Drago K. Ocvirk, Časnik.si: Dialog, da ne gremo "fuč"!

Čudovito besedilo gospoda Ocvirka v Časniku. Kdo ve, če ne njegovo najmočnejše...
Hvala Domovina, da ste opozorili nanj. Če kdo ni sledil povezavi, mu to toplo priporočam. Je v celoti vredno branja.

Ni pa lahko verjeti v dialog. Morda je to samo za ljudi z močnimi koreninami, trdne v dobrem, kolikor ga ta hip spoznavajo in z resnično željo, da bi ga spoznali vedno bolj in bolj. Ker te poti ni nikoli konec in v njej smo vedno majhni. (Samo Eden je Dober, pravi še Kristus)

Nad dialogom bo gotovo obupal tisti, ki od njega pričakuje, da bo sogovornik sprejel njegovo mnenje in se mu priklonil.

Rezultat dobrega in plodnega dialoga ni nikoli 'prepričanje' drugega v svoj pogled, ampak koraki sogovornikov globlje v (da uporabim besedo vere) resnico človeka in Boga. Globlje v (da uporabim besedo, ki je ljuba krščanstvu) spoznanje Njegovih poti v tem malem konkretnem času in tej konkretni skupnosti. Tisti, ki so jim besede vere tuje in nerazumljive, pa bi govorili o koraku bližje k resničnemu skupnemu dobremu, k temu, kar iz nas vseh (!) dela vedno bolj ljudi, brate, globoko enake v dostojanstvu, vrtoglave v mali, a resnični dragocenosti 'biti človek' In ti bi s temi besedami (ne da bi se zavedali) izrazili (skoraj) isto.

Nad dialogom bo gotovo obupal tudi tisti, ki misli, da se dialog splača samo če vanj vstopijo vsi, da je sicer 'brezveze'.
Toda samo seme smo, in luč in sol zemlje. Dobro seme skrito klije in nas zares preseneti, ko vzkali. In razveseli, ko obrodi prvi sad. Do tu je pot semena temna. A za sabo lahko potegne kritično maso in jo odtegne veri v zlo ( obup nad dialogom je pravzaprav že vnaprejšnji poraz pred zlom) .
Vredno je biti to seme, morda ni nič drugega bolj vredno mojega življenja, kot to.

V bistvu imamo le dve možnosti: pot dialoga in pot v totalitarizem (take ali drugačne barve). Sploh v našem času, ko se oblaki nad vsem svetom zgrinjajo, noži brusijo in besede ostrijo.

Truda polna, potrpežljiva, vztrajna rast v učenju dialoga, ki vedno pomeni tudi učenje spoštovanja (!) do sogovornika tudi takrat, ko se z njim preprosto ne moremo strinjati in celo takrat, ko nas njegov pogled boli, ker v nas obuja toliko starih ran, je edina možnost, ki se lahko zoperstavi takemu ali drugačnemu totalitarizmu. ( Ker zares totalitarizmi niso samo trije, ampak se vsaka nadvlada mojega nad tvojim v 'ugodnih' - ali bolje rečeno neugodnih - okoliščinah lahko spremeni vanj. Vsaka! Za odnos do drugega in za metode doseganja svojih ciljev gre. V tem je bistvo tega, kar se v skrajnih razmerah lahko spremeni v totalitarizem. V totalnost zla med ljudmi. )

Z nekaterimi ljudmi vedno lahko vstopimo v dialog, pa če je ta še tako nebogljen in boleč. Za vse ostale vedno lahko vsaj molimo. Zanje, a tudi za to, da bi zmogli v sebi odnos do njih po Njegovi podobi in sličnosti.
Nad nobenim pa nimamo pravice obupat. Kristjani ne! Zato, ker je ena največjih resnic krščanstva, da Bog nad nobenim ne obupa.

Škoda bi bilo, če kristjani, ki nam je na razpolago taka vrtogava globina, trdnost in moč, kot nikomur drugemu - moč Kristusove zmage sredi totalnega zla, ne bi upali iz tega (!) živeti. Velika škoda najprej za nas, potem pa za ves svet.

Ali kot pravi gospod Ocvirk: "V nasprotnem primeru nam ostane, da sejemo veter, žanjemo vihar … in smo fuč!"
Vsaj v tem našem času...