Bernard Brščič: Težave v EU so se začele s pojavom multikulti globalistov z idejo opuščanja nacionalnih držav (1.del)

Kljub vztrajnemu delu avtorice teh vrstic, tokrat pred vami ni duela, temveč intervju. Po dveh tednih sprva ignorance, nato zavlačevanja, namreč Milan Zver (prav tako tudi Romana Tomc) po besedah različnih predstavnikov za stike z javnostmi do volitev nimata niti ene ure časa za pogovorni duel na Domovini. Ne glede na prilagodljivost nas in tudi drugega povabljenega gosta.

Intervju smo tako izvedli le z mag. Bernardom Brščičem. Brščič je odkrit, ponosen populist. Je ekonomist in filozof, po nazoru konservativni liberalec in izjemno načitan prvi obraz nedavno vznikne Domovinske lige. Treba mu je priznati globino in znanje, a kljub temu v populističnih izjavah tu in tam pride s seboj navzkriž. 

Bernard Brščič, kot veste, je bilo najprej načrtovano, da v našem duelu poglede na Evropsko unijo in njeno prihodnost soočite z nosilcem liste SDS+SLS, Milanom Zverom. Po dveh tednih neodzivnosti, odlašanja in zavlačevanja so iz SDS sporočili, da dr. Zver za pogovor z vami in nami do volitev nima prostega prav nobenega termina. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Težko komentiram, a verjetno se je gospod Zver ustrašil soočenja. Nisva somišljenika. Predstavlja tisto, kar je v skupini EPP narobe. Je rekonstruiran socialni demokrat, z desetletnim stažem v Zvezi komunistov. Kot tak idealen kader za »žlahtno desnico,« ki v Ljubljani pridiga eno, v Bruslju pa glasuje po nareku EPP sorošoidnih globalistov.

Možno pa je, da nosilcu liste SDS+SLS delam krivico, in si v 14 dneh res ni utegnil vzeti niti ene ure.

Čeprav vašo Domovinsko ligo  z radikalno Levico seveda več stvari ločuje, kot povezuje, pa imate stranke z enega in drugega roba tudi nekatere skupne točke; v konkretnem primeru denimo izstopa skupna simpatija do Putinove Rusije. Se je torej Putina po vašem mnenju treba tako bati, kot nam dopovedujejo vodilni politiki Evropske unije?

Treba ga je ocenjevati realno. Mislim, da levičarji grešijo, ker vidijo v Putinu nemesis zahoda oziroma obnovitelja komunizma. Putinov režim s pravovernim marksizmom nima nobene zveze, še manj z njegovim pankrtskim utelešenjem v frankfurtski šoli, ki s svojo multikulti LGBT agendo tvori idejno podlago globalističnih elit v EU in ZDA. Putinova Rusija teh idej ne sprejema. Sam si vzpostavitev neosocialistične multikulti tvorbe prej obetam v Bruslju kot v Moskvi.

Putina dojemam kot ruskega nacionalista, ki idejno ne črpa iz marksizma, ampak bogate tradicije ruskega konservativizma, predvsem Ivana Iljina. Tega ne razume niti naša z evroatlanticizmom okužena »desnica«. Putin ni predsednik ZDA, Francije ali Nemčije, ampak Rusije. Posledično je zavezan uresničevanju ruskih in ne ameriških ali evropskih interesov. Močna Rusija ni v skladu z interesi globalistov in snovalci novega svetovnega reda.

Tisto, kar ga druži z idejo Sovjetske zveze, je ideja imperija. Večkrat se je kritično opredelil do posledic komunizma, ceni pa imperialni vidik Sovjetske zveze in zategadelj obžaluje njen razpad.

Vam je imperij blizu?

Ne, meni je blizu kulturni konservativizem. Ruska književnost, glasba in slikarstvo so navdušujoči. Ker predstavljajo ruski kulturni prispevki temelj evropskega kulturnega izročila, se omikan človek težko ogne kulturni rusofiliji. Evropska kultura je veličastna, ruska je njen pomemben del.

To pa ne pomeni, da sem politični rusofil ali putinist. Nisem. Prepričan sem, da je Rusija druga civilizacija. Tudi Samuel Huntington evropsko civilizacijo ločuje od ruske. Ruska duša je še danes razklana na t. i. zapadnike in na t. i. slavjanofile. Morda se to najlažje vidi v zasnovi Moskve proti Peterburgu. Peterburg ima bolj evropsko dušo kot Moskva, ki je bolj usmerjena proti vzhodu. Rusi imajo precejšnje težave s svojo identiteto.

Veliko prahu je dvignilo neodločno oklevanje Violete Tomić na vprašanje novinarja Euronewsa, ali naj Rusija vrne Krim Ukrajini in njen končen odgovor, da je za drugi referendum. Kaj menite vi – naj torej Rusija Krim vrne Ukrajini?

Krim je bil od 18. stoletja ruski. Leta 1954 ga je Hruščov kar podaril Ukrajini. Podobno zgodbo smo mi imeli z Istro, ko so se komunistični veljaki obnašali, kot da meja nikoli več ne bo. Zgodovinsko in demografsko gledano je moč sklepati, da so bila pričakovanja Rusov upravičena, čeravno gre seveda za kršitve mednarodnega prava. Ampak jaz sem realist v mednarodnih odnosih, zame je ultimativni razlog obstoja države moč, se pravi, da je prišlo do udejanjanja ruskih nacionalnih interesov.

Krim je danes de facto ruski, kot je Istra hrvaška

Naj torej Rusija vrne Krim Ukrajini, ali ne?

Pričakovati vrnitev Krima Ukrajini ni realno. Krim je danes de facto ruski, kot je Istra hrvaška. Upoštevaje, da gre za jedrsko velesilo, je potrebno ravnati preudarno. Taktno. Se ne šopiriti, zlasti ne v Bruslju. Vprašajte se, koliko jedrskih konic premore Jean-Claude Juncker.

V vaši stranki se zavzemate še za večjo suverenost, oziroma avtonomijo nacionalnih držav. A kaj to pomeni za proces sprejemanja strateških odločitev in odzivanja Evropske unije, na primer na zunanjepolitičnem ali obrambno-varnostnem področju, kjer se stvari odvijajo relativno hitro, glavni globalni igralci kot so Kitajska in ZDA pa stališča sprejemajo izjemno hitro?

Preprosto. Vprašajmo se, čemu je namenjen projekt EU. Trdim, da je to prvotno prostor svobodne trgovine – 508 milijonsko tržišče. Šele nato je to politični projekt - zgolj, v kolikor deluje v interesu zagotavljanja varnosti in blaginje Evropejcev. Konkretno z vidika Slovenije je to vprašanje, kako EU koristi blaginji in varnosti Slovencev.

Kako naj EU kot celota po vaše zagotavlja varnost?

To ni celota. EU je danes hibridna tvorba, ki ne poseduje državnosti, je zveza držav. Po politični razvrstitvi je to ohlapna konfederacija, ki pa izkazuje centralistične težnje. Končni cilj je federalizacija oziroma vzpostavitev Združenih držav Evrope.

Obrambna politika ne deluje v okviru EU ampak v okviru Nata. Zakaj podvajati institucije varnostne politike, če vendar že sedem desetletji obstaja organizacija, ki je ubranila Evropo pred rdečo nevarnostjo. Trenutno ima velike težave pri osmišljanju svojega obstoja, ker vidi glaven problem v Rusiji, ne pa v invaziji nezakