Golob je motiviran in veliko se je naučil. Naše denarnice pa morda ne bodo zdržale še dveh let tega "šolanja"

Pogovor s premierjem Golobom in predsednikoma opozicijskih strank Janšo in Toninom je postregel s promovirano katarzo vladajočega ter očitno odsotnostjo katarze opozicije. Ob tem, da je pogosto v politiki resnično vse drugo, kot se zdi pred kamerami. Tako da je malo verjetno, da bi verjeli premierju Golobu, da se je česa naučil iz svojih napak. Opozicijskima veljakoma verjetno še manj, vsaj v tem, da ne bosta sodelovala pri tvorbi kakšne prihodnje vlade, če bo za to priložnost.

Cilj premierjevega nastopa je bil očitno zadostiti dikciji, da se vsi učimo iz napak in da bo sedaj vse drugače, ker se je premier veliko učil ter po njegovih besedah tudi naučil v preteklih dveh letih. Kot da je bil novinec v politiki in kot da ga ne bi vsi »depolitizirani« mediji napovedovali kot menedžerja, ki bo odrešil slovensko politiko politikov ter postavil nove, profesionalne standarde vodenja države. Po letu in pol učenja na denarnicah in prihodnosti državljanov in državljank Slovenije je očitno prišel čas, ko bo uresničil svoje napovedi.

Predsednik vlade ni polagal računov na koncu leta, ampak delil dobre misli in obljube kot Dedek Mraz. Tako Golob kot Dedek Mraz sta produkt politično-ideološkega iskanja nasprotnega pola uveljavljenim tradicijam. 

Pri tem pa je zanimivo, da ne več kot podjetnik. Ne več kot nekdo, ki od zunaj prinaša nekaj novega. Ampak očitno kot nekdo, ki je v dveh letih prišel do tega, da je izkušen, izurjen in mednarodno ugleden državnik. Vsaj to sliko so nam poskušali naslikati v včerajšnjem intervjuju. Predsednik vlade je dobival nekakšno mešanico državniških in osebnih vprašanj. Brez nekega resnega pritiska na njegove pretekle izjave, neizpolnjene obljube, preložene časovnice. Predsednik vlade ni polagal računov na koncu leta, ampak delil dobre misli in obljube kot Dedek Mraz. Tako Golob kot Dedek Mraz sta produkt politično-ideološkega iskanja nasprotnega pola uveljavljenim tradicijam. Pod sistemom, ki je izumil Dedka Mraza, in sistemom, ki je izvrgel Goloba, pa najkrajšo potegnejo državljani.

Takle ‘mamo 🤷‍♂️🥃#stroka #vlada #intervju pic.twitter.com/PiTa9BuLeM

— Edvard Kadič (@EdvardKadic) December 18, 2023

Ena izmed redkih stvari, ki se je je premier naučil, je, da o novi vladi odločajo volivci, in ne on. Namreč, prvič je spremenil dikcijo iz »to je vlada za dva mandata« v »če bomo dobili še en mandat«. In potem ga je novinarka v debati »opomnila«, da mora oddelati dva mandata. Nadalje je očitno veliko svojega časa posvečal zdravstvu, kjer je dojel, da obstaja problem in da običajna rešitev ni dovolj – namreč metanje denarja v sistem. Pri tem je sicer potem izustil: »Ni potrebe, da se javni denar razmetava vsevprek, temveč da ga ciljno nalagamo v tiste čakalne vrste, kjer ljudje najbolj potrebujejo zdravstvene storitve,« kar ravno ne navdaja z upanjem, da zaradi enega drevesa ne vidi gozda – gozda korupcije in slabe organiziranosti, ki v resnici duši naše zdravstvo.

Poleg učenja iz (lastnih) napak pa je gotovo izstopala pomembnost motiviranosti za nadaljnje »zmage«, ki jo je kazal premier Golob. Pri tem se je verjetno marsikateri gledalec spomnil na tisto razlago, da kompetence človeka sestavlja kombinacija njegovega znanja, sposobnosti in motivacije. Tu pa se vedno znova opozarja, da je daleč najbolj škodljiva kombinacija za katerikoli sistem, če ima posameznik predvsem veliko zadnjega in bolj malo ali nič prvih dveh. Brezmejna motivacija, oropana sposobnosti in znanja, pošilja neoborožene ljudi pred strojnice. Ampak res bodi dovolj o stvariteljih Goloba in Dedka Mraza.

Če je bil pogovor s premierjem darilo dobrega moža RTV-ja, pa je pogovor z opozicijo minil v drugačnem tonu. Kvota državniških vprašanj je bila namreč porabljena v prvi uri in tako so ostala le še dnevno-politična komolčarska vprašanja.

Če je bil pogovor s premierjem darilo dobrega moža RTV-ja, pa je pogovor z opozicijo minil v drugačnem tonu. Kvota državniških vprašanj je bila namreč porabljena v prvi uri in tako so ostala le še dnevno-politična komolčarska vprašanja, ki pa so bila – to je treba priznati – podprta z zbirko citatov obeh udeležencev pogovora. Še debata o reformi sodstva je izzvenela v strinjanju, da bo potreben nekakšen kompromisni predlog in da morda potrjevanje z dvotretjinsko večino v parlamentu niti ni tako slaba ideja. Oziroma vsaj ostaja ena izmed možnosti. Večino drugega – od medsebojnih odnosov do Logarjevega izhoda iz toplega gnezda v realnost politike – pa je bilo pogrevanje postane juhe, za katero že (pre)dolgo vemo, da se nikoli ne poje tako vroča, kot se skuha.

Celoten pogovor je pokazal, da smo še daleč od novih volitev in da politiki razumejo, da Slovenci ne maramo prepirljivcev. Je pa kljub temu Janša izkoristil priložnost, da se je uspešno postavljal v vlogo razlagalca realnosti ter pokazal, kaj se zgodi, če se najde presek sposobnosti, izkušenj in motivacije. Pri tem, da je uspešno igral na prvi dve in je pretirano varčeval na kazanju zadnje. Tonin pa je razmeroma uspešno predstavljal ideje Nove Slovenije in se že leta drži recepta, da bo racionalna razlaga volivcu prej kot slej pripeljala čez oslovski most desetih odstotkov. Čutiti pa je bilo, da računa pri tem na pomoč Logarja, saj – sovražnik mojega sovražnika je lahko tudi prijatelj.

Presek vsebine in idej, ki sta jih nanizala Janša in Tonin, je lahko dal gledalcu misliti, da je počasi morda čas, da sprejmemo (nazaj) svetega Miklavža z obljubo mandarin in kakšne čokolade, namesto da vedno znova upamo, da darila prinese Dedek Mraz, zanje pa se izkaže, da so v resnici le zelo drago plačane obljube.

Orkester pa igra dalje. Na naše stroške. Ne glede na to, preko katere postavke se mu napolni proračun.