Etienne de Montety, pisatelj in urednik časnika Le Figaro: Mladi islamisti so dokaz duhovne krize v družbi (1. del)

Urban Šifrar

Foto: Tatjana Splichal
POSLUŠAJ ČLANEK

Naš gost je Francoz Etienne de Montety, večkrat nagrajeni pisatelj, ugledni novinar, namestnik glavnega urednika časnika Le Figaro in glavni urednik njegove znamenite priloge Figaro littéraire. V Ljubljano je prišel gostovat na Slovenski knjižni sejem, saj je založba Družina pred kratkim v slovenščini izdala njegovo knjižno uspešnico z naslovom Velika preizkušnja. V njej se je avtor lotil literarne obravnave zloglasnega terorističnega napada iz leta 2016, ko sta 19-letna islamista vstopila v cerkev in med sveto mašo prerezala vrat 85-letnemu duhovniku. De Montety se s problemom islamskega terorizma in drugimi aktualnimi vprašanji ukvarja že vrsto let.

V prvem delu pogovora beseda teče o tem, kako se mlad človek razvije iz običajnega najstnika v terorista, kakšen je pravi značaj islama, zakaj mnogi muslimani sodobno družbo vidijo kot pekel ter o ključnih problemih, ki stojijo za radikalizacijo. Jutri pa preberite več o krizi Cerkve, migrantskih politikah in medijskem svetu.

Študirali ste pravo in politologijo, vendar že večino svoje kariere delujete kot novinar, urednik in pisatelj. Kako ste odkrili svoje poslanstvo?

Mislim, da sem študiral pravo in politologijo, da bi se naučil teh zadev. Toda moja globoka strast je bila literatura. V moji družini ni bilo televizije – kar je bila izjema za francosko družino v 70. letih – tako da sem veliko bral in bral in bral in zelo zgodaj, kot mlad deček, odkril leposlovje. Želel sem biti novinar in pisatelj, ampak nisem vedel, kako naj uspem, kako naj postanem novinar, tako da sem študiral za lastno formacijo. Pri desetih letih sem napisal nekaj člankov, tako, za zabavo, kot najstnik sem pisal kratke zgodbe in pesmi. To so bile torej moje sanje, a nisem vedel, kako jih uresničiti.

V Sloveniji ste predvsem zato, da spregovorite o svoji zadnji knjigi, romanu z naslovom Velika preizkušnja. V njem ste se lotili islamskega ekstremizma in terorističnih napadov, kar zadnja leta močno vznemirja francosko in evropsko javnost, po drugi strani pa je lahko tema tudi precej kontroverzna. Zakaj ste se odločili zanjo in ali je bilo za obravnavo potrebnega veliko poguma?

Da, seveda. Ta tema me zelo zanima, saj gre za trenutne razmere v Evropi in Franciji. Zelo me tudi zanima pomen religije v družbi. Sem katoličan, a se zavedam, da se krščanski vpliv zmanjšuje, islamski pa povečuje zaradi muslimanske populacije in muslimanskega pogleda na družbo. To je dejstvo. In ta dogodek, nasilna smrt duhovnika v Franciji, je bilo nekaj grozljivega v družbi, ker je bilo razkritje njenega nasilja, nasilja nekaterih islamistov, seveda. In ubit je bil duhovnik, tako da je bila prisotna povezava med Francozi in katoliško religijo, ki je bila ranjena ali ubita. Misli Francozov so bile: To je duhovnik, ki me je učil katekizem, ta duhovnik me je poročil ali poročil moje otroke. Obstajala je torej zelo znana, tesna povezava med tem likom, figuro duhovnika in francosko populacijo.

Ne gre za vprašanje vere, ampak vprašanje civilizacije. Ta dogodek je bil zame zelo, zelo nasilen in želel sem ga preiskati, ne kot novinar ali kolumnist, ampak kot pisatelj. Hotel sem raziskati razloge za ta umor. To vprašanje islamskega nasilja je v družbi zelo prisotno, zelo težko. Ni težave s tem, da ga raziskuješ kot pisatelj. Hočem reči, mojo knjigo so brali in pisali kritike kot običajno, mislim, da ni bilo kakih polemik, saj gre za roman. Izziv je predstaviti vse like in njihove globoke razloge za dejanje. Tako da sem si skušal, denimo, predstavljati razloge za umor, ne da bi jih opravičeval, seveda, ampak razložil.

Kje so kot posamezniki obupali, kje so postali fanatiki. Ne vem, ali so bili manipulirani, morda. Skušam si predstavljati razloge za njihova dejanja. Kljub temu pa ni nobene kazni; romanopisec ni sodnik in ni odvetnik, je samo gledalec. In problem te knjige je vprašanje uravnoteženosti med vsemi liki, seveda je tu žrtev, duhovnik, in grozna morilca z določenimi olajševalnimi okoliščinami, a skušal sem predstaviti uravnoteženost, njihovo lastno logiko.

