Đoković, to ni Balkan, Avstralci jemljejo svojo državo resno


Balkanska posla v deželi tam spodaj na koncu vendarle niso šla skozi. Zgodaj zjutraj po našem času so trije sodniki zveznega sodišča soglasno zavrnili pritožbo srbskega tenisača na vladno odločitev o preklicu vizuma, kar pomeni, da je Đoković z Australian Opena izpadel, še preden je začel igrati. Sledi izgon iz države ter potencialno triletna prepoved vstopa v Avstralijo, kar bi najbrž zapečatilo njegove možnosti, da osvoji še svoj deseti avstralski turnir za grand slam.

Največje obžalovanje ob takšnem razpletu najbrž čutijo tisti pravi ljubitelji tenisa, ki bi si seveda želeli nastopa najboljšega igralca sveta na enem od štirih najprestižnejših turnirjev leta. A že samo dejstvo, da je Đokovićeva avstralska saga več kot teden dni ena od osrednjih tem praktično po vsem svetu, priča, da problematika presega zgolj teniško oziroma športno plat.

Jasno, Đokovića so kot upornika proti sistemu in elitam, ki z diktatorskimi prijemi krojijo življenje običajnim ljudem, za svojega vzeli tako imenovani anticepilci. Srbi so zaplet doživeli skozi prizmo nacionalizma in odprli staro mantro pokroviteljskega in z večvrednostnim kompleksom zaznamovanega Zahoda, ki se znaša nad njihovim narodom. Spet tretji so ga razumeli kot nedopustno vmešavanje politike v športno sfero z motivom kratkoročnih političnih koristi.

A v resnici obravnava Novaka Đokovića s strani države Avstralije ni nič od tega.
Resnični junak ljudi, ki v "vsiljevanju" cepljenja vidijo svetovno zaroto, bi Đoković bil, če bi zaradi svojih prepričanj ob takšnih pravilih nastop na Australian Openu vnaprej zavrnil. OK, lahko imate svoja pravila, ampak ne morete imeti Novaka Đokovića, bi bilo močno sporočilo.

Antijunak


Gremo po vrsti. Novak Đoković ne more biti junak anticeplicev, ker enostavno ni eden izmed njih, temveč ravno nasprotno – v svojem prizadevanju, da bi nastopil na Australian Openu je igral prav na karto, da je drugačen od njih, da je sam nekaj drugega. Nekaj več, če hočete. On, Novak Đoković je del športne elite, prvi tenisač sveta, čigar nastopa si na turnirju, če ta kaj velja, želijo praktično vsi – od organizatorjev, teniških navdušencev v Avstraliji in drugje, športnih poslovnežev, agentov, do bogatih sponzorjev, skratka celotne športne mašinerije. In bodo za to tudi naredili, kar je potrebno.

Čeprav tega ne bodo javno priznali, je Đokovićeva ekipa v svojem jedru igrala ravno na to karto – da se bodo pravila pač raztegnila toliko, da se bo prvi zvezdnik turnirja lahko izmuznil noter. Pravila, ki te elastičnosti nimajo, ko gre za običajnega človeka – denimo povprečnega nasprotnika cepljenja, ki bi si iz sebi lastnih razlogov želel obiskati Avstralijo.

Resnični junak ljudi, ki v "vsiljevanju" cepljenja vidijo svetovno zaroto, bi Đoković bil, če bi zaradi svojih prepričanj ob takšnih pravilih nastop na Australian Openu vnaprej zavrnil. OK, lahko imate svoja pravila, ampak ne morete imeti Novaka Đokovića, bi bilo močno sporočilo. A to karto je Đoko zavrgel in zapravil.

Prav tako je za lase privlečeno prepričanje naših nekdanjih bratov, da so Đokovića ustavili, ker je Srb, ter da se Špancu Nadalu in Švicarju Federerju kaj takega ne bi moglo zgoditi. Seveda ne, saj sta oba cepljena! Ampak pustimo podrobnosti. Lepo je sicer, da so kot narod podprli svojega ambasadorja, a srbski manjvrednostni kompleks v odnosu do razvitega Zahoda ne more biti razlog za vse njihove težave. Zanimivo je tudi, da rojaku, za katerim tako odločno stojijo, niso zamerili selitve v davčno ugodni Monako. A pustimo tudi to podrobnost.

Trditev, da gre pri ravnanju avstralskih političnih voditeljev za nabiranje političnih točk, je na koncu padla na zveznem sodišču, kjer je od izvršne neodvisna sodna veja oblasti Đokoviću dokončno sodila v senatu treh sodnikov, ki so ga soglasno pregnali iz države.
V svojem bistvu gre za upoštevanje osnovnega načela pravne demokratične države – da smo pred zakoni vsi enaki, ne glede na to, ali smo Novak iz Monaka ali Franček iz Dolenje vasi.

Samo da prođe demokratija


Če ne za vse našteto, zakaj torej gre v tej sagi? V svojem bistvu gre za spoštovanje osnovnega načela pravne demokratične države – da smo pred zakoni vsi enaki, ne glede na to, ali smo Novak iz Monaka ali Franček iz Dolenje vasi.

O pravilih Avstralije si lahko mislimo, kar si hočemo. A gre za suvereno državo, ki si je izbrala svoj način pristopanja k boju s hudo nalezljivo boleznijo. Ali so izbrali pravega, bo tamkajšnjim politikom na volitvah sodilo avstralsko ljudstvo. Na vseh ostalih pa je, da če jih želimo obiskati, njihova pravila igre sprejmemo. Če nam to ne odgovarja, nam tja dol pač ni treba riniti.

Roko na srce, vojska agentov in odvetnikov, ki je Novaku Đokoviću skušala urediti nastop na Australian Openu mimo postavljenih pravil, bi "izjemo" dosegla v marsikateri državi na svetu. Ne dvomim, da tudi v Sloveniji, s precej širšo javnomnenjsko podporo, kot so jo denimo izkazali Avstralci. Za razliko od nas in še kakšnih Balkancev po geografiji ali mentaliteti namreč Avstralci svojo državo in njene zakone jemljejo resno, četudi jim niso povšeči in četudi za ceno odpovedi nastopa svetovne športne velezvezde na njihovem tekmovanju.

Tako pač v širšo korist skupnosti delujejo zrele demokracije. Takšne, ki je na Balkanu, pa tudi mnogi v Sloveniji, če se na Balkan uvrščamo ali ne, v resnici ne marajo. In raje ostajajo apologeti miselnosti, ki jo v baladi Samo da prođe demokratija opeva Zaklonišče prepeva.



https://youtu.be/QHWVho-qe98

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
13
Mohorjevo v Renčah
17:00 - 22:30
JUL
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59