Goloba briga za komunizem in partizane. Pridejo pa prav za stigmatiziranje desnice

Rok Čakš

Fotomontaža: Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

Zadnje dni je Slovenija ponovno v državljanski vojni. Oziroma, omehčajmo: izgleda skorajda tako, kot da smo ponovno v državljanski vojni – da se ministrica za pravosodje »z naznanitvijo kaznivih dejanj« ne spravi tudi na nas. Kot se je spravila na prvaka opozicije Janšo in tviteraša Libertarca, hip za tem, ko je zapustila objem nekega drugega prvaka. Tistega župana Jankovića, ki naj bi pred njo, vsaj sklepajoč po izbrisanih prisluhih, objemal neko farmacevtko, pravico do groba zatajil od partizanov pobitim Romom, na plečih propadlih gradbincev zgradil nikoli dokončane Stožice ter v času svojega županovanja več časa preživel na sodiščih kot doma z ženo Mijo.

Ampak ja, Janković je »čist«, dokler mu krivda pravnomočno ni dokazana, njegov objem pa pribežališče ministric, sodnic in drugih občudovalk iz »Naš Zoki ima nekaj več!« fan kluba.

Ko ministrica za pravosodje pade v objem ljubljanskemu županu Jankoviću (foto:
Borut Živulović/BoBo)
Ko ministrica za pravosodje pade v objem ljubljanskemu županu Jankoviću (foto:Borut Živulović/BoBo)


 

Pustimo te bizarnosti vnemar in se vrnimo k bistvu. Saj, medtem ko se v javnosti prerekamo okrog spomenikov, muzejev in spominov na žrtve komunizma, se v državi ne dogaja prav ničesar. Vsaj ne tam, kjer bi se moralo; to je pri skrbi politike za skupno dobro. V prevedenem pomenu: na reševanju zdravstva, ureditvi vse bolj zavoženega šolskega sistema, spodbujanju gospodarstva in podjetništva, razvoju finančno vzdržnega in uporabniku prijaznega državnega servisa in tako naprej. Pa vendar, to, da se ne dogaja, od nedavnega nihče več ne opazi, nikogar več ne briga, nihče se s tem ne ukvarja.

Zanimivo, kajti še nedavno je bilo drugače. Golobovim so vsi gledali pod prste, kako nespretno se lotevajo pomanjkanja zdravnikov, čakalnih vrst in korupcije v zdravstvu, kako kavbojsko pristopajo k reševanju podirajočega se plačnega sistema v javnem sektorju, kako mesarijo po policiji in drugje po državnem aparatu itd. Skupna točka vsega tega je bilo ljudsko nezadovoljstvo nad njihovo samopašnostjo, amaterizmom in nesposobnostjo ter tolčenje po glavi, koga vendar so izvolili na oblast.

In res, veliki rešitelj Robert Golob je v politiki izpadel kot samovšečen zelenec, ki se ne ogne prav nobeni začetniški napaki. Rekordna javnomnenjska podpora Svobodi se je topila kot triglavski ledenik in v začetku aprila padla pod SDS-ovo.

[caption id="attachment_390372" align="alignright" width="396"] Zajem slike Topnews.si[/caption]

To je bila za levi pol velika budnica in trenutek, ko je Golob v politiki očitno začel poslušati izkušenejše od sebe. Z dvema ali tremi spretnimi manevri je pozornost preusmeril od kaotičnosti lastne vlade k akterjem in temam, na katerih levica tradicionalno zmaguje.

Gremo se spet partizane in domobrance


Točko preloma je v formalnem smislu zaznamoval premierjev stavek z 20. aprila: »Ne bomo več dajali obljub, ampak trdno delali in nato govorili o rezultatih.« Po domače povedano, v nadalje bomo o svojem (ne)delu raje molčali.

A ker je ljudi z nečem vendarle treba zaposliti, so se zatekli k preverjeni strategiji levice, delujoči že desetletja – na javno sceno so vrnili tematiko kulturnega boja. Ta je zanje varno pribežališče, deus ex machina vseh njihovih zablod in nesposobnosti. Na tem bojem polju zmagujejo že desetletja, o čemer pričajo brezna, polna poražencev, ostaline taborišč na golih jadranskih otokih, spomeniki revoluciji in revolucionarjem ter druga družinska dediščina, ki se ji nočejo odreči.

Tema je priročna, ker pomladna, demokratična stran ob njej enostavno ne more molčati. Po »osvoboditvi« '45 je namreč bila namesto svobode deležna preganjanja in ubijanja, danes je tarča stigmatiziranja in poniževanja. Zaradi tega jo še vedno dojema čustveno, za razliko od potomcev zmagovalcev revolucije, ki jo praviloma dojemajo oportunistično. Ker če bi bilo drugače in bi bila zmožna vsaj še nekaj empatije, na globokih ranah, nesreči in prizadetosti svojih ideoloških nasprotnikov levica ne bi kovala političnih dobičkov na tako brezobrazen način, da na večer svečanosti v spomin na pobite in preganjane ta isti dan spomina na dopisni seji ukine.
S tem, ko je Golob igro, v kateri je izgubljal, pripeljal na polje kulturnega boja, je prevzel iniciativo in jo zdaj vodi on. Iz kaotične defenzive je prešel v organizirano ofenzivo in na okope potisnil svoje ideološke nasprotnike.

Iz obrambe v napad


To o Robertu Golobu pove dvoje. Najprej, da gre za človeka brez kakršnekoli empatije ali odnosa do drugače mislečih in čutečih. In drugo, da se na lastnih napakah hitro uči. S tem, ko je igro, v kateri je izgubljal, pripeljal na polje kulturnega boja, je prevzel iniciativo in jo zdaj vodi on. Iz kaotične defenzive je prešel v organizirano ofenzivo in na okope potisnil svoje ideološke nasprotnike. Janša je zdaj tisti, ki se je primoran braniti, Golobovi pa se nad njim gredo moralno pokroviteljstvo, češ, poglejte ga, fašista, ki podpihuje novo državljansko vojno.

Hitro učenje in sposobnost prilagoditve situaciji, ki ju je Golob izkazal, daje slutiti, da bi Primorčev rok trajanja lahko bil trajnejši od njegovih instant predhodnikov. Ne glede na to, da v koalicijskem zakulisju vlada popolna razpuščenost, nered, stihija, kruhoborstvo in komolčenje, ki ne more dati dobrih in koristnih, temveč kvečjemu slabe in škodljive rezultate.

A če se to nesposobnost leve oblasti, da za Slovenijo sproducira karkoli koristnega, da »pokriti« s spomeniki, komunizmom, partizani in domobranci, Golob ne bo razmišljal niti trenutek, da tako priročne diverzije ne bi uporabil. In v isti sapi za »ukvarjanje s preteklostjo« namesto s sedanjostjo in prihodnostjo sprenevedavo obtožil Janšo. Toliko raje, če bo to edini način, na katerega lahko dobi naslednje volitve.



Komentar urednika ste lahko prebrali brezplačno, čeprav ni zastonj. Če še niste naročnik Domovine, je skrajni čas, da to postanete in podprete neodvisno novinarstvo. Ter s tem dobite dostop do ekskluzivnih naročniških vsebin.

Denimo:

Divji bojevnik ali kako v otroku prebuditi moškega

Ravnateljica staršem: če bi vedeli, kaj vaši otroci počnejo na pametnih telefonih, bi jim ga takoj ukinili.

Komentar Tina Mamića: Razvajenost je rak, streljanje pa le posledica.

Obiščite našo naročniško stran (klik)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30