Dr. Vladimir Prebilič: nikakršna evropska vojska ne more nadomestiti odhoda ZDA (1. del)

vir: FDV
POSLUŠAJ ČLANEK
Z izr. prof. dr. Vladimirjem Prebiličem, predavateljem na Katedri za obramboslovje FDV in županom Kočevja, smo se pogovarjali o "spopadu civilizacij", zvezi NATO in kredibilnosti zunanje politike  Slovenije, o migracijah in vardah ter o katastrofalno nizki varnostni kulturi Slovencev.

Dr. Prebilič poudarja, da se tako politika kot ljudstvo varnostnih groženj ne zavedata dovolj, in da moramo ponovno definirati svoj odnos do države, družbe in naroda. 

NATO je bil v minulem obdobju zaznamovan z odnosom voditeljev dveh pomembnih, če ne ključnih članic. Po eni strani ga je francoski predsednik Macron razglasil za »možgansko mrtvega«, Donald Trump pa ga je nekajkrat označil za »preživetega« ter kot coklo interesom ZDA. Kako si razlagate stališča enega in drugega ter kateri je po vaše bližje resnici?

Nobeden ni blizu resnici. To sta popolnoma ekstremni stališči, eno z ene in drugo z druge strani. Za njima so jasno izraženi interesi. Trump s tem, ko govori, kako je stvar preživeta, vrši pritisk na evropske članice za večje prevzemanje bremena in odgovornosti. Nobena skrivnost ni, da ves čas išče način, kako evropske zaveznice prisiliti v dvig proračunov in posledično bolj aktivno participacijo in rožljanje s tem, kako ZDA ne vidijo več strateškega interesa v sodelovanju je definitivno grožnja, uperjena v to smer.

Po drugi strani pa Macron ugotavlja, da v Evropi ta trenutek država, ki bi bila evropski lider, ne obstaja. Sam se je prepoznal v tej funkciji in želi nadeti obraz evropski celini in izpostaviti dejstvo, da mora Evropa bolj aktivno in učinkovito sama zagotavljati odgovore na varnostne potrebe.

NATO sestoji iz držav, ki so si med seboj kulturno in civilizacijsko zelo podobne; predstavlja večino Zahodne civilizacije. Če NATO pogledamo skozi nek posodobljen Huntingtonov koncept spopada civilizacij, kam bi ga v novem globalnem razmerju sil umestili?

Dejstvo je, da si delimo kulturne, družbene in še kakšne značilnosti med seboj in NATO je nedvomno še vedno je hrbtenica Zahodne civilizacije. Članstvo Turčije mogoče sliko malo zakomplicira, a če poznamo zgodovino, vemo, da je Turčija vedno želela biti evropska država. Konec koncev že zadnjih 50 let trka na vrata različnih evropskih organizacij, in vedno je zavrnjena. Bolj me skrbi to, da se vse prevečkrat pogovarjamo, kaj vse nas ne povezuje. To je velik politični izziv za voditelje. Če se bo dialog nadaljeval v tej smeri, kot je bil navržen v Londonu - bili smo priča že kar grdih obmetavanj - to nikakor ne bo pozitivno, to vznemirja.
Zdi se mi, da bi bilo potrebno v iskanju geostrateške pozicije storiti korak nazaj in navezati stik z Rusko federacijo.

Zdi se mi, da bi bilo potrebno v iskanju geostrateške pozicije storiti korak nazaj in navezati stik z Rusko federacijo. Kakorkoli obrnemo, Rusija je tukaj in nikamor ne bo šla; se nam pa dogaja nekaj drugega. Vse bolj očitno na evropska vrata trka Kitajska. Praktično je že tukaj; geostrateško in predvsem geoekonomsko se Kitajska pozicionira na evropsko celino, in če bi morali izbirati zaveznika - oba sta vprašljivega slovesa - manjše zlo v tem kontekstu predstavlja Rusija.

S svojo trenutno politiko razprtij torej Zahodnjaki sami dajemo priložnost Kitajski?

