Dr. Jože Dežman: takšne komedije, kot je ta vlada, še nismo imeli (1. del)

Peter Merše

21. 4. 2023 ob 6:38
26 komentarjev

Družba

POSLUŠAJ ČLANEK

Po enem letu od volitev, po interpelaciji vlade, obisku kulturne ministrice na prireditvi ob obletnici ustanovitve Komunistične partije, ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve ter združitvi z Muzejem novejše zgodovine Slovenije smo se pogovarjali z njegovim zadnjim direktorjem, ki ga je vlada razglasila za nesposobnega za to delo, Jožetom Dežmanom, sicer tudi predsednikom vladne komisije za prikrita grobišča.

V prvem delu intervjuja smo se dotaknili politične situacije v Sloveniji, simbolike obletnic ter pravice do groba.

Na volitvah aprila lani smo zamenjali oblast, ta teden smo imeli interpelacijo vlade. Kakšen je vaš vtis o aktualni slovenski vladi? Kako vidite ljudi, ki danes politično vodijo Slovenijo?

Pred časom je prišel do mene nizozemski veleposlanik na pogovor. Gre za precej progresivno usmerjenega gospoda. Vprašal me je, kaj si mislim o Golobovi vladi in Robertu Golobu. Odgovoril sem mu, da gre za hodeče truplo, dead man walking. Veleposlanik se je začudil, kako to, da tako razmišljam, ko pa je vendar uspešen gospodarstvenik. No, bilanca letošnjega leta je pokazala svoje.

Drug problem je, da je obdan z združbo ljudi, ki so se prvič videli, ko so prišli v poslansko skupino. Gre za združbo satelitov. Različnih plemen podgan se enostavno ne da združiti. Se nimajo rade. Sam sem to doživel, ko smo leta 1994 organizirali združitveni kongres LDS, Demokratov in Zelenih. To je bil začetek konca LDS. Iz različnih podgan, ki jih zbereš na kup, ne moreš narediti enega podganjega plemena. Drnovšek je blefiral, Slovenija se je skorumpirala in agonija je trajala še trinajst let.

Danes so te agonije krajše, kar kaže na vso impotenco produkcije novih obrazov. Vlada ni odraz volitev, saj je premier vanjo vključil politične odpadnike. To je kot bi v juho zmešal nekaj, kar si našel v hladilniku in nekaj, kar si našel v smeteh in potem čakal, kaj se bo skuhalo. Zanimivo bi bilo danes vprašati tistega veleposlanika, kako vidi Goloba.

V interpelaciji smo lahko poslušali zelo prostodušno blefiranje. Kot star človek z zanimanjem opazujem kaj se dogaja in priznam, da me vsako jutro novice spravijo v dobro voljo, ker takšnega spektakla, takšne komedije pa še nismo imeli.

Kako pa širše gledano vidi te slovenski politični prostor?

Najprej smo imeli komunizem, za katerega je bilo značilno predoziranje s politiko. Stalno smo spremljali neke kongrese, deklaracije, produciralo se je ideološko tkivo, ki naj bi prinašalo čudežne rešitve. Iz tega smo šli v abstinenco političnega programiranja in naši politični lenuhi so dolga leta lahko živeli na partizanih in domobrancih – draženju nižjih strasti volilnega telesa.

Vsako jutro me novice spravijo v dobro voljo, ker takšnega spektakla, takšne komedije pa še nismo imeli.

Spomnim se ocene LDS, da se ne splača delat kakšne resne terenske kampanje, ker se pri nas za 1,5 milijona mark lahko kupi volitve. Ti novi obrazi so na nek način odraz tega. Izkaže se, da z ustrezno količino medijske podpore, ustrezno dozo blefirnja in laži ter draženja nižjih volilnih refleksov lahko prideš do fantastičnih rezultatov, kakršnega je dosegla Svoboda. To je mogoče v nekultiviranem okolju.

Pred tridesetimi leti sem bil v Nemčiji na nekem političnem šolanju, kjer so nam rekli, da so vsi njihovi veliki problemi rešeni. Oni so se takrat pogovarjali o ogrevanih pločnikih in lokacijah za razdeljevanje igel narkomanom.

Pri nas velika vprašanja – kdo smo in kdo hočemo biti – še niso rešena. Politika, ki bi morala predstavljati povezovalno tkivo, posebej leva, blefira in se zanaša na stare vzorce. Gradi na strahu, obljubah in vzgoji, da smo vsi mali bebčki, za katere mora poskrbeti država. Slovenci po svetu se zgražajo nad miselnostjo, da nam je hudo in mora nekdo poskrbeti za nas.

Levica tako ponavlja stare recepte, da smo bebci, za katere bo poskrbela država, in nas morajo oni voditi v lepšo prihodnost. Desnica je nekoliko bolj zapletena. Tukaj manjka predvsem kritična razprava. SLS se je na prvih volitvah vzpela na kmetstvu, potem pa ni vzela ministrstev, kar kaže, da g. Oman nikoli ni resno mislil z oblastjo. Znal je lepo govoriti, politik pa je bil bolj kilav.

France Bučar je bil imeniten predsednik parlamenta, oče slovenske ustave, ampak grozen, šlampast in kilav politik. Jože Pučnik, grandiozen znanstvenik, imeniten ideolog osamosvojitve, oče naroda, njegova politična kariera pa ni ravno uspeh. Ni bil ravno politično trpežen.

Skratka podeželska ljudska stranka je imenitno bankrotirala, krščanska demokracija se sooča s težavo, da se krščanstvo danes v Evropi slabo prodaja kot politično blago, na koncu pa so vedno ključni posamezniki. Ob vrsti bankroterjev pridemo do Janeza Janše, ki je izjemno politično trpežen, borben, neuničljiv, ideološko pa vidimo bolj iskanje nekih hipnih odgovorov.

Če že govorimo o bankrotih na desni, je treba poudariti, da temeljni bankrot pa je bil Milan Kučan in prenovitelji, ki so odgovorni za propad socialne demokracije, liberalizma in po isti poti gredo zdaj še progresivci s prodajo lažnega blaga. Ideološka puščava je strahoten problem v Sloveniji.

Nam za politične spremembe v Sloveniji torej manjka jasnih in spretnih politikov ali 1,5 milijona mark?

Model kupovanja bi se moral izpeti. Vprašanje pa je, če imamo energijo, da po zgledu s severa, kjer ima vsaka stranka centralo za politično šolanje, da kaj takega prenesemo tudi k nam. SDS sicer ima neko akademijo, ampak v Sloveniji imamo en velik politični manko, nekulturo politične produkcije in zavedanja izbir, ki bi jih moral ponujati normalen politični prostor.

V šolah pri nas se ne uči demokracije, dialoga, politične tekme, javnega nastopanja. Zato ostaja Slovenija v provincialnem primitivizmu. Novi obrazi že nekaj generacij sploh ne govorijo več političnega jezika, kot denimo ti amaterji v Svobodi. Golob dela proceduralno čudne zadeve, vsebinsko čudne zadeve, prodaja nek nenavaden življenjski slog. Predsednica parlamenta je še en Bogpomagaj, kjer se človek sprašuje, ali ima rajši gorile in šimpanze kot svoje otroke. Tudi oblačilna kultura tele Svobode je milo rečeno nenavadna, pa nisem nek poseben puritanec. Za ministra Loredana se sprašujem, ali je minister ali kandidat za nek terapevtski tečaj. Današnja slovenska politika je prav za v literaturo.

[caption id="attachment_386795" align="alignnone" width="1000"]

Foto: Jernej Prelac, Domovina[/caption]

Kaj pa nam o mentaliteti in vrednostnem sistemu te vlade pove obisk ministrice za kulturo Aste Vrečko na obletnici ustanovitve Slovenske komunistične partije na Čebinah?

Vidi se, da ne znajo kaj dosti. Kulturno ministrstvo je eno razsulo, noben projekt tam ne stoji. Gre za en kup političnega in oblastnega neznanja. Ne znajo uporabljati uradništva, enega projekta niso zmožni izpeljati, kaj šele, da bi se kaj zmenili. Kup privatništva, samovolje in oportunizma. Ne vem kako sami sebe resno jemljejo. Pojavi se tudi vprašanje, ali lahko ta obisk jemljemo resno.

