Drago K. Ocvirk, Časnik.si: Dialog, da ne gremo "fuč"!
Drago K. Ocvirk v svoji kolumni za časnik piše o dialogu, ki bo edini lahko naš svet ohranil v miru.
Za primer takšnega zdravega dialoga daje nedavni primer iz Francije, ki ignorira versko opredelitev v imenu fundamentalistične laičnosti, a je obrnila ploščo po umoru med mašo 26. julija v Saint-Étienne-du-Rouvray, v katerem sta džihadista duhovniku odrezala glavo.
Krajevne in vladne oblasti so se takrat med seboj kregale, kdo je kriv za pomor v Nici in umor duhovnika, Cerkev pa je v tem trenutku stopila nasproti ljudem, jih tolažila in spodbujala k odpuščanju. In ljudi je takšen način nagovoril bolj kot vladni ukrepi.
S človekoljubnim in dostojanstvenim odgovorom na morijo je vsa Cerkev v Franciji pokazala, da ima kot religija ogromno simbolnih virov smisla, s katerimi se je mogoče soočati s takšnimi tragedijami.
Ocvirk poudarja, da usposobljenost za dialog ne pade iz nebes, preprosto povedano, potrebno je stalno vajeništvo, delovanje, ne pa životarjenje v getu oz. zakristiji.
Preberite v celoti na Časnik.si
Za primer takšnega zdravega dialoga daje nedavni primer iz Francije, ki ignorira versko opredelitev v imenu fundamentalistične laičnosti, a je obrnila ploščo po umoru med mašo 26. julija v Saint-Étienne-du-Rouvray, v katerem sta džihadista duhovniku odrezala glavo.
Krajevne in vladne oblasti so se takrat med seboj kregale, kdo je kriv za pomor v Nici in umor duhovnika, Cerkev pa je v tem trenutku stopila nasproti ljudem, jih tolažila in spodbujala k odpuščanju. In ljudi je takšen način nagovoril bolj kot vladni ukrepi.
S človekoljubnim in dostojanstvenim odgovorom na morijo je vsa Cerkev v Franciji pokazala, da ima kot religija ogromno simbolnih virov smisla, s katerimi se je mogoče soočati s takšnimi tragedijami.
Ocvirk poudarja, da usposobljenost za dialog ne pade iz nebes, preprosto povedano, potrebno je stalno vajeništvo, delovanje, ne pa životarjenje v getu oz. zakristiji.
Preberite v celoti na Časnik.si
Zadnje objave
Na podeželju imajo počitnice drugačen ritem
24. 6. 2026 ob 18:45
Plaz očitkov: Festival Ljubljana svojih obiskovalcev ne ceni
24. 6. 2026 ob 17:01
Mnenja glede zvezde na državni proslavi ostajajo deljena
24. 6. 2026 ob 15:08
Samostojnost ni cilj; je začetek odgovornosti
24. 6. 2026 ob 14:30
[Govor, ki ga ne bo] Ob petintridesetem dnevu slovenske državnosti
24. 6. 2026 ob 12:11
KPK utišala Asto Vrečko, Lotrič opoziciji: pometite pred lastnim pragom
24. 6. 2026 ob 11:50
Ekskluzivno za naročnike
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
JUN
24
Odkritje novega spomenika Rudolfu Maistru
10:00 - 11:00
JUN
30
Goriški večeri
20:30 - 22:00
JUL
03
54. Festival narodno-zabavne glasbe Števerjan 2026
20:00 - 14:51
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
17. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 255: Gradnja NEK 2 je ključna
10. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 253: Konec Golobove ere
27. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 252: Župan in institucije uničujejo kulturno dediščino
20. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 251: Ujetniki Darsa
13. 5. 2026 ob 6:10
1 komentar
DarjaJ
Čudovito besedilo gospoda Ocvirka v Časniku. Kdo ve, če ne njegovo najmočnejše...
Hvala Domovina, da ste opozorili nanj. Če kdo ni sledil povezavi, mu to toplo priporočam. Je v celoti vredno branja.