Definitivno odpiramo vrata drugim. Tukaj težko govorimo o konvencionalni grožnji, Kitajska to dela zelo previdno. Nihče ne govori o konfrontaciji na bojnem polju, se pa dogaja geoekonomski napad, ki je še toliko bolj problematičen, ker vitalno najeda nekatere stebre družbe z mehkimi učinki. Na to smo premalo pozorni in mislim, da se NATO preveč fokusira na hard power approach, soft power pa je dejansko zapostavljen.
Že davno bi morali imeti sprejemne in registracijske centre na afriški celini in od tam organizirano in legalno pripeljati ljudi v Evropo, ne pa tega prepustiti stihiji in ljudem, ki iz tega bogatijo.

So druge civilizacije, predvsem azijske sile v vzponu, Afrika itd. potencialni vir ogrožanja za Zahodno?

V Afriki je vzpon brez dvoma treba meriti v naraščajočem številu prebivalstva. Afrika kot celina bo v kratkem času zelo verjetno podvojila prebivalstvo. Pred 50 leti je imela 800 milijonov prebivalcev, zdaj smo že krepko čez milijardo. S tega vidika bo treba na Afriko računati. Če sem malo ciničen, nas tukaj rešuje to, da se Afrika na svoji celini ni sposobna organizirati na način medsebojnega sodelovanja. Popolnoma je razbita; imamo par centrov moči (Etiopija, Nigerija, Egipt) kot lokalne sile, in dokler bo tako, se Evropi “dobro piše”, ker ne bomo dobili koncentriranega pritiska na svoj južni bok.

Je pa problem v drugih oblikah ogrožanja, to so migracije, ki so danes tukaj in jih bo samo še več. Mislim, da bi morali že davno imeti sprejemne in registracijske centre na afriški celini in od tam organizirano in legalno pripeljati ljudi v Evropo, ne pa tega prepustiti stihiji in ljudem, ki iz tega bogatijo.

Kar se tiče Azije; ta brez dvoma generira največji potencial, ne samo populacijski, ampak tudi gospodarski. Indija bo brez dvoma “naslednja Kitajska”. Obe generirata ogromno potenciala in imata prednost pred Evropo, ker funkcionirata po principu centralističnega vodenja. Kitajska ima enopartijski sistem, v Indiji pa se oblast vse bolj koncentrira in oblikuje nek center moči, ki bo prevladal. To bo pomenilo za nas pakt na drugi strani, ki bo hitro odziven in bo imel manj težav z nekaterimi zadržki, denimo demokracijo, človekovimi pravicami kot je svoboda govora itd., in tukaj bo njihova primerjalna prednost.

Ne trdim, da bi se mi morali odpovedati svojim vrednotam, pravim pa, da je njim pot olajšana, ker teh omejitev nimajo. Mi moramo biti toliko bolj aktivni v smeri, da ne izgubljamo časa z notranjimi razprtijami, ampak da iščemo povezovalne točke in potem lažje nastopamo na globalni sceni.

Kakšne reforme, tako politične kot spremembo vojaške operative potrebuje NATO, da jim lahko konkurira oziroma ohrani svetovni primat?

Politično bo zelo težko. Tam reform ne gre pričakovati, ker je sistem checks and balances narejen tako, da imajo vse države, tudi najmanjše, pravico biti slišane. Nemogoče je, denimo, aktivirati peti člen brez soglasja vseh članic. Na ta način imamo vgrajeno varovalko, da imajo tudi “nepomembne” članice nek glas. Če bi se to reformiralo, bi marsikatera država imela občutek, da ne igra za isto mizo.

Kar se tiče vojaške reorganizacije, je prostora več, pogoj pa je dvig obrambnih izdatkov, ker tehnika, s katero razpolagamo Evropejci - tudi Slovenija sodi v to kategorijo - nekaterih relacij sodobnega vojskovanja preprosto ne podpira. Mi nimamo sodobne tehnologije, s katerimi razpolagajo nekateri drugi. Ta luknja se je zelo povečala, in dvig izdatkov je predpogoj, potem pa lahko sledi še kaj drugega.
Tehnika, s katero razpolagamo Evropejci, nekaterih relacij sodobnega vojskovanja preprosto ne podpira.

