Enost, ki jo ustvari ljubezen, je bolj enost, kot je zgolj fizična enost

Danes obhajamo slovesni praznik Svete Trojice: Boga Očeta in Sina in Svetega Duha, praznik Boga, središča naše vere. Ko razmišljamo o Trojici, pride na misel vidik skrivnosti: Tri so in so Eno, en sam Bog v treh Osebah. V resnici Bog ne more biti drugo za nas v svoji veličini kot skrivnost, pa vendar se je razodel. Poznamo ga lahko v njegovem Sinu in tako lahko poznamo Očeta in Svetega Duha. Današnje bogoslužje pa ne pritegne naše pozornosti toliko na skrivnost, temveč na resničnost ljubezni, ki jo vsebuje ta prva in največja skrivnost naše vere. Oče, Sin in Sveti Duh so eno, ker so ljubezen, in ljubezen je absolutna poživljajoča moč. In enost, ki jo ustvari ljubezen, je bolj enost, kot je zgolj fizična enost. Oče, da vse Sinu in Sin s hvaležnostjo sprejme vse od Očeta in Sveti Duh je kot sad te medsebojne ljubezni Očeta in Sina.

Prvi odlomek je iz Eksodusa (2 Mz). Presenetljivo je, da se je razodetje Božje ljubezni zgodilo po zelo težkem grehu ljudstva. Komaj so sklenili pogodbo zaveze pod goro Sinaj, že je bilo ljudstvo nezvesto. Mojzesova odsotnost se je podaljšala in ljudstvo je reklo: "Kje je ostal ta Mojzes, kje je njegov Bog?" In Arona so prosili, naj jim naredi boga, ki bo viden, dostopen, vodljiv, človeku dosegljiv, ne kot ta skrivnostni nevidni tako oddaljeni Bog. Aron je privolil ter je pripravil zlato tele.

Današnje bogoslužje pa ne pritegne našo pozornost toliko na skrivnost temveč na resničnost ljubezni, ki jo vsebuje ta prva in največja skrivnost naše vere.

Ko se je spustil s Sinaja, je Mojzes videl, kaj se je zgodilo, in je prelomil plošči zaveze, saj je bila ta že prelomljena, razbita, torej dva kamna, na katerih je bilo napisanih 'Deset besed', torej konkretna vsebina pogodbe z Bogom. Vse se zdi izgubljeno, prijateljstvo je bilo takoj, že na začetku prelomljeno. Pa vendar se Bog, kljub temu zelo hudemu grehu ljudstva, na Mojzesovo priprošnjo odloči odpustiti in povabi Mojzesa, naj se ponovno povzpne na goro, da bo ponovno prijel njegovo postavo, deset zapovedi in obnovljeno pogodbo. Tedaj je torej Mojzes prosil Boga, da se mu razodene, da mu da videti svoje obličje.

Toda Bog mu ne pokaže obličja, temveč predvsem razodene, da je poln dobrote, s temi besedami: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi« (2Mz 34,8). In to je obličje Boga. Ta samoopredelitev Boga razodeva njegovo usmiljeno ljubezen, torej ljubezen, ki premaga greh, ga pokrije in odstrani. Glede te dobrote smo lahko vedno gotovi, da nas ne bo zapustila. Bolj jasnega razodetja namreč ni. Mi imamo Boga, ki se odpove temu, da bi uničil grešnika in ki želi pokazati svojo ljubezen ravno pred grešnikom še na globlji in presenetljiv način ter mu vedno ponuditi možnost spreobrnjenja in odpuščanja.

Evangelij je dopolnil to razodetje, ki smo ga slišali v prvem berilu, saj nakaže, do katere točke je Bog izkazal svoje usmiljenje. Evangelist Janez prinaša ta Jezusov stavek: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Na ljubezen, ki prihaja od Očeta, je Sin odgovoril tako, da je dal življenje za nas.

Na svetu so zlo, sebičnost, hudobija in Bog bi lahko prišel obsodit svet, uničit zlo in kaznovat tiste, ki opravljajo dela teme. Namesto tega pa je On pokazal, da ljubi svet, ljubi človeka, navkljub njegovemu grehu, in je poslal to, kar ima kot najdragocenejše, svojega edinorojenega Sina. Vendar, ne samo, da ga pošlje, podari ga svetu. Jezus je Božji Sin, rojen za nas, ki je živel za nas, ki je ozdravljal bolne, odpuščal grehe, sprejemal vse. Na ljubezen, ki prihaja od Očeta, je Sin odgovoril tako, da je dal življenje za nas. Na križu usmiljena ljubezen Boga doseže višek. In ravno na križu nam je Božji Sin pridobil udeležbo pri večnem življenju, ki nam je bilo posredovano preko daru Svetega Duha.

Tako so v skrivnosti križa navzoče tri božanske osebe: Oče, ki daje svojega edinorojenega Sina za zveličanje sveta; Sin, ki je vse do konca izpolnil Očetov načrt; Sveti Duh, izlit v trenutku Jezusove smrti, ki prihaja, da bi nas napravil soudeležene pri božanskem življenju, da bi preoblikoval naše bivanje, ki naj bi ga poživljala božanska ljubezen.

(Misli Benedikta XVI., povzeto po Hozana.si)