Dr. Vladimir Prebilič: nekdo, ki živi samo od socialnih transferjev, je skladno z zakonom, nedotakljiv (2. del)

Z izr. prof. dr. Vladimirjem Prebiličem, predavateljem na Katedri za obramboslovje FDV in županom Kočevja, smo se pogovarjali o "spopadu civilizacij", zvezi NATO in kredibilnosti zunanje politike  Slovenije, o migracijah in vardah ter o katastrofalno nizki varnostni kulturi Slovencev. Dr. Prebilič poudarja, da se tako politika kot ljudstvo varnostnih groženj ne zavedata dovolj, in da moramo ponovno definirati svoj odnos do države, družbe in naroda. 

Zaradi nizke varnostne kulture je tudi položaj Slovenije v Natu neugleden, vojska sama je v izjemno slabem stanju. Če pogledamo naprej: policisti so stavkali, prav tako SOVA, ki je mnogokrat podvržena aferam. Službe, ki morajo skrbeti za zagotavljanje nacionalnega interesa, torej niso na zadovoljivem nivoju. Kako Slovenija zagotavlja nacionalni interes; kaj to za nas sploh je?

Družbenega konsenza, kaj je slovenski nacionalni interes, sploh nimamo. Ta osredotočenost nam manjka, in če bi jo imeli, se vse našteto ne bi dogajalo. Ne bi se dogajale čudne eskapade na najbolj vitalnih družbenih sistemih, ki ljudem zagotavljajo varnost. Tega interesa ne zaznavam.

Mislim, da predvsem na obrambnem področju potrebujemo nek družbeni dogovor. To, da nekatere politične stranke za svoj največji dosežek štejejo to, da ne kupijo osnovne opreme vojaku, ki ga hkrati pošljejo v Afganistan, to je absurd brez primere. To je definicija nedržavotvornosti.

Vsem tistim, ki se hvalijo s tem, da so bili uspešni pri sabotiranju nakupov svetujem, da razmislijo, kdo bo odkorakal k mami, očetu, ženi, možu tistega padlega vojaka ali vojakinje, in jim povedal: “Jaz sem zaslužen za to, da ni imel čelade, jaz sem mu onemogočil neprebojni jopič, in zaradi mene je ta žrtev padla.” Te ljudi bi rad nekoč seznanil s tem, ker se mi zdi, da je to popolnoma neodgovorno početje.

Naprej: rabimo družbeni konsenz, da je državna varnost stvar nepolitizacije. Mi pa ravno obratno tukaj največ stvari politiziramo in preko razgaljanja dejavnosti in podatkov merimo moči na politični sceni. Takšne stvari se v nobeni resni demokraciji ne morejo dogajati. Razumem, da stranke tekmujejo med seboj, ampak za to imamo parlament in volitve, ne pa nacionalnovarnostni sistem. Takšno početje je pod vsako kritiko in znova sem razočaran.

Je pa to povezano s prejšnjim vprašanjem: vse več odločevalcev imamo, ki vojske niso videli niti na 500 metrov, imamo vse več ljudi, ki ne poznajo delovanja teh sistemov, in ti sprejemajo odločitve, ki v praksi niso utemeljene. Posledice so ogrožujoče; noben čudež ni, da SV dobesedno umira vsem na očeh, pa se nihče niti ne razburja.

Slovenska zunanja in obrambna politika se zdita izjemno neaktivni. Kakšne ukrepe bi morali izvesti, da bi dvignili mednarodni ugled in moč Slovenije in da bi definirali in dosegli nacionalni interes?

Najprej dvigniti varnostno kulturo pri odločevalcih, in to potem prenesti na ljudi. Jasno moramo povedati, kakšno vojsko želimo, in za tem stati. Obmetavanja, spotikanja in porivanje noža v hrbet za tem ne pridejo več v poštev. Potem bo lažje nastopati tudi navzven, ker bomo vedeli, kaj hočemo in česa ne.