Večkrat slišimo namige o ustanovitvi evropske vojske, predvsem se za to ogrevata Nemčija in Francija. Je po vaše izvedba tega projekta realna? Bi lahko evropska varnostna skupnost takšnega tipa nadomestila NATO ob morebitnem odhodu ZDA?

Ne in ne; ni realna in ne more nadomestiti odhoda ZDA, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, evropske članice Nata, ali, če želite, EU, miselno preprosto niso na točki, kjer bi lahko bile sposobne generirati interoperabilnost med seboj. Preprosto gre za nizko stopnjo zaupanja, in to je velika oteževalna okoliščina. Govoriti o evropski vojski v naslednjih 10, 20 letih je skoraj nemogoče.

Drugič, zakaj ni mogoče nadomestiti odhoda ZDA? Ker niso samo izdatki tisti, o katerih se pogovarjamo, gre tudi za posedovanje tehnike, ki je mi žal nimamo. Danes lahko dvignemo proračun na 2 %, ampak smo razvojno v takšnem zaostanku, da je nemogoče nadomestiti praznino, ki bi nastala, če bi se tako pomembna članica, kot je ZDA, ki poseduje najmodernejše orožje, umaknila iz naše okolice.

Članstvo v Natu med Slovenci nima velike podpore, zdi se, da je tudi državni vrh do Nata dokaj odklonilen. Čemu? Je to odraz splošno nizke varnostne kulture med Slovenci? Kako na nas gledajo drugi?

Predsednik Trump je države, ki ne dosegajo obljubljenih dveh odstotkov, označil za diletante in delinkvente. Slovenija je ena izmed teh držav in to nam ni v prid. Mi se sprenevedamo, nismo iskreni, in to v prijateljskih odnosih, ki so predvideni v zavezništvih, definitivno ni dobro. Izgubljamo kredibilnost v mednarodnem prostoru. Saj to se ne bo poznalo od danes do jutri, bo se pa poznalo na dolgi rok, in vedno bolj bomo zaostajali, oziroma nas bodo zaobšli, ker enostavno vidijo, da eno govorimo in drugo delamo. Moj nasvet vsem odločevalcem je: obljubljajte manj in naredite več.
Mi se sprenevedamo, nismo iskreni, in to v prijateljskih odnosih, ki so predvideni v zavezništvih, definitivno ni dobro.

Kaj pa je z našim odnosom? Definitivno je naša varnostna kultura katastrofalna, in sicer v treh smereh. Prvič: nimamo temeljnega znanja, kako sploh NATO deluje. To, kar poslušamo v Državnem zboru, kako NATO vodijo ne vem kakšni zahodnjaški barbari, ki vsiljujejo nekakšne kulture, govori samo o tem, kako nič ne vemo, in to je katastrofa. Na nek način sem prizadet. Ni prav, da se to v svobodo govora sploh šteje. Naj bo argumentirano, ne pa tako na počez in na pamet.

Drugič, NATO je klub, ki je Sloveniji zagotovil visoko stopnjo varnosti, in mi se tega danes ne zavedamo. Varnost kot takšno jemljemo kot naravno dobrino, da je kar padla z neba, tako kot dež ali sneg. Temu ni tako. Za varnost je treba delati in vanjo investirati. Tako kot avto zavarujemo vsako leto. Tega pri nas ljudje ne razumejo in mislim, da je to hudo narobe.

Tretjič, mi ne razumemo odgovornosti bivanja na evropski celini. Če smo vključeni v zahodno civilizacijo, in verjamem, da smo - tudi marsikdo, ki NATO zavrača, bo rekel, da smo Zahodnjaki - potem iz tega izhajajo pravice in dolžnosti. Ampak mi bi uživali pravice, dolžnosti pa ne. To je resna težava in politiki svetujem, da začne nastopati bistveno bolj državotvorno in naj ne podcenjuje varnostne nepismenosti, ki je grozovita, tako med odločevalci, predvsem pa med populacijo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike