Evropa je dobila še enega komedianta med politiki

Uredništvo
12

Embed from Getty Images
Ukrajina ima novega predsednika Volodomirja Zelenskega. Nekdanji komik je skoraj s tričetrtinsko podporo volivcev v drugem krogu premagal dosedanjega predsednika Petra Porošenka.

Zelenski je že prejel prve mednarodne čestitke. Obenem pa se v mednarodni skupnosti že pojavljajo dvomi o tem, kako uspešno bo lahko vodil to veliko vzhodnoevropsko državo. Ta se v zadnjih letih spopada s hudimi zunanjepolitičnimi in notranjepolitičnimi težavami. O tem je med volilno kampanjo povedal precej malo. Glede na predvolilne napovedi se od njega pričakuje nekoliko toplejše odnose s sosedo Rusijo.

Trenutno še čakamo na poročilo opazovalcev volitev, a o prepričljivi zmagi Zelenskega ne more biti dvoma. Njegovemu tekmecu, dosedanjemu predsedniku Petru Porošenku je uspelo zbrati le približno četrtino glasov, pri čemer je zmagal le v eni od regij in se tako poslavlja od svojega položaja. Kljub porazu napoveduje, da bo v politiki ostal prisoten.

Upor dosedanji politični garnituri

Zmaga Zelenskega v drugem krogu ni bila nepričakovana. Visoko, 30 % podporo, je namreč prejel že v prvem krogu in to kljub kar 38 protikandidatom. Vsaj za zunanje opazovalce pa njegova zmaga ostaja presenetljivo dejstvo. Dosedanji predsednik Petro Porošenko si je namreč v svojem mandatu s stabilizacijo varnostnih in gospodarskih razmer v državi na zahodu prislužil velik ugled. A obenem je bil v Ukrajini vseskozi deležen očitkov, da je napredek prepočasen, težave pa mu je povzročala tudi močna protiruska usmerjenost.

Predsednik bo neznanka

Analitiki pričakujejo, da bo Zelenski v primerjavi s Porošenkom spravljivejši do Rusije, s katero je Ukrajina praktično v vojnem stanju. Toda to so trenutno le špekulacije. Program novega predsednika namreč ostaja precejšnja neznanka. V času kampanje se slednji namreč večinoma ni izrekal o težkih političnih vprašanjih. Soočenjem z ostalimi kandidati se je izogibal, prav tako medijem.

Kandidata sta se nazadnje soočila v kaotičnem televizijskem dvoboju na olimpijskem stadionu v Kijevu. Debata ni spremenila veliko. Volivci Zelenskega so ostali prepričani, da je bil Porošenkov mandat neuspešen. Medtem pa so iz vrst podpornikov Porošenka prihajala svarila o protikandidatovi neizkušenosti in njegovem preveč prijaznem dojemanju Rusije. Pojavile so se celo obtožbe, da je najverjetneje ruski podtaknjenec.

To se ni spremenilo niti sedaj, ko so volitve mimo. O svojih predsedniških ciljih Zelenski tudi v zmagovalnem govoru ni povedal veliko. Ti tako ostajajo uganka.

V družbi Donalda Trumpa, Beppeja Grilla in Marjana Šarca

Po volitvah ostajata vidni zlasti dve dejstvi. Ukrajina ostaja zavezana demokraciji. To se morda na zahodu zdi samoumevno, a v postsovjetskih državah so tako živahne predvolilne kampanje prej redka izjema kot pravilo. Kar mnoge demokratične sile v teh državah navdaja z optimizmom. Zato je na mestu sporočilo Zelenskega:Kot državljan Ukrajine lahko povem vsem post-sovjetskim državam: Poglejte nas. Vse je mogoče.”

Drugo dejstvo pa je, da se pohod komikov in igralcev v politiko nadaljuje. Zelenski namreč v resnici nima nikakršnih političnih izkušenj, razen televizijske serije, ko govori o predsedniku. Proces, ko v politiki zmagujejo nepolitiki, se tako nikakor noče ustaviti.

Nevarnost obupanih volivcev

Težko je reči, kakšno prihodnost Ukrajini prinaša Volodomir Zelenski, saj je tudi za največje poznavalce ukrajinskega političnega sistema popolna neznanka. Še pred kakšnim desetletjem si tega ne bi mogli predstavljati. Toda kasneje so nas politiki v Italiji in ZDA naučili, da se bomo morali na takšno realnost navaditi.