Ni pa lahko verjeti v dialog. Morda je to samo za ljudi z močnimi koreninami, trdne v dobrem, kolikor ga ta hip spoznavajo in z resnično željo, da bi ga spoznali vedno bolj in bolj. Ker te poti ni nikoli konec in v njej smo vedno majhni. (Samo Eden je Dober, pravi še Kristus)
Nad dialogom bo gotovo obupal tisti, ki od njega pričakuje, da bo sogovornik sprejel njegovo mnenje in se mu priklonil.
Rezultat dobrega in plodnega dialoga ni nikoli 'prepričanje' drugega v svoj pogled, ampak koraki sogovornikov globlje v (da uporabim besedo vere) resnico človeka in Boga. Globlje v (da uporabim besedo, ki je ljuba krščanstvu) spoznanje Njegovih poti v tem malem konkretnem času in tej konkretni skupnosti. Tisti, ki so jim besede vere tuje in nerazumljive, pa bi govorili o koraku bližje k resničnemu skupnemu dobremu, k temu, kar iz nas vseh (!) dela vedno bolj ljudi, brate, globoko enake v dostojanstvu, vrtoglave v mali, a resnični dragocenosti 'biti človek' In ti bi s temi besedami (ne da bi se zavedali) izrazili (skoraj) isto.
Nad dialogom bo gotovo obupal tudi tisti, ki misli, da se dialog splača samo če vanj vstopijo vsi, da je sicer 'brezveze'.
Toda samo seme smo, in luč in sol zemlje. Dobro seme skrito klije in nas zares preseneti, ko vzkali. In razveseli, ko obrodi prvi sad. Do tu je pot semena temna. A za sabo lahko potegne kritično maso in jo odtegne veri v zlo ( obup nad dialogom je pravzaprav že vnaprejšnji poraz pred zlom) .
Vredno je biti to seme, morda ni nič drugega bolj vredno mojega življenja, kot to.
V bistvu imamo le dve možnosti: pot dialoga in pot v totalitarizem (take ali drugačne barve). Sploh v našem času, ko se oblaki nad vsem svetom zgrinjajo, noži brusijo in besede ostrijo.
Truda polna, potrpežljiva, vztrajna rast v učenju dialoga, ki vedno pomeni tudi učenje spoštovanja (!) do sogovornika tudi takrat, ko se z njim preprosto ne moremo strinjati in celo takrat, ko nas njegov pogled boli, ker v nas obuja toliko starih ran, je edina možnost, ki se lahko zoperstavi takemu ali drugačnemu totalitarizmu. ( Ker zares totalitarizmi niso samo trije, ampak se vsaka nadvlada mojega nad tvojim v 'ugodnih' - ali bolje rečeno neugodnih - okoliščinah lahko spremeni vanj. Vsaka! Za odnos do drugega in za metode doseganja svojih ciljev gre. V tem je bistvo tega, kar se v skrajnih razmerah lahko spremeni v totalitarizem. V totalnost zla med ljudmi. )
Z nekaterimi ljudmi vedno lahko vstopimo v dialog, pa če je ta še tako nebogljen in boleč. Za vse ostale vedno lahko vsaj molimo. Zanje, a tudi za to, da bi zmogli v sebi odnos do njih po Njegovi podobi in sličnosti.
Nad nobenim pa nimamo pravice obupat. Kristjani ne! Zato, ker je ena največjih resnic krščanstva, da Bog nad nobenim ne obupa.
Škoda bi bilo, če kristjani, ki nam je na razpolago taka vrtogava globina, trdnost in moč, kot nikomur drugemu - moč Kristusove zmage sredi totalnega zla, ne bi upali iz tega (!) živeti. Velika škoda najprej za nas, potem pa za ves svet.
Ali kot pravi gospod Ocvirk: "V nasprotnem primeru nam ostane, da sejemo veter, žanjemo vihar … in smo fuč!"
Vsaj v tem našem času...
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.