Čudež življenja z Jankovićevim blagoslovom

V Ljubljani se že več dni spotikamo ob kable in odre, če pogledamo kvišku, pa nas preseneti tradicionalna spermalna konstelacija. V mislih umetnika Zmaga Modica, ki je že vrsto let odgovoren za poletno deževje in zimsko razsvetljavo, se novo leto povezuje z novim rojstvom.

Novo rojstvo, kot vsi vemo, v strogem bistvu nosi resnico jajčeca, spermijev, kromosomskih parov in dvojne vijačnice. Reči, ki se svetijo po Ljubljani in nas, no - posiljujejo s svojim prazničnim sporočilom, so dejstva spočetja.

Ko se pred Frančiškansko cerkvijo novo življenje v svojem naravoslovnem bistvu uprizarja na zaslonu, je agenda klerikalna in nazadnjaška. Ko je na istem trgu in v istem letu novo življenje izpod rok umetnika uprizorjeno kor spermalni roj nad Slovensko cesto ali kot spoj semenčice in jajčeca nad Tromostovjem, je to pač estetski presežek. Zanimiva domislica. Izjemen koncept.

Kako na novo rojstvo gledamo v luči luči, je vsekakor zanimivo. Nihče se ne vpraša, če je kreativno spočetje novega leta dovolj, da mu pustimo živeti. Novega leta pač ne moremo splaviti - lahko ga le slavimo.

Mogoče manjko notranje luči kompenziramo z  megalomanskim osvetljevanjem mesta. Vsako leto prej, vsako leto več ... kot da bi se bali teme.

Melania bo zasenčila Julijo

Na mestu, kjer se je vrtel posnetek spočetja, se bodo zdaj svetile luči spočetja. Nanje bo gledal Prešeren, Frančiškanska cerkev in smreka gromozanka, ki se ji letos reče Melania. Melania, mogočna in košata, na njej pa se bo svetilo 20 tisoč lučk.

Letos bo Melania Prešernu zastrla pogled na Julijo. A pustimo paradokse.

In kakorkoli so inštalacije lučk kontraverzne skoraj kot njihov postavljalec, so v resnici predvsem neškodljive. Spočetje ni subverzivno – ne v lučeh, ne v filmu, ne v dejanju. Če Prešeren zaradi konstelacij ne vidi več Julije in če mi ne vidimo več katoliške cerkve – komu mar.

Mogoče manjko notranje luči kompenziramo z  megalomanskim osvetljevanjem mesta. Vsako leto prej, vsako leto več ... kot da bi se bali teme.

Kdo si že ti?

Če bi bil Jezus rojen v Ljubljani, bi bil rojen pod mostom, tam med Kliničnim centrom in Poljanami. Ali pa v Štepanjskem naselju, v majhni garsonjeri dobrih ljudi, mogoče v kakšnem temnem motelu, na robu mesta. Ne bi videl centra in naših konceptualnih inštalacij. Ne bi slišal županovega nagovora, Marija ne bi popila kozarca kuhanega vina, Jožef si ne bi privoščil klobase.

In sveti trije kralji do njega ne bi našli poti. Zvezde nad Ljubljano so ob svetlobnem onesnaževanju že davno ugasnile.

Ljudje, prižgimo Luč!