Porošenko skozi oči zahoda ni bil slab predsednik države. Prevzel jo je praktično v popolnem vojnem stanju in s prazno državno blagajno. Kljub temu mu je državo s pomočjo mednarodne skupnosti uspelo stabilizirati do te meje, da se situacija počasi izboljšuje. A za volivce prepočasi, želijo si več. Ukrajina namreč ostaja revna država, ki jo najeda vojna. Milijarderjeve obljube o koncu teh travm so bile prevelike.

Nauk te zgodbe tako je, da morajo biti politiki vedno pripravljeni, da pokažejo svoje rezultate. Nekoč so skupaj z mediji prišli na idejo, da lahko pomanjkanje le teh prikrijejo s prirejanjem spektakularnih dogodkov in proslav brez resne vsebine. Toda ob tem so pozabili, da za to obstajajo bistveno bolj usposobljeni ljudje.

Upati je, da bodo zmage igralcev in komikov na raznoraznih volitvah po svetu kmalu prinesle streznitev. Politiki lahko svoje zaupanje upravičijo le z rezultati in trdim delom. Če bodo iz svojega posla delali  šov, bodo pač zmagovali drugi. Tisti, ki so za to izobraženi.

12 KOMENTARJI

  1. Ne razumem, zakaj našega Serpentinška primerjajo z novim ukrajinskim predsednikom, ki je resnično bil žlahten in popularen komik.

    Šarec je namreč postal smešen šele potem, ko je nastopil funkcijo premierja.

  2. Po katedrali se sprehajajo mrtvi templjarji, potem katedrala zgori in v ognju s prikaže Jezus. Potem na Šrilanki pobijejo 300 katolikov. V naslednjih dneh bodo ubili še Asada in potem bo eksodus nad Sirskimi katoliki, ki ne bodo imeli kam uiti. Šiiti bodo ušli v Iran.

  3. Šarec svoji privat vohunski službi – Sovi – naroča, kaj naj
    poizve o novem ukrajinskem predsedniku Zelenskem:
    .
    “Moj boss je Milan Kučan. Pa njegov?
    Ga zmerjajo, da je bolj prazne glavce?
    Je tudi on pijančkom delal show?
    Je morda tudi on imel popravce?”

  4. Večina pametnih ljudi je prepričanih, da se ZMAGA Šarca in Zelenskega zelo razlikuje.

    Kajti v UKRAJINI so hoteli spremembo.
    V Sloveniji pa je bil cilj, da se na vsak način OHRANJA liberal-komunizem.

    Čas bo pokazal kdo je bolj zavozil? Videti je, da v Sloveniji stvari stagnirajo.

  5. AlojzZ 23. aprila 2019 ob 1:50
    Gospod Igor,
    gospa Lucija vam napoveduje prihodnost. No, ni čisto taka. Ni predvidela možnosti, da boste vpili: “Allah Akhbar!”

    G..j!! Druge besede nisi vreden!!!

