Dan boja proti okupatorju – tudi proti ruskemu?

Peter Jerman
Vir: pixabay.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob dnevu boja proti okupatorju se v slovenski javnosti vsako leto v pojavijo številne razprave. Nekatere se vsako leto ponavljajo. Od debate o vlogi Slovenije v drugi svetovni vojni do krvave bratske morije med partizani in domobranci in povojnih pobojih. Kljub temu bi se morali ob tem prazniku predvsem spominjati boja Slovencev proti okupatorju, torej nacistični Nemčiji, fašistični Italiji in Horthyjevi Madžarski. Nenazadnje je večina fantov in deklet, ki so se odpravili v partizane, želela doseči samo eno stvar – svobodno Slovenijo.

O ostalih dimenzijah in posledicah druge svetovne vojne lahko govorimo še desetletja, a vendar si moramo za vedno zapomniti to preprosto vrednoto. Še posebej letos, ko prav ob tem prazniku Evropa ponovno doživlja barbarsko vojno nedaleč proč od naših meja. Morda so nekateri že pozabili, a vojna v Ukrajini se še vedno nadaljuje in predstavlja ne le boj med dvema državama, ampak boj demokratičnih vrednot proti avtoritarnimi. Od začetka te vojne nam v Sloveniji ljudje iz prejšnjega režima razlagajo, kako bi morala Ukrajina žrtvovati svoje vrednote in ozemlje v zameno za rusko diktirani mir. Naši nasledniki revolucije so tako zamenjali retoriko boja do popolne zmage iz leta 1945 za mirovniške argumente, ki spominjajo na nastope britanskega premiera Nevilla Chamberlaina leta 1938.

Drugačen okupator, a isti diskurz


Pred kratkim je v istem duhu ponovno razlagal »mirovniške« argumente naš prvi predsednik republike Milan Kučan. Tokrat je posvetil posebno pozornost statusu ruske »manjšine« v Ukrajini in ga primerjal s statusom slovenskih manjšin v sosednjih državah in v naši zgodovini. Primerjava je seveda že iz svojega bistva napačna, saj v Ukrajini težko govorimo o ruski manjšini, če upoštevamo dejstvo, da ima kljub vojni večji del Ukrajincev ruščino še vedno za svoj materni jezik, med drugim tudi sedanji predsednik Volodimir Zelenski. Pri tem je treba spomniti, da ima v Ukrajini ruščina še vedno približno primerljiv status kot ukrajinščina.
Naši nasledniki revolucije so tako zamenjali retoriko boja do popolne zmage iz leta 1945 za mirovniške argumente.

V resnici takšni argumenti o ruski manjšini, ki jih lahko slišimo tako iz ust naših »mirovnikov« kot iz ust ruskih propagandnih kanalov, spominjajo bolj na diskurz, ki ga je okupator uporabljal leta 1941. Spomnimo se takratnih plakatov z napisi, "ti nisi Slovenec, ti si Štajerc!" Prav ruski predsednik Vladimir Putin rad govori o veliki Rusiji in o pomembnosti zaščite vseh Rusov združenih v eni državi, kar brez dvoma spominja na argumente Adolfa Hitlerja, ki je ponavljal iste argumente za izgradnjo njegove »velike Nemčije.« Če torej vemo, da je boj proti Hitlerju moral iti do konca, vse do popolne zmage zavezniških sil, zakaj potem sedaj ponujamo prostor takim argumentom, namesto da bi odprto govorili o nevarnosti, ki jo za svet predstavlja Putin?

Konec koncev ruski mir v Ukrajini ne bi pomenil večnega miru, ampak samo začasno premirje do novega poglavja, ko bi ruski imperializem stegnil svoje roke po baltskih državah in drugih ozemljih, kjer danes še vedno lahko slišimo govoriti ruščino. Mir, ki ne bo zaustavil širjenja Rusije, nas bo postopoma potisnil v isto situacijo, v kateri je bila Evropa leta 1938 po Münchenski konferenci.

Nasledniki OF nič več na strani svobode


Boj proti tujemu okupatorju je torej ne glede na to, kje poteka, legitimen in zato moramo pričakovati od vseh, ki se danes postavljajo z njim, da bodo podpirali žrtve avtoritarnih režimov. Naši »mirovniki« bi se lahko zgledovali pri filozofu Slavoju Žižku, ki je že večkrat izpostavil hipokrizijo naših privržencev prejšnjega režima in njihovega odnosa do takratnega in današnjega boja proti okupatorju.
Po eni strani del levice živi v nostalgiji in si želi vrnitev prejšnjega režima, tako kot skrajna desnica zagovarja Putinovo vojno v upanju, da bo ta k nam prinesla lažno rusko tradicionalno »civilizacijo.«

Prav pred tremi meseci je Žižek v intervjuju za Radio Svobodna Evropa ponovno izpostavil hipokrizijo med delom evropske levice, ki zagovarja mir v Ukrajini zato, da bi zagotovil začasno energetsko varnost in stabilnost v Evropi. V resnici se seveda za tem skriva tiho strinjanje s Putinovi argumenti. Po eni strani del levice živi v nostalgiji in si želi vrnitev prejšnjega režima, tako kot skrajna desnica zagovarja Putinovo vojno v upanju, da bo ta k nam prinesla lažno rusko tradicionalno »civilizacijo.« Na žalost bi ruski mir ironično prinesel le še več vojn, namesto miru, blagostanja in stabilnosti, česar si vedno želi velika večina običajnih ljudi.

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ukrajina se spopada še na eni fronti: korupcijski. Je menjava obrambnega ministra dovolj močan signal?
  • 06. 09. 2023
Rusija novači vojake za vojno v Ukrajini celo na Kubi
  • 08. 09. 2023
Napad na "mater Rusijo" in Putinov lov na čarovnice: se okupatorju napoveduje temna prihodnost?
  • 28. 05. 2023