Bi Robert Golob z omejevanjem pridelave mesa rešil Slovenijo in svet? To pravijo slovenski kmetje

"Vsi govorimo o podnebnih spremembah. Kmetijstvo je zelo pomemben dejavnik. Živinoreja in konzumacija mesa je prevelika in samo en dan ali dva dneva brez mesa, če jih zares naslovimo, bodo rešili v kratkem času ravno to pomanjkanje krmil, pšenice za živinorejo v Sloveniji. Seveda moramo kmete ustrezno s subvencijami preusmeriti iz živinoreje, ne da jih pustimo na cedilu," je na nedavnem predvolilnem soočenju dejal predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob.

Od kod izhajajo njegove trditve in kaj nanje v slovenskem kontekstu odgovarja Kmetijsko-gozdarska zbornica?

Članki z naslovi, kot je “Zakaj je jesti manj mesa najboljša stvar, ki jo lahko naredite za planet”, so v zadnjih letih v svetovnih medijih stalnica. Vse več ljudi se na podlagi smernic svetovnih organizacij odloča za delno ali popolno izključitev mesa in živalskih produktov iz svojih prehranjevalnih navad, tako z namenom prispevanja k varovanju okolja kot tudi svojega zdravja.

Pri tem se opirajo na podatke, po katerih je za skoraj četrtino svetovnih izpustov toplogrednih plinov krivo kmetijstvo, pri tem pa ima največji delež živinoreja, še posebej govedoreja.

K segrevanju ozračja naj bi ta prispevala predvsem z izsekavanjem gozdov za pridobivanje površin za rejo (predvsem v Južni Ameriki) in z velikimi količinami metana, ki ga v zrak izpuščajo krave. Nekateri znanstveniki tako pravijo, da bi se morala poraba govedine v zahodnih državah zmanjšati za kar 90 %, če želimo ustaviti nevarne trende podnebnih sprememb. A spet drugi opozarjajo, da vse skupaj še zdaleč ni tako preprosto.

Po njihovem mnenju je generaliziranje, kakor smo mu danes priča pri okoljskih aktivistih, škodljivo, saj ignorira mnoge pomembne dejavnike. Opozarjajo denimo, da statistika na svetovni ravni ne bi smela biti uporabljana za preučevanje lokalnih kontekstov, saj se onesnaževanje, ki ga povzroča živinoreja, v različnih delih sveta bistveno razlikuje; v podsaharski Afriki in južni Aziji je denimo zaradi razlik v gojenih živalih, načinu reje in drugih dejavnikih nekajkrat večje kot v Evropi, in če bi predvsem v omenjenih manj razvitih regijah dosegli napredek, bi lahko ogljični odtis zmanjšali za kar 30 %.

Prav tako nedavne študije ugotavljajo, da odpoved mesu posameznikovega prispevka k segrevanju ozračja ne bi bistveno zmanjšala, saj na daljši rok izpusti ogljikovega dioksida, ki jih povzroča pridelava alternativne hrane, ni veliko manjša. Nekateri vegeterijanci naj bi zaradi povišanih ogljičnih odtisov določene rastlinske hrane imeli celo slabši vpliv na okolje kot vsejedci.

Poleg tega nekateri strokovnjaki pravijo, da se mesu v resnici posveča nesorazmerno veliko pozornosti: po izračunih Richarda Younga npr. en sam let iz Londona v Stockholm in nazaj povzroči toliko izpustov ogljikovega dioksida kot vse rdeče meso, ki ga posameznik poje v enem letu.

Kmetijsko-gospodarska zbornica: Sta slovenska meso in mast res okoljsko bolj škodljiva od obrokov z avokadom in palminim oljem?

Kakšno pa je stanje na obravnavanem področju v Sloveniji? Po podatkih Sursa je povprečni Slovenec leta 2020 pojedel približno 88 kg mesa, kar je precej nad povprečjem EU (70 kg), a še vedno daleč manj kot v Španiji (okoli 100 kg) ali ZDA (125 kg).