Foto: Tatjana Splichal

Ste morda doživeli kak poseben odziv muslimanske ali krščanske skupnosti?

Videti je, da ste zelo dobro seznanjeni s tem, kako lahko mlad človek pride od povprečnega najstnika do terorista. Kako ste pridobili ta vpogled?

Pred 15 leti sem v časopisu prebral zgodbo mladega francoskega, evropskega fanta, ki je med študijem zapustil Francijo, da se je šel v Bosno borit v mudžahedinskih vrstah. Bil je čisto normalen fant francoske družbe, iz običajne družine z veliko brati in sestrami, dobro integriran v francosko družbo. A njegova težava je bila težava ideala. Zanj je bilo življenje dolgočasno. Bil je na faksu, v športnem društvu, humanitarnem društvu, tudi krščanskem društvu, a ni mogel najti nobenega odgovora za svoje življenje. Muslimanski prijatelji so ga povabili v Bosno, najprej na počitnice, potem v boj. Postal je pravi terorist. Šel sem na njegovo obravnavo, ko so mu sodili v Parizu, in slišal sem tega fanta, moža, podajati svoje razloge za borbo, za to, da je postal musliman, in odkril sem, da evropske ideje, evropski, krščanski način življenja v Franciji ni bil dovolj zanj. Želel je zelo močan ideal. In obsojen je bil na 20 let zapora.

Pisal sem mu v zapor in odgovoril mi je z nekaj neverjetnimi, močnimi pismi. Bil je zelo prepričan v svojo religijo, svoj ideal. Bil je kakor misijonar, razlagal mi je, zakaj je sam na pravi poti, jaz in Evropa pa smo na napačni. Napisal sem knjigo, navdihnjeno po njegovi zgodbi. Šel sem v Sarajevo, v Bosno, da sem raziskal to državo, in srečal nekaj vojakov itd. In glavni nauk tega romana je zame bil o problemu francoske mladine, problemu francoskega izobraževanja za ideal. Ali je sodoben način življenja dovolj za mladega fanta?

 Nekateri mladi so zdolgočaseni, ker je družba mirna, brez vojne, in želijo iti čez, kot najstnik čez omejitve svojih staršev. In seveda je to zelo nevarna igra.

Mislim, da je v tej naravnanosti nek prekršek. Nekateri mladi so zdolgočaseni, ker je družba mirna, brez vojne, in želijo iti čez, kot najstnik čez omejitve svojih staršev. In seveda je to zelo nevarna igra. A veliko mladih Evropejcev, ki gredo v Sirijo in pridejo nazaj, tu aretirajo in ko jim sodijo, ko jih policija ali sodnik izprašuje o njihovih razlogih, je v njihovih odgovorih ta problem ideala, prestopka. To je zame zelo nenavaden in hkrati zanimiv razlog. Zakaj sodobna družba z udobnim načinom življenja ni dovolj za mladega moža? In zakaj krščanstvo ni več ideal?

Mislim, da sta evropska in francoska družba preveč tihi. Med covidom, recimo, so se mladi uprli, ker je bila to bolezen za stare ljudi. Ni jim bila nevarna, ampak so bili popolnoma zaprti v svoje hiše. Prepovedano jim je bilo iti na ulico več tednov. Zanje je bil to resničen škandal. Imeli smo politiko za stare ljudi, ne za mlade. Ti mladi islamisti so, skratka, zame dokaz duhovne krize v družbi, problema ideala, zakaj živeti in umreti. Seveda ni vojn, to je dobra situacija, ampak kje je priložnost za mlade, da izrazijo svoje stanje? Modra prek športa, prek ekoloških idealov za nekatere. A religiozni ideal ni prisoten.

Za nekatere like v vašem romanu je islam miroljubna religija, za druge pa takšna, ki zahteva ekstremen boj proti nevernikom in grešni družbi. Kateri je pravi obraz islama?

Islam je mozaik. Katoliška cerkev je zelo dobro organizirana, s papežem, škofi, duhovniki, ljudstvom, je rimska organizacija, kot rimski imperij. Islam je zelo raznolik. Islam iz Magreba ni enak kot islam v Arabiji, Albaniji ali Iraku. Koran, knjigo, namreč vsak lahko interpretira po svoje in vsak lahko postane imam, razlagalec islama. A pred 30 leti je bil zelo močan vpliv Muslimanskih bratov in salafistov, pri katerih gre za močno interpretacijo islama, ki želi, da islam postane močnejši. Tu je še vahabizem iz Arabije. In s spletom, z družbenimi omrežji, se je ta vpliv razširil po vsem svetu in je danes »mainstream« islama. Ta islam je zelo goreč, s strogimi pravili, in za stare muslimane je srečati ta »ulični islam« po mojem veliko presenečenje. Kajti stari islam je bil tih. Trenutni pa je revolucija za ta svet. Je revolucija za zahodno sodobnost.