Edini dokument, ki je od tega dogodka ohranjen, je njihov manifest. In ta govori o problemih takratne prve Jugoslavije, ki je bila sicer okrnjena, pa vendar demokracija, ki jih je bilo treba takrat nasloviti. Torej svobodne volitve, človekove pravice, neizkoriščanje Slovenije, slovenski parlament. Po svoje so sledili katoliški politiki. Tam notri ni nobene revolucije. Edino, kar daje slutiti na to, je navezava na Sovjetsko zvezo. Stalinski fundament pride kasneje do izraza.

Še leta 1944 ima Marija Vilfan pogovore s takratnimi vodilnimi komunisti. Oni obljubijo, da bo spoštovana zasebna gospodarska pobuda, svetost zasebne lastnine itd. Čebinski kongres je torej klasična piar finta, nategljaj. Po vojni pa so iz tega naredili temelj revolucije, razrednega boja in Jugoslavije.

Zanimivo pa je, da so ta dogodek in obisk ministrice poskušali skriti. Če ne bi nesrečni Gulič objavil fotografij s Čebin, za dogodek sploh ne bi vedeli, ker so ga vsi drugi skrivali. Njen govor sploh ni posnet. Vprašanje je, kaj je tam sploh povedala. Gre za klasično gesto ljudi titofilnega in totalitarnega tipa, ki zavračajo dialog. Nenazadnje, je Asta Vrečko tja odšla, da bi nam nekaj povedala, zdaj pa sploh ne vemo, kaj je želela povedati. Verjetno je sicer imela običajne težave povedati dva povezana stavka. Ti ljudje, ko so v zadregi, onemijo. Ali pa odidejo v partizane, v boj proti notranjemu in zunanjemu sovražniku.

Skratka ta dogodek je tragikomičen. Če bi želela v duhu kraja in obletnice napovedati svetovno proletarsko revolucijo, razredni boj, diktaturo proletariata, jo velja opomniti, da imamo odločitev Ustavnega sodišča, da zmaga Komunistične partije leta 1945 ne pomeni osvoboditve in da demokratičen in svoboden svet pri nas nastane po volitvah leta 1990. Vemo, da po Titu ne moremo več imenovati cest, ker bi to pomenilo zanikanje ustavnega reda Republike Slovenije, češčenje sistema, ki je teptal človekovo dostojanstvo. Njen odhod na Čebine je tako tvegano dejanje, paglavsko izzivanje. Verjetno se znova kaže, kar za Asto že ves čas govorim, da je nagajiva punčka s kanglico v peskovniku in se je šla na Čebine malo igrat.

Kaj za ministra demokratične države, članice EU pomeni obeležitev ustanovitve komunistične partije. Drugod to najbrž ni nekaj normalnega.

Nemčija je leta 1956 po izredno pretehtani odločitvi ustavnega sodišča prepovedala Komunistično partijo, ker so ugotovili, da gre za agresivno in zločinsko delovanje, uperjeno proti svobodni demokratični družbi. Taka je bila tudi naša zveza komunistov.

Leta 1987 prav na Čebinah Milan Kučan zahteva prefinjeno revolucijo naprej. Zahteva proletarsko revolucijo z uporabo vseh sredstev, zahteva Jugoslavijo, ker druge države ne potrebujemo. Tiste, ki razmišljajo o samostojni Sloveniji pa uvršča med narodne izdajalce. Odhod na Čebine pomeni ponovno iskanje narodnih izdajalcev, kar se povezuje tudi s simbolno gesto ukinitve muzeja slovenske osamosvojitve. Sporoča, da osamosvojitve ni bilo, da ostajamo na Čebinah.

To je za literaturo. Žal pa mi te satire ne poznamo v takšni meri. Asta bi lahko bila naš Švejk – iz Čebin do Črepinj ali kaj podobnega – prostora za literaturo je tukaj precej.

Odhod na Čebine pomeni ponovno iskanje narodnih izdajalcev, kar se povezuje tudi s simbolno gesto ukinitve muzeja slovenske osamosvojitve.

Želje po teh črepinjah iz Čebinj oz. njihovih vrednotah pa je med slovenskimi mladimi kar precej. Kako ustrezno prenesti spoznanja tega, kaj nam je to prineslo, na mlajšo generacijo, ki tega nismo doživeli na lastni koži?

Nemški vzor je razmeroma enostaven. Tam se praktično nihče ne hvali, da je imel prednike med nacional-socialisti. Prav bi bilo, da bi se družba usposobila, da bi lahko obiskali kakšno jamo, za začetek rov Sv. Barbare in da spoznali nekaj temeljnih elementov tega sistema. Govorim o tajni politični policiji, policijski državi, brezpravju, režiranih sodnih procesih, nacionalizaciji, zaplembi premoženja, uničevanju zasebne lastnine, podjetništva, boj proti veri in Cerkvi. Spomniti na ministra Metoda Dolinška, ki so ga zaradi udeležbe na maminem cerkvenem pogrebu poslali delat za tekoči trak.

Švedi se veliko ukvarjajo s tem, kako svojo mladino naučiti, da demokracija ni samoumevna. Da je razlika, ali živiš na Švedskem ali v Sovjetski zvezi, kjer te lahko pošljejo v gulag, ustrelijo ali pa umreš od lakote.

[caption id="attachment_386791" align="alignnone" width="667"]

Foto: Jernej Prelac, Domovina[/caption]

Treba je predstaviti nazorna dejstva. Najhujše koncentracijsko taborišče za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih je bil Šentvid nad Ljubljano. Nato sledi Teharje pri Celju. Auschwitz je šele tretji, Dachau četrti, peti Mathauzen in potem šele pride nekje Rab.

Treba se je vprašati, ali živiš v svobodi, če oblast v dveh mesecih pobije 1 % prebivalstva. Spomladi leta 1945 je bilo v Sloveniji pobitih več kot 15.000 ljudi. Do leta 1950, ko govorimo o trdem stalinističnem obdobju, je v zaporih 70.000 ljudi. Iz Slovenije jih do leta 1964 poskuša pobegniti 60.000, pol od tega jih zaprejo. To so dejstva, ki bi jih morali poznati.

In ljudi. Denimo Boris Pahor je tipična tarča komunističnega režima. Pa Drago Jančar, ki gre sedet zaradi knjige, ki govori o zločinu v Kočevskem Rogu. Pa Viktor Blažič, ker je v Dnevniku napisal nekaj o samostojni Sloveniji, cela garnitura Nove revije je preganjana. Janez Janša gre v zapor, ker govori o pravici do uporabe slovenskega jezika. To so ljudje, ki gradijo slovenski panteon in te ljudi so Milan Kučan in njegova kompanija preganjali.

Pojavi pa se vprašanje, kje so nosilci »progresivne svobode«? To so paradoksi, ki nas pripeljejo do konstrukcije janšizma. Koga je Janša ubil? Koga zaprl, oropal? Milan Kučan je zapiral, preganjal. Ampak on je svetnik, kot Zoran Janković, ki ne pusti pokopati umorjenih. Tukaj pa vidimo esenco titoizma.

Ko gre za dostojni pokop in iskanje resnice za tisoče pobite med in po drugi svetovni vojni slišimo parole, da nehajmo preštevati kosti in se zazrimo v prihodnost, isti ljudje pa nato častijo zločinski režim iz preteklosti. Kako to razumete?

Leta 1945 je oblast imela več dela s pobijanjem kot pokopavanjem mrtvih. Takrat so ljudje približno vedeli, kje kdo leži in so družine pogosto same poiskale svoje sorodnike in jih pokopale. Govorimo o približno 20.000 mrtvih, ki so jih svojci »ukradli« režimu.

Od skupno 100.000 žrtev druge svetovne vojne jih je sicer približno polovica imela pravico do groba, ker so pripadali zmagoviti strani. Ampak tudi znotraj partijskega ateističnega pokopa se začne politika – torej ko živi nekaj počnemo z mrtvimi v svojo korist. Do leta 1947 so v glavnem pokopavale družine, večinoma pod križem. Potem pa se začne t. i. koncentracija grobov. Ko partija naredi grobišča – torej nekam zmečejo kosti in temu rečejo grobišče. Takšnih lokacij je približno tisoč.