Je pa dejstvo, da se ves čas izmikamo prevzemanju odgovornosti tudi v mednarodnih odnosih. Naš doprinos k varovanju evropskih vrednot je zaenkrat še vredu, a nihče ne ve, do kdaj bo to še šlo, saj imamo vsako leto 300 vojakov manj. Samo dvig proračuna ne bo spremenil ničesar, potrebujemo spremembo miselnosti.

Nacionalni interes je v končni fazi vedno varnost države in državljanov. Ker imajo nekateri državljani občutek, da jim državni organi ne zagotavljajo dovolšnje mere varnosti, se poslužujejo varnostnega samoorganiziranja. Slednjega spodbuja tudi 35. člen zakona o Policiji (policijske uprave, postaje sodelujejo /…/ z drugimi organi, organizacijami in institucijami, civilno družbo in posamezniki, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti oziroma k spodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev, ter jim v okviru svojih pristojnosti in možnosti nudijo pomoč.). Kakšno samoorganiziranje civilnega prebivalstva je torej dopustno in kakšno ne, oziroma v čem je torej problem vaških straž in vard?

Varnostno samoorganiziranje razumemo v dveh ekstremnih pogledih. Prvo je vojno stanje. Če pride do izrednih razmer in sistemi, ki jih imamo, zaradi objektivnih razlogov ne uspejo zagotavljati varnosti, je samoorganiziranje z odkritim nošenjem orožja, uniform in uporabo insignij, smotrna. V miru pa je varnostno samoorganiziranje omejeno na opazovanje, deljenje informacij in pravočasno obveščanje, nikakor pa ne z nošenjem orožja, uniform in uporabo insignij.

Če se to v državi zgodi, kot se je sedaj v Sloveniji, imamo krizo institucij, ki bi morale zagotavljati varnost, po drugi strani pa krizo delovanja države nasploh. Če vlada nima monopola nad oboroženo silo, je pod vprašaj postavljena eksistenca države. Čudim se, da tisti, ki so v naši državi za to odgovorni, tega ne prepoznajo in ne naslavljajo.

Pa to ne pomeni, da bodo le preganjali ali zapirali vaške straže, ampak kako sistemsko vrniti zaupanje v pomanjkljivo delujoče sisteme varnosti v naši državi, konkretno Policije in vojske. Tukaj je očitno nekaj hudo narobe, in potrebno bo tem sistemom vrniti ugled, prepoznavnost in zaupanje med ljudmi. Potem bo to samo po sebi odmrlo.

Napoved podobnega samoorganiziranja prebivalstva je pred časom prišla tudi iz vaše občine zaradi neobvladljive dejavnosti mladostniških romskih tolp. Je takšna oblika varnostnega samoorganizirane sprejemljiva, dobrodošla, ali morda zgolj razumljiva, a nesprejemljiva?

V občini Kočevje smo se ves čas pogovarjali o varnostnem samoorganiziranju znotraj civilnih iniciativ. Nikoli in nikdar ni nihče od nas nosil orožja, uniforme ali kakšnih drugih insignij, ki bi kazale na vojaško ali polvojaško organiziranje. Šlo je za civilno gibanje, ki se je združilo na način medsebojnega obveščanja in zbiranja informacij. Te smo posredovali pristojnim organom, da so lahko bili učinkovitejši. Sam ne podpiram paralelnih institucij v državi, se pa trudim, da bi sistemi, ki jih imamo, delovali bolje, in bi si zaupanje za svoje delovanje tudi zaslužili.

Se vam zdi, da so varde problematične zaradi politične konotacije?

Fantom in puncam, ki so se samoorganizirali, bi težko pripisal neko zelo deklarirano ideologijo. Ne vem, če je Šiško imel političnega sponzorja; za nekatere korake se je odločil bolj kot ne samoiniciativno, kar se kaže tudi v realizaciji. Mislim, da tukaj ne gre za politično konotacijo, bolj me pa skrbi odzivnost politike; gre za veliko podcenjevanje tega problema. Ne samo to, da oni počno, kar počno; absolutno je to nedopustno in stvari je treba primerno obravnavati.