V Sloveniji je bilo konec leta 2020 skoraj 30.000 kmetijskih gospodarstev, na katerih so gojili približno 469.000 glav goveda. Pri tem močno prevladujejo družinske kmetije, kmetijska podjetja vzrejajo le 1,7 % živali. Število kmetijskih gospodarstev se pri nas sicer že vrsto let drastično zmanjšuje (v zadnjih 10 letih za četrtino), se pa hkrati povečuje število krav na kmetijo. Z govedino smo sicer v Sloveniji samooskrbni, prav tako s perutnino, ne pa tudi svinjino – te sami pridelamo le 40 %.

Bi bilo slovenske kmete, kot pravi Robert Golob, res treba preusmeriti iz živinoreje v druge panoge? Maja Kožar, predstojnica Oddelka za ekonomiko kmetijstva na Kemijskem inštitutu, je za Slovenske novice dejala, da se po mnenju slovenskega društva agrarnih ekonomistov Slovenija trenutno ne sooča s pomanjkanjem žit, tudi konzumacija mesa ni problematična. “Tudi če bi se Slovenija odrekla konzumaciji mesa delno ali v celoti, to ne bi pomembno prispevalo k blažitvi podnebnih sprememb na globalni ravni,” je zapisala. Kaj pa pravi Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, ki smo jo za odziv prosili na Domovini?

Kot so zapisali, prizadevanja za zaščito narave podpirajo in pri svoji dejavnosti zato veliko pozornosti namenjajo prav ukrepom, ki “spodbujajo prilagajanje kmetijstva vse ostrejšim zahtevam za povečanje dobrobiti živali in ohranjanje naravnega okolja”. Vendar pa opozarjajo, da je "slovensko kmetijstvo zaradi geografskih in podnebnih razmer, lastniške strukture in velikosti (majhnosti) površin posebno”. Kot pišejo, je slovenska realnost v primerjavi s svetom precej drugačna: pri nas prevladujejo travinje, na katerih lahko prehranimo prežvekovalce in konje – “Tako je marsikje možno ohranjati kulturno krajino z živinorejo. Plitva kraška tla, območje Barja, Kočevsko, strmine Haloz, Škofjeloškega hribovja ali Paškega Kozjaka bodisi ni možno fizično obdelovati bodisi je obdelava predraga”.

Pri tem dodajajo, da je "zamenjava v Sloveniji prirejenega  slovenskega mesa in masti v obroku z avokadom ali palminim oljem, oziroma eksotičnimi nadomestili, kaj slab način borbe proti podnebnim spremembam. Ogljični odtis hrane z drugih celin ni primerljiv s hrano, ki je bila pridelana in prirejena v domačem okolju.”

Glede varovanja okolja pa so kmetje že sedaj omejeni z mnogimi predpisi, ki so večinoma višji kot pri hrani, ki prihaja z drugih celin, pravijo na zbornici in jasno zapišejo, da povzemanje splošnih trditev v slovenske razmere “pači sliko varovanja okolja in blaženja podnebnih sprememb”. Slovensko kmetijstvo tako po njihovih besedah “danes za odločanje o sprejemanju različnih omejitev bolj kot kadarkoli potrebuje vizijo, trdnost v stališčih pri zagovarjanju interesov, ki so tudi interesi širše slovenske skupnosti”, saj “govorimo o odločitvah za razvoj panoge ali pot v slepo ulico slovenskega kmetijstva, podeželja in slovenske skupnosti, ki je v minulih desetletjih izrazito zanemarila strateški pomen samooskrbe, ohranjanja kulturne krajine in čim bolj enakomerne poseljenosti ozemlja”.

Poudarijo tudi pomen slovenskih družinskih kmetij, ki omogočajo ohranjanje poseljenosti podeželja in obdelano krajino; dodatne omejitve za slovensko kmetijstvo se jim tako ne zdijo ne smiselne ne potrebne.

V nadaljevanju opozorijo še na dejstvo, da kmetijstvo očitno ni tako ključen dejavnik pri vplivu na podnebne spremembe – kot pišejo, so to dokazale posledice zaprtja družbe zaradi pandemije: ko sta obstala celoten promet in delno industrija, so se podnebne spremembe zelo hitro izboljševale, čeprav je kmetijstvo istočasno delovalo bolj ali manj nemoteno. Hkrati pa je prav kmetijstvo sámo eno večjih žrtev podnebnih sprememb, ki prinašajo vse pogostejše vremenske ujme – “zato si kmetje še toliko bolj prizadevajo za ohranitev narave”.