Tukaj pa se izgubi povezava med spomenikom in pokojnimi, saj gre za propagandna prizorišča in za večino teh lokacij se dejansko niti ne ve, kdo je tam pokopan. Nič niso pisali. To je bila zelo nepismena družba. Šele leta 1978 naredijo prvi popis in ugotovijo, da vedo samo za 20.000 žrtev, od tega 7.000 anonimnih. To naredi kolektivizem, ki mrtve uporablja zgolj za svojo propagando.

Lep primer tega so Dražgoše, kjer ni zapisnika, koga so prekopali od stare cerkve v kanalizacijsko cev pod spomenikom. To ni bil pogreb, to je premetavanje kosti. Tukaj se začne kulturni spopad, ko se sprašujemo, kako se mrtve pokoplje. In to je danes še vedno aktualno vprašanje. Civilizacijska norma je pokopati svoje mrtve in politične identitete ni brez kulturne identitete. Partija in komunizem pa sta uničevala to sposobnost sobivanja, solidarnost in spodobnost, ki so nastajale skozi stoletja. To kulturo je treba spremeniti.

Je pa danes tudi na Zahodu model groba junakov in groba žrtev, ki jim država izraža spoštovanje, ogrožen. Pri Slovencih je sploh pomanjkljiv, saj se za polovico mrtvih sploh ukvarjamo s tem, da bi prišli do dostojnega groba. Hkrati pa umiranje, pogreb, žalovanje skoraj postajajo tabu teme.

Mislim, da bi bilo prav, da bi postavili nekje kostnico za deset do petnajst tisoč mrtvih, ne glede na to, za koga gre, da bi bili spodobno pokopani. Je pa res, da nimamo s tem težav samo Slovenci. Tudi Nemci so se leta prerekali glede spomenika holokavsta. Ampak pomemben del pomiritve je, ko se skupnost nekaj zmeni. Pravica do groba in spomina bi pri nas lahko bila začetek. Lahko si mislim o človeku karkoli, ampak mu pustim, da je človek in ima pravico do groba.

Kaj to pomeni za izobraževalni sistem?

Mladi imajo kar velik izziv, ker se je v tem kaosu težko znajti. Posebej še, ker v šolskem sistemu to ni ustrezno servisirano. Nimamo odnosa do tega, kaj je totalitarizem in kaj normalna družba. Nimamo temeljnega zavedanja, da je Slovenija izgubila 7 % prebivalstva med drugo svetovno vojno, kar je grozno. Od tega 30.000 oz. 2 % v državljanski vojni. To je primerljivo s Španijo in ZDA.

Pri tem pa je tako, da je breme sorazmerno obsežnosti izgube. Kot pri potresu ali toči. Mi smo torej doživeli »potres« posebne magnitude, kot Američani in Španci, in prav je, da se zavedamo, da imajo tudi oni s tem podobne probleme. Samo da, ker je Španska državljanska vojna uvod v drugo svetovno vojno, doživlja več svetovne pozornosti, mi pa smo bolj zapostavljeni.

Zavedanje tega bremena državljanske vojne pri nas manjka. In hkrati zavedanja, da nismo agresorji, ampak zmagovalci. Ampak naša mladina se niti tega, da smo zmagovalci, ne zaveda. Ko jih po tem povprašam, gledajo v tla. Če vprašam, če smo Slovenci, je še hujša zadrega. In blebetamo o tem, da smo pridni in govorimo slovensko.

Ta dialektični materializem je gromozanska bolezen z dolgoročnimi posledicami. Zato so samih sebe ne znamo dobro predstavljati. Ko se bomo začeli zavedati, da smo zmagovalci, bo dosti bolje. Žal pa tudi zahodni progresivizem ni dosti boljši. Dva otroka sem poslal študirat na zahod, oba sta prišla nazaj kot iz Sibirije.

V drugem delu intervjuja pa smo se dotaknili vprašanja muzeja slovenske osamosvojitve, akcijskem načrtu za njegovo obrambo, simbolih in spomenikih, rezanju kadrov v muzejih in sprave.