A to nam kaže, da je zaupanje v nacionalno varnost v naši družbi padlo na dno, in nekaj je hudo narobe, da se ljudje začenjajo pogovarjati o samoorganiziranju. Tukaj je storjenega premalo. SV se razgrajuje pred našimi očmi, podobno se dogaja v Policiji, ki ji absolutno primanjkuje ljudi za opravljanje nalog. Migrantski pritisk praktično veže nase polovico policistov. Ne razumite me narobe, fantje opravljajo super posel in se resnično trudijo, ampak glede na naloge jih je preprosto premalo in imajo preslabo tehniko, da bi te naloge lahko opravljali dovršeno.

Svoj sistem smo sestradali finančno, vsebinsko, organizacijsko in tehnično. Sistem je pred zlomom. To je treba odpravljati, ne pa po stari slovenski navadi: vsi so krivi, samo jaz nisem. Te stvari nas na to opozarjajo, in čudi me, da nihče nič resnega ne reče. Zadnjič so rekli: dali smo 20 milijonov več za to. 20 milijonov za sistem, ki je izgubil več kot dve tretjini proračuna… kaj pa je 20 milijonov?

Pa ne gre le za to, gre za odnos do tega sistema. Politika ga obravnava kot nebodigatreba. Obramba je parazit. Kako bomo privabili človeka v sistem, ki ga vsi jemljejo kot nefunkcionalnega? Novačenje v varnostni sistem se začne doma ob rojstvu otroka.

Prvo vprašanje je, kako mi svojo državo cenimo. Drugič, kakšen je naš odnos do državnih simbolov? Preštejte zastave za praznik. Tretjič: koliko sploh poznamo delovanje svoje države? Nič. Imamo en predmet v osnovni šoli, ki se imenuje Državljanska kultura in etika, ki ga učijo tisti učitelji, ki so kaznovani, in ne ljudje, ki bi to učili z nekim žarom, energijo. To učijo kaznjenci. In potem pričakujemo, da bomo imeli fantastično vzgojo. Ne bomo je imeli.

Odpovedujejo starši, odpove družina, odpove šola in vsi kolektivni elementi, in na koncu pridemo do države, kjer je vse brez zveze. Korenito moramo spremeniti odnos do države, domovine in nacije. Branjenje države je bila temeljna vrlina skozi vso zgodovino človeštva, in to problematizirati se mi zdi res nedržavotvorno.

Govorila sva o romskih tolpah. Je po vašem mnenju odnos državnih organov in njihovo ukrepanje do te deviantne skupine enako kot do drugih državljanov, ali pa se njihova obravnava v praksi v čemerkoli razlikuje zaradi dejstva, da gre za pripadnike manjšine, do katere v Sloveniji gojimo zaradi pregovornih predsodkov gojimo posebno skrb v smislu zaščite njihovih osebnostnih pravic? Ali gre tu za pozitivno diskriminacijo?

Težko bi rekel, da jih obravnavamo drugače, a dejstvo je (tu ne gre le za omenjeno manjšino), da imamo anomalični sistem kaznovanja. Kdorkoli nima premoženja in je prejemnik zgolj socialnih transferjev, je praktično imun na kaznovanje in kazensko politiko.

Nemogoče je izterjati kazen za nekoga, ki ima samo socialni transfer. Ta je skladno z zakonom nedotakljiv. V razumljivem jeziku: sem vzdrževani član naše družbe, imam le socialno, vozim prehitro, kazni mi ni treba plačati. To je vsekakor absurdno. Tukaj je politika zašla v slepo ulico. Potrebno je spremeniti zakonodajno podlago, ker sicer se dejansko postavlja vprašanje, ali smo v tej družbi vsi enakopravni. Takšen primer nam izkazuje, da žal nismo.