Daljna dežela Porabje ali pozabljeni otroci slovenskega naroda

Če mislite, da so prekmurski Slovenci zapostavljeni in pozabljeni od države, potem še niste slišali za Porabje.

Tam na območju, ki je dobilo ime po reki Rabi, živi (pretežno v 7 vaseh in Monoštru) slovenska skupnost, ki sta jo železna zavesa, madžarizacija, mačehovski odnos Slovenije, lastna pasivnost in tudi naravna asimilacija, dodobra oklestili.

Malo zgodovine ali žalost Železne županije za železno zaveso

Da so tako jezik kot kultura na drugi strani Mure razlikujeta od preostale Slovenije, je jasno tudi površnemu opazovalcu. Po razloge za drugačnost moramo pogledati daleč v zgodovino.

Slovani so nekdaj naseljevali ozemlje vse do Blatnega jezera. V desetem stoletju se je do tedaj narodnostno precej enotno (slovansko) ozemlje razdelilo med nemško in ogrsko državo. Prekmurje in Porabje sta pripadla Ogrski kraljevini. Ta je (podobno kot sodobna Madžarska) vseskozi izvajala močno madžarizacijo.

Po prvi svetovno vojni je Prekmurje, po Trianonski pogodbi, pripadlo Kraljevini SHS, Porabje pa Madžarski. Po drugi svetovni vojni jih je ločila še železna zavesa, za katero so bile manjšine brez pravic.

Ka pa gnes?

Danes v Porabju živi približno 3.000 prebivalcev slovenske narodnosti, po vsej Madžarski pa približno 5.000. Po padcu železne zavese so se razmere zanje občutno izboljšale.

Madžarska je z demokratizacijo začela izboljševati svoj odnos do manjšin. Državi sta podpisali sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske in madžarske manjšine v obeh državah. Pravic kot so šolanje v materinem jeziku, kulturna in informativna dejavnost … pri čemer pa velja pripomniti, da madžarska skupnost v Sloveniji te pravice precej bolje in učinkovite izrablja kot slovenska na Madžarskem.

Stanje še zdaleč ni rožnato. Porabje je gospodarsko zelo nerazvita regija iz katere se mladi odseljujejo. Veliko je brezposelnosti. Za središče slovenske manjšine velja Monošter, kamor se zaradi boljšega gospodarskega položaja priseljuje mnogo mladih.

Večdesetletna odrezanost Porabja je povzročila veliko škodo. Asimilacijo močno pospešuje slab gospodarski položaj, ki prebivalce usmerja bolj proti Avstriji. S slovenščino si pri iskanju službe pač ne moreš kaj dosti pomagati.

Porabski Slovenci in katoliška Cerkev

Madžarska Cerkev je, za razliko od slovenske, izrazito nacionalna. Madžarski škofje še bolj kot za splošni blagor duš skrbijo za madžarski blagor duš. Žal v njem ni kaj dosti prostora in razumevanja za manjšine. Vsaj tistih ne, ki niso kapitalsko močne (kot je na na primer avstrijska).

Porabci so dolgo imeli slovenskega duhovnika (porabskega Slovenca), ki je bil poleg duhovne oskrbe tudi kulturno in prosvetno zelo aktiven in je storil mnogo za ohranitev materinščine v Porabju. Pred leti je bil brez razumnega pojasnila premeščen, novi župnik pa je Madžar. Situacijo zdaj nekoliko rešujejo prekmurski duhovniki, ki hodijo maševat v Porabje.

Ravno duhovniki so bili v preteklosti in še posebno v Prekmurju tisti, ki so ohranjali in širili slovenski jezik in to ne samo v bogoslužju. Zato je bila tovrstna poteza še bolj očitna kastracija slovenske skupnosti.

Čeprav so mnogi dvomili v upravičenost ustanovitve murskosoboške škofije, je z vidika narodnostnega vprašanja izjemnega pomena. Je pomemben element, ki preprečuje vpliv Madžarske na zahod.

Sanje o veliki Madžarski in težnje, da celoten Pomurski prostor postane madžarski, so že zelo stare. V tem oziru občudovanje madžarske politike s strani dela slovenske desnice deluje precej kontradiktorno.

Jezik: osnova naroda

Porabščina se je po prvi svetovni vojni še bolj oddaljila od prekmurščine in se sčasoma oblikovala v poseben porabski knjižni jezik. Precej velik je prepad s slovenskim knjižnim jezikom, ki ga mnogi porabski Slovenci težko razumejo.

Porabščina je danes predvsem zasebni pogovorni jezik starejše in srednje generacije. Izjemen pomen ima tukaj časopis Porabje, ki od leta 1991 redno izhaja v narečju in knjižnem jeziku. Prav tako pa tudi radijska postaja Monošter, ki oddaja v slovenščini.

V liturgiji so v Porabju delno ohranili prekmursko narečje. Porabsko narečje  naj bi tudi sicer bilo jezikovno najbližje starocerkveni slovanščini.

Nem értem (ne razumem)!

Zelo zaskrbljujoča so opozorila, da je znanje slovenščine med otroci in mladimi, kljub številnim spodbudam in mnogim plačanim uram slovenščine, zelo slabo.

Eden od razlogov je v učiteljskem kadru, ki pogosto tudi sam slabo obvlada slovenščino oziroma se mu pouk le te ne zdi pomemben. Glavni in največji razlog pa je gotovo v družinah, ki slovenščine ne smatrajo za tako veliko vrednoto, da bi jo predali naprej svojim otrokom. Če ne bo v kratkem korenitih spremenilo, bo porabščina ostala le še folklora.

Ima Porabsko drevo dovolj globoke korenine, da bo držalo še prihodnje generacije? Smo Slovenci skozi stoletja izgubili gen samoohranitve?

Odprto ostaja tudi vprašanje ali Porabci slovenskega rodu večinsko sploh še hočejo slovenstvo in slovenski jezik. In ali ima slovenska država interes v Porabju videti še kaj več kot le priročen teren za politične ekskurzije in ozadje za fotografiranje?