Boga je treba iskati vsepovsod

Tiste dni je prišla Eliju Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potrésu. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepéta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino.

To starodavno, a čudovito besedilo, ki je vzeto iz Božje besede za 19. nedeljo med letom, nam ponuja razmislek o tem, da se Bog daje spoznati na mnoge načine.

Bog je sposoben vse obrniti v dobro.

In zdi se mi, da nas zgornje besedilo opozarja, da je treba Boga iskati vsepovsod. V rahlem šepetu. V šepetu narave. V dejstvu, da živim in sem ljubljen. V lepotah stvarstva. V družbi prijateljev. Vse, kar je na svetu dobrega, ima vedno neko povezavo z Bogom, zato bi lahko naštevali v nedogled.

Na svetu pa seveda ni vse dobro. Ne da se povsod najti Boga. Prerok Elija v samoti gore in votline čaka Gospodovega razodetja, in ga tudi doživi. Boga ne zazna v uničujočem viharju, ne potresu, ne požaru. Vse tovrstne pojave je (sholastična) teologija poimenovala s skupno kategorijo malum physicum, to je fizično zlo (gledano s strani človeka), ki je posledica dejstva, da smo del narave. Na to vrsto zla – na bolezni, potresi, neurja, cunamiji in razne druge naravne katastrofe – človek največkrat nima vpliva. In v njih tudi težko najde Boga, kot ga tudi Elija ne najde v potresu, uničujočem viharju in ognju.

V današnjem svetu je eno tako zlo koronavirus. Če pustimo ob strani razne teorije o nastanku in cilju tega, je povprečnemu človeku jasno, da je to neke vrste zlo. Ljudje zbolevajo, umirajo, zaradi kolapsa ekonomije pa grozi še gospodarska kriza, z njo pa izgube služb …

Ni dobro, da si Boga predstavljamo preveč po naše in mu pripisujemo tisto, kar bi mi sami najraje storili, če bi bili na njegovem mestu.

Med ljudmi se rado sliši, da je koronavirus gotovo neke vrste kazen za ta zablojeni svet, zato se mi zdi Elijevo razločevanje Božje prisotnosti zelo na mestu. V malum physicum viharja, potresa in ognja ni zaznal Boga. V rahlem šepetu, pa naj bo to šepet narave ali šepet razuma (zopet sholastična teologija), v tem pa Boga najde.

Kaj torej? Ni tudi to fizično zlo neke vrste Božja kazen? Mar se nas Bog vsake toliko časa naveliča in udari po nas? Mislim da ne. Tudi teološko se zdi to precej zgrešeno. Tak način razmišljanja je pogost in zelo človeški, skoraj logičen. Je pa v svojem bistvu tudi rahlo ciničen, na trenutke celo škodoželjen, v smislu: »Bog mora udariti tiste, ki ne živijo po njegovih zapovedih«. To je posledica dejstva, da zelo radi v Boga projeciramo same sebe. Bog je postal človek, vendar ni samo človek. Je tudi in predvsem Bog, kar pomeni, da je sposoben vse obrniti v dobro. Tudi slabe stvari. Ni pa dobro, da si Boga predstavljamo preveč po naše in mu pripisujemo tisto, kar bi mi sami najraje storili, če bi bili na njegovem mestu.

Zato nam velja ob današnji Božji besedi povabilo, da Boga iščemo tam, kjer ga je mogoče najti. Zgled Elije nas spodbuja, da pozorno iščemo vse mogoče načine za odkrivanje Boga v naših življenjih in vedno znova preverjamo, kakšna je naša osebna podoba Boga. Ni vsaka dobra, pa tudi čisto napačna ni nobena. Zato pa jo je treba stalno preverjati.