 Stari islam je bil tih. Trenutni pa je revolucija za ta svet. Je revolucija za zahodno sodobnost.

Veliko muslimanov je zaskrbljenih zaradi te sodobnosti, ker na televiziji gledajo karikature, karikature žensk, nekateri programi so karikature življenja. V Bosni sem spoznal zelo strogo muslimansko družino. Bili so Bošnjaki, reislamizirani po vojni zaradi vpliva Arabije. Mož je nosil dolgo brado, žena je bila v kuhinji in v rokavicah prestavljala krožnike. Bili so prijazni do mene in spoznal sem, da je mož zaskrbljen. Sodobni svet je bil zanj pekel. Sodobni način življenja ga je strašil, bil je zaprt v svoji hiši zaradi tega strahu.

Sodobni islam je zelo prijazen za vernike, ker ponuja odgovore na vse. Moraš se oblačiti tako, živeti tako, opravljati romanja, moliti petkrat na dan, gre za zelo preprost način življenja. Za vsakega je torej zelo preprosto postati vernik. Problem je na strani ideologije, da je treba spreobrniti cel svet – včasih z nasiljem. V Franciji v revnih predelih z veliko migranti salafisti in Muslimanski bratje organizirajo društva za nogomet, za socialo, namen tega pa je spreobrniti populacijo, ne v islam, ker so že muslimani, ampak v islamsko ideologijo. Tu igrajo vlogo tudi mnoge težave z identiteto, ki jih ima migrantska populacija. Niso namreč Alžirci ali Maročani, njihovi stari starši so bili, oni pa so razpeti med dvema identitetama, nekdanjo izvorno in trenutno francosko, in to je zelo boleče zanje. Islamska ideologija jim ponuja odgovor – vsaj nekaterim izmed njih, seveda.

Foto: Tatjana Splichal

Kot ste dejali, mnogo muslimanov sodobno družbo vidi kot pekel, medtem ko se zdi, da jo kristjani laže sprejemamo. Je to zato, ker je naša vera bolj odprta takšni poti ali pa nekaj delamo narobe in smo postali preveliki relativisti? Redovnica, ki nastopa v vaši knjigi, je denimo spodbujena, ko vidi, kako resno muslimani jemljejo svojo vero in molitveno življenje, da sama poglobi vero in se spravi v večji red.

Mislim, da je krščanstvo bolj integrirano v evropsko družbo, ker Evropa izhaja iz krščanstva že več stoletij. Islam je nova religija, nova civilizacija v sodobni družbi. Muslimani so v Franciji morda pol stoletja. Gre torej za srečanje dveh mentalitet, dveh svetov. Pri stanju žensk, recimo, je velik prepad med muslimansko in francosko tradicijo. Glede vina, hrane, svinjine. Gre za razliko in za globoko tradicijo, mešanico religije in sredozemske kulture. A problem žensk v islamu ni le »bikini ali burkini«, ampak ali sta moški in ženska enakovredna, ali ženska lahko dela, ali gre lahko svobodno ven, se svobodno poroči ali ne … tako da je dolga pot do evaluacije.

Za islam je glavni izziv prilagoditi se na sodobno družbo, na določen del nje, ne na religiozne stvari, ampak družbene tradicije.

Za islam je glavni izziv prilagoditi se na sodobno družbo, na določen del nje, ne na religiozne stvari, ampak družbene tradicije. Gre za blok prepričanj, seveda. Vendar so del družbene tradicije, in to je treba oceniti. Francoska družba je namreč laična, kjer mora biti religiozno le v zasebnem življenju, v globini posameznika, ne v družbi. Za islam je to velik šok, saj je islam odgovor za vse, za ljudi, za družbo, za zakone, politiko, tudi finance. Zelo zanimivo je – ni ločnice med zasebnim prepričanjem in javnim življenjem. Kristus sam pa je rekel, naj damo cesarju cesarjevo in Bogu božje.

Preden najstnika v vašem romanu postaneta radikalna islamista, sta povsem običajna mlada človeka s povprečnim življenjem. Ko spoznata islamski nauk in vernike, pa sta popolnoma prevzeta in ju močno privlači. Zakaj islamu to uspeva, Katoliški cerkvi pa zadnje čase ne tako zelo?

V moji knjigi imata najstnika problem izvora, porekla. Prvi je posvojen v evropsko družino, drugi pa je iz migrantske družine. A za mlade ljudi islam daje zelo preproste odgovore, njihov značaj je zelo celosten in jasen. V krščanstvu je druga tradicija, svoboda, lahko verjameš ali ne in odgovor je včasih zelo zahteven, krščanstvo je zahtevna religija.

V drugem delu intervjuja z Etiennom de Montetyjem o odnosu do migrantov drugih kultur in vere, integraciji muslimanov v francosko in zahodno družbo, krščanski kulturi in identiteti v Evropi in še več... :  Civilizacija, ki je močna v svojih prepričanjih, lažje integrira priseljence (2. del)
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27