  6. Včasih so imeli prosvetljeni vladarji na svojem dvoru tudi obveznega “dvornega norčka”, da jim je skozi smeh in solze pokazal pravi obraz njihove oblastne prakse in njenih posledic. Ob prilagodljivih in lažnivih ministrih in dvorjanih je bil “dvorni norec” edini, ki je smel in moral vladarji nepodkupljivo pokazati Resnico, kakor jo lahko občuti le neprivilegirani slehernik oz. povprečni “podložnik” in jih “prizemljiti” z “oblakov” laži in pretiravanj, s katerimi so ga “farbali” najambicioznejši aparatčiki in lizuni vladajoče elite.
    Dandanes bi morali vlogo nepodkupljivo kritičnega in strogega “dvornega norčka” odigravati neodvisni množični mediji ter neodvisni novinarji, ki bi morali delovati v interesu bralcev, poslušalcev in gledalcev ter skupnih in splošnih interesov javnosti. A lastniško odvisni množični mediji (od velekapitala, neformalnih interesnih in političnih omrežij in lobijev ter od posameznih vplivnih mogočnikov) dandanes praktično ne opravljajo več te vloge, saj so vsi lastniško ali politično ali interesno podrejeni oz. pristransko uvrščeni na eno od konkurenčnih strani v globalnem spopadu med ideologijami, politikami, religijami, a tudi med konkurenčnimi interesnimi skupinami iz kriminalnega in tihotapskega podzemlja (organizatorjev in preprodajalcev orožja, drog, “belega blaga” oz. nezakonitih beguncev itd.). Neodvisnih medijev in neodvisnih novinarjev je zelo zelo malo in vse manj, poročanja brez primesi populističnega pristranskega navijaštva in hujskaštva ali ovaduštva in zaščitništva pa skorajda ni več.
    In v tem svetu, kjer vloge kritičnega in nepodkupljivega “dvornega norčka” ne opravljajo več ne mediji in ne novinarji, se je odprla “tržna niša” za sodobne medijske “dvorne norčke”, vešče imitatorje in igralske kreatorje fiktivnih junakov, kakršnih si želijo volivci po množici serijskih političnih razočaranj in ogoljufanj.
    Volivci so ugotovili, da na osnovi množice slabih volilnih izkušenj ni mogoče zaupati ne “resnim” in “treznim” kariernim politikom in diplomatom, ne univerzitetnim profesorjem in ne prebojnim finančnikom in gospodarstvenikom. In zgodilo se je, da so v svetu medijskega spektakla, populistične driske resničnih in ponarejenih resnic ter laži izvolili na mesto oblasti enega od “dvornih norčkov”, ki so jih promovirali množični mediji in družabna omrežja.
    Če so si nekoč prosvetljeni vladarji izbrali “dvornega norčka”, da jim je edini nepodkupljivo in brezobzirno pokazal resnični obraz v ogledalu, smo v času globalne medijske zasičenosti s spektaklom in konglomeratom resničnih ter neresničnih novic in potegavščin iz sveta navidezne resničnosti izbrali mi – volivci, ljudstvo – nemara poslednjo možnost ter na mesto oblasti izvolili tiste, ki bi jo morali s humoristične in satirične distance relativizirati, kritizirati, smešiti ter s temi sredstvi osveščati tako odtujenega “vladarja” kakor tudi nas, odtujene “podložnike, volivce”.
    Pa se je po nekaj volitvah izkazalo, da so “dvorni norčki” nenadoma kot “oblast” lahko prepoznali kar samega sebe in svoje strankarske pribočnike in ne svojega ljudstva kot “mandatarja”. Še več, kot se je pokazalo pri nas, nova oblast, izbrana iz vrst zabavljaštva in novokomponiranih “dvornih norčkov”, celo že vzvišeno prezira svoje volivce kot “hrčke”, ki sizifovsko zapravljajo čas v neskončnem in brezplodnem teku v krogu “za lastnim repom”. No, in med tem kot naivno ljudstvo volivcev oz. “hrčkov” brezplodno zapravlja čas v “igrah brez meja” med “našimi” in “ne-našimi”, “dvorni norček” deluje – sebi in bližnjim v veselje in profit.

  7. Tudi Šarec in vsi drugi novi obrazi so napovedovali radikalne spremembe: norci in tisti, ki so to razumeli kot še hujči pomik v levo, so jih volili.Oni poznajo novorek in jim ni treba razlagati, treba je le lagati! Tako je tudi v Ukrajini in če bi ga Putin hudo zamočil, bi tudi tam dobili nekoga, ki bi z novorekom nagovoril levake in nalagal bedake.
    To je vsa filozofija “radikalnih obratov”!
    Skušajte si to zapomniti spoštovani sogovorniki, ki ste zame sicer zelo dragoceni, da ne bo pomote. Zelenko je zeleno rdeč: obe opciji, združeni v eno pa da rjavo-nacizem oz. fašizem. Oba pa izhajata iz socializma- nacisocializem in fašisti so imeli tudi “partito fašasta” in svoje pionirje “balile” itd. vsi pa so diktatorski krvoprelivniki.

  8. Klančar, ob 14,56
    Mogoče je res tako, da je v Ukrajini zmagovalec zeleno-rdeč, kar včasih preide iz socializma v fašizem.

    Radio Trst je nekoč komentiral, da so se fašisti v Italiji razdelili na dve FRAKCIJI – 1. na FAŠISTE in 2. na ANTIFAŠISTE. Torej vedno ostane beseda fašisti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime