Dopust, svetniki in dolgčas

Začelo se je poletje in z njim čas počitnic, dopustov in oddiha. Koreni in izpeljanke teh besed so mili in blagodejni: počiti si, dopustiti, oddahniti si … In dejansko je to čas, ko je človek svoboden, ko izdihne napetost, ko si dopusti biti on sam, ko prisluhne svojemu telesu in srcu …

Jezus je svojim učencem dejal: »Pojdite sami zase na samoten kraj in se nekoliko odpočijte!« Zagotovo bi tudi marsikomu med nami rekel podobno.

Papež Frančišek je na to temo dejal: »Človek, ki dela, bi si moral vzeti čas za počitek, da preživi nekaj časa z družino, da uživa življenje, za branje, poslušanje glasbe, ukvarjanje s športom. Kadar delo ne daje prostora za zdravo preživljanje prostega časa, za krepčilni počitek, potem zasužnjuje delavca.«

Kako dolgo naj traja dopust? Vsekakor tako dolgo, da nas šef začne pogrešati, ampak ne tako dolgo, da bi odkril, da lahko čisto dobro shaja tudi brez nas.

Oddih in sprostitev prihajata od Boga. V delu C. S. Lewisa Pisma izkušenega hudiča lahko beremo, da se demon Zvitoper huduje na demona Pelinka, ki je izgubil svojega pacienta ravno zato, ker mu je dopustil oddih, krepčilen sprehod in dobro knjigo. Tudi sicer Lewis pravi, da je hudič ljubitelj naglice, hitenja, mrzličnosti …

Da si zares spočijemo, moramo stopiti v Njegov počitek. Ali kot pravi sveti Avguštin: »Nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v Tebi«.

Počitek, ki se spremni v brezdelje in brezbrižnost pa ni več blagodejen, ampak pušča človeka nemirnega, nezadovoljnega in predvsem zlovoljnega.

Zato imamo »vgrajeno« precej dobro varovalo. To je dolgčas. To je tisti senzor, ki nam pravi da je brezdelja dovolj, da smo si že spočili, da nas lenarjenje ne izpolnjuje, da nismo ustvarjeni zanj … dolgčas je prijatelj, ki nas sili, da se nečesa lotimo. V kolikor ga umetno ne zadušimo s praznim razvedrilom, ima moč, da prebudi našo ustvarjalnost.

Sveti Avguštin, ki je bil očitno dinamičnega duha, je sicer priporočal potovanja. Njegov je znani citat: »Svet je kakor knjiga. Kdor ne potuje, prebere le eno stran«.

Sveti Ignacij Lojolski pa je opozarjal na to, da sprememba okolja ne pomeni tudi spremembe značaja. Nepopoln človek ne bo postal drugačen, tudi če zamenja kraj. Samega sebe namreč vedno nosim s seboj.

Fulbert Steffensky podaja zanimiv pogled na preživljanje dopusta. Pravi, da moramo ljudje med oddihom igrati to, kar bomo nekoč postali: svobodni ljudje v svobodni deželi. Sinovi in hčere tega Boga, ki je ustvaril bogastvo dobrote … kajti največji človekov greh je, da pozabi, da je kraljévi otrok. Dobro bi bilo, da bi se tega spomnili vsaj med dopustom.

Pa še malo šaljivo vprašanje o tem, kako dolgo naj traja dopust? Vsekakor tako dolgo, da nas šef začne pogrešati, ampak ne tako dolgo, da bi odkril, da lahko čisto dobro shaja tudi brez nas.