, interesi skrbnikov pa podrejeni interesu otrok. Znova smo torej na točki, kjer so torej pomembnejše želje odraslih, ki bi radi bili skrbniki kot pa dobrobit otrok, ki so najšibkejši člani družbe in posledično potrebni maksimalne zaščite. S tem ravnanjem si je ustavno sodišče verjetno zapravilo prepotreben ugled, ki ga potrebuje za svoje kakovostno delo.