Fakebook novica ali zakaj je moral zmagati Trump, da ste izvedeli, kako vas manipulirajo s podatki, ki jih puščate na spletu

Prejšnji teden so nam resni časopisi dali vedeti, da je Donald Trump zmagal zato, ker je ukradel podatke o volivcih s Facebooka. Ker da so zlobneži iz Trumpovega štaba izkoristili »mentalno ranljivost« preprostih uporabnikov družabnih omrežij in jih prepričali, da so glasovali za Trumpa.

Zadeva je imela vse potrebne značilnosti, da se je viralno razvila v pravo malo histerijo. Lahko bi rekli, da smo bili priča širjenju lažne novice, ampak kaj, ko ni bila v celoti izmišljena. Histerija je nepotrebna. Nekaj zaskrbljenosti pa je na mestu.

Novico so naprej pograbili vsi tisti, ki se nikakor ne morejo sprijazniti, da so volivci v Veliki Britaniji izbrali Brexit in volivci v ZDA Trumpa. Težje si je priznati, da je bila Hillary Clinton pač slaba kandidatka, težje si je priznati, da ne znaš nagovoriti volivcev, kot pa se izgovarjati, da zmaga ni bila poštena.

To ve vsak trener, ki po tekmi kritizira sodnike in vsak novinar, ki s tem tolaži svoje bralce.

Ostaja upanje, da so ljudje pametni, da demokracija deluje, samo, pač, goljufija da je bila posredi. Za izgovor vse pride prav. Če ne Facebook, pa lažne novice. Če ne lažne novice, pa Rusi. Če ne Rusi, pa Facebook.

To kolobarjenje zdaj traja že dobro leto in demokrati in njihovi mediji bi naredili pametno, če bi si pač priznali, da niso znali nagovoriti ameriških volivcev oz. da si prekleto veliko Angležev želi ven iz EU. Ki bo, mimogrede, gotovo ukrepala, da se problem s Facebookom ne bi ponovil in ne bodo ukradene še kakšne volitve. Čeprav nimamo podatkov, da bi bile ukradene.

Razlogi za pretiravanja

Politiki imajo dodaten razlog, da opozarjajo, da je bila zmaga z volitvami dosežena na nepošten način. Če je zmaga posledica goljufije, zmagovalec nima take legitimnosti kot bi jo imel, če bi bila zmaga poštena. Vsak Trumpov predlog - in, to mislim resno, najslabši šele prihajajo - je mogoče napasti tudi z vidika nelegitimnosti njegovega predsedovanja in ne samo v smislu kakovosti oz. nevarnosti konkretnih politik.

Skratka, možno je, da zarote niso v celoti izmišljene, je pa poročanje o njih iz zaradi lažjega prebolevanja poraza in zmanjševanja legitimnosti napihnjeno.

Pretiravati je mogoče tudi zaradi prastrahu človeka pred tehnologijo, ki se vleče še iz strahu živali pred ognjem. Zato ludizem. Zato ugašanje luči ob dnevu Zemlje. Zato deluje intelektualno vsak, ki je nad novotarijami zaskrbljen – pa naj gre za cepljenje, genetsko spremenjene organizme ali zasvojenost z internetom.

In nenazadnje, novice, katerih del je tudi gledalec, se boljše gledajo. Zato (predvsem komercialne) televizije vse pogosteje TV dnevnike začenjajo z vremenom ali zastoji na cesti, saj so vsi kidali sneg in vsak koga pozna, ki je stal v zastoju. Večina medijskih potrošnikov je na Facebooku in prav lahko bi se to zgodilo tudi njim.

V načinu, kako je bila zgodba prezentirana v javnosti, se kaže tisto temeljno nezaupanje izobražene avantgarde v zdravo pamet ljudi

Zgodbice za "mentalno ranljive"

Kaj natanko pa bi se jim lahko zgodilo? Mediji, ki menda niso »fake news«, so servirali zgodbo, ki gre nekako tako: na podlagi tega, kar počnete na internetu, vas lahko doktorji znanosti z ene najboljših univerz na svetu, ki jih financira eden najbogatejših desničarjev na svetu, psihološko tako natančno preanalizirajo, da vas poznajo bolje, kot vas pozna vaša mama. In vam potem na družabnih omrežjih kažejo hipnotična sporočila, zaradi katerih pustite vse, kar delate, se kot mesečni napotite na volišče in obkrožite napačno ime.

Zgodba da sicer ni natanko taka. Ne deluje na čisto vse ljudi, ampak na tiste bolj zabite, podeželske, desne volivce pa da je očitno delovalo. Hillary Clinton jim je rekla »deplorables«, genialec iz Cambridge-a pa, da so "mentalno ranljivi". Pri nas jim tisti, ki seveda niso mentalno ranljivi, pravijo »domoljupci«.

V načinu, kako je bila zgodba prezentirana v javnosti, se kaže tisto temeljno nezaupanje izobražene avantgarde v zdravo pamet ljudi; tisto prepričanje, da ima peščica voditeljev več pameti in informacij kot je vsota tega v milijonski množici; tista Platonova ideja, da je idealen način vladanja oblast modrega kralja-filozofa, ne pa demokracija, kjer ima bedak enak glas kot pripadnik poštene inteligence.

Morda pa za poraze »naprednih« sil le niso krive lažne novice, Rusi ali Facebook, ampak to zaničevanje velikega dela volilnega telesa, nerazumevanje njegovih problemov in odklanjanje demokracije.

Kar pa ne pomeni, da je odveč zaskrbljenost nad dejstvom, da na internetu o sebi puščamo ogromno podatkov in da jih nekdo zbira.