Boštjan Noč: Vsaka tretja žlica hrane, ki jo pojemo, je plod opraševanja čebel!

Foto: Jernej Prelac/Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

S čebelami sem na vrhuncu sezone tudi po 24 ur na dan. Slovenski čebelarji na leto skupaj pridelamo okrog 2000 ton medu, kar je v svetovnem merilu zanemarljivo, imamo pa celo devet vrst medu.

Na evropske police danes prihaja približno polovica medu, ki je ponarejen, a je multinacionalkam vseeno, saj se ga da kupiti za 2 ali 3 evre. Ponarejeni med nastane v laboratorijih, v katerih sladkorni sirup zmešajo z eteričnim oljem v izjemno sladek produkt. 

Boštjan Noč iz Žirovnice na Gorenjskem se rad pohvali, da je doma le kilometer od rojstnega kraja Antona Janše, začetnika modernega čebelarstva. Prihaja iz družine, v kateri se s čebelarstvom ukvarjajo že tri generacije, sam ima v lasti 450 panjev, samostojno pa je z vzrejo čebel začel že pri rosnih 13 letih. Njegova družina prideluje med in druge čebelje izdelke. Leta 2002 je bil pobudnik ustanovitve Čebelarske zveze zgornje Gorenjske, že 17 let pa je tudi predsednik Slovenske čebelarske zveze. Bil je idejni vodja slovenske pobude za razglasitev svetovnega dneva čebel (20. maj) in ustanovitve Evropske čebelarske zveze, ki je bila pretekli mesec ustanovljena v Beogradu in bo imela sedež v Ljubljani.

Pravite, da ste s čebelarjenjem začeli pri komaj 13 letih. Povejte nam kaj več o vaši družinski čebelarski tradiciji. 

Ljubezen je zelo preprosta: ko enkrat prideš do svojih čebel, vzgajaš svoj panj, to postane kot droga. Moja mama je nekoč rekla, da če bi obstajala komuna za čebele, bi bil jaz prvi tam (smeh). Malo za hec, ampak pri nas je bil že stari oče čebelar, oče in stric sta čebelarja, jaz pa sem to ljubezen čutil od majhnih nog. Zrasel sem iz čebelarskega krožka v Žirovnici, ki ga je vodil moj stric. Moj prvi mentor je bil stric, dejstvo pa je, da mi oče pomaga v družinskem podjetju. Sam sem s čebelami na vrhuncu sezone tudi po 24 ur na dan, to je pač moj način življenja, brez njih ne morem. Tudi predsednik Čebelarske zveze Slovenije nisem zaradi funkcije same, ampak ker želim skozi to doseči kaj dobrega za čebele. Največji problem pri vodenju zveze pa je ravno to, da čebele v tistih treh najpomembnejših mesecih včasih tudi trpijo zaradi funkcije. 

Nam lahko opišete to posebno zgodovinsko povezavo Žirovnice s čebelarstvom? 

Rojen sem praktično kilometer od rojstnega kraja Antona Janše, ki velja za očeta modernega čebelarstva. Moram poudariti, da je Gorenjska zibelka čebelarstva, a čeprav danes vsi govorijo zlasti o naši avtohtoni vrsti, kranjski čebeli, so pogoji za čebelarstvo prav pri nas na Gorenjskem zaradi vremena najtežji. Morda je podobno edinole na Koroškem. Tukaj je bilo v preteklosti treba pridobiti ogromno znanja in tudi sodelovanja med čebelarji. To se pozna, čebelarji na Gorenjskem nikoli ne bomo imeli velikih prinosov medu, nimamo paš, ki bi bile ogromne, imamo manj vrst medu kot drugod. Veliko energije vlagamo v to, da lahko preživimo s čebelami. 

Ko govoriva o sami kvaliteti medu: kako vremenski pogoji vplivajo na kvaliteto medu? Kje najdemo najboljši med v Sloveniji? 

Morda se preveč delimo na regije, ker je v resnici Slovenija tako majhna, ampak recimo, da na leto skupaj pridelamo okrog 2000 ton medu, kar je na svetovni ravni zanemarljivo, imamo pa sedem, osem, celo devet vrst medu. V tujini večinoma poznajo samo dve vrsti medu, cvetličnega in gozdnega, pri nas pa dobite med iz hoje, akacije, kostanja, divje češnje, ajde, lipe, celo sončnice. Imamo izjemno dobro čebelarsko prakso. Čeprav paše večinoma niso obilne, zna čebelar z našim prilagojenim panjem pridelati nekaj kil vrstnega medu, kar je posebnost, ki je v tujini nimajo. Majhne količine medu torej, a rastlinska pestrost narave pri nas daje posebno kvaliteto medu. 

V tujini poznajo samo dve vrsti medu, cvetličnega in gozdnega, pri nas pa dobite med iz hoje, akacije, kostanja, divje češnje, ajde, lipe, celo sončnice. 

Laiki čebele opazimo spomladi. Kakšen pa je vaš odnos z njimi skozi vse leto? 

V bistvu je tako, da čebele kreirajo leto čebelarjem in ne obratno. Čebelar je stalno povezan z naravo in se odziva glede na vreme, ne koledar. Večkrat pravim, da mora spomladi, ko je lep vikend, ko gredo ostali v gore ali na morje, Boštjan k čebelam.  

Koliko čebel imate in kako izgleda vaš čebelarski dan? 

450 panjev čebel, na višku čebelarske sezone pa je v čebelji družini 60 tisoč čebel. Govorimo o milijonih, medtem ko pozimi preživi v manjših skupinah od 5 do 10 tisoč čebel. Čebele se prilagodijo, da porabijo manj hrane, narava jih je tako izklesala. Čebelarska sezona je sicer aprila, maja, junija in julija, potem pa je čebelarske sezone relativno hitro konec. Na vrhuncu sezone sem vsako prosto uro, ki mi je ne »požre« delo na zvezi, pri čebelah.  

Foto: Jernej Prelac/Domovina

 

Kako pa izgleda vaše delo s čebelami zunaj sezone? 

Treba je vedeti, da čebelarstvo ni samo delo pri panjih čebel, ampak da je treba pripraviti vso opremo in material. Konec koncev, eno je čebelje izdelke prodati, ampak tu so še ostale stvari, kot je pridelava satnic. Takšno delo je manj priljubljeno, je pa potrebno. 

Kakšna je povprečna življenjska doba čebele? 

Čebela čebelarja ne pozna, ker živi res kratko dobo. Človek ima recimo najpogosteje za hišnega ljubljenčka psa, ker se ta odziva, pri čebelah pa ni nobenega odziva, pa smo vseeno čebelarji nanje navezani kot na hišne ljubljenčke. Ta vez je posebna, uživamo, ko se čebele razvijajo, ko se razmnožujejo, moraš jih začutiti. Brenčanje je čebelarska pesem, ki se ti usede v srce. Čebela pozimi živi okrog šest mesecev, avgustovske pa recimo do aprila. Poleti čebela živi tudi samo 14 dni. Pozimi čebela namreč ne dela, medtem ko poleti nabira med po tri tedne, zato dlje ne živi. Tako hitro se namreč obnavljajo. Pri čebelarstvu lahko zato problem, kot so razne zastrupitve, vzame celo generacijo čebel. Čebele pa so kot neke vrste super organizem: vsaka v panju ima svojo nalogo, če vzameš iz panja eno generacijo, v bistvu presekaš cel panj, ki lahko zaradi tega propade, ne glede na to, da si uničil samo 20 odstotkov čebel. 

Kakšna je pot do končnega izdelka na policah? Koliko medu vzamete iz panja? 

Med je edino živilo, ki ne potrebuje konzervansa. Čebelar z medom nič ne naredi, čebelar ga samo vzame čebelji družini, s posebno centrifugo iz teh satov med iztoči in ga da v kozarce. Važna je le dobra praksa čebelarja, ki čistemu medu nič ne vzame ter nič ne doda. To je ključen del, med mora ostati točno tak, kot je v panju. Čebelja družina oziroma panj nabere v povprečju od 10 do 15 kil medu letno, zadnja leta sicer kakšna 2 kilograma manj zaradi podnebnih sprememb. To se res pozna. 

V nadaljevanju intervjuja Boštjan Noč med drugim pove, da je v Sloveniji za čebele v primerjavi z drugimi državami poskrbljeno fantastično ter spregovori o pomenu zavedanja, da je več kot 30 odstotkov hrane odvisne od opraševanja čebel. Razloži, kako potekajo prizadevanja Slovenije za ustanovitev Evropske čebelarske zveze, ki bo imela sedež v Sloveniji in kjer si prav njega želijo za predsednika. Bi funkcijo sprejel, za kakšna lobiranja bi se v tem primeru moral truditi in kakšna je prihodnost čebelarstva? Preostanek pogovora je na voljo naročnikom.

Želite prebrati članek v celoti? Postanite naš naročnik ali kupite 72-urni dostop do naročniških vsebin za 3,95 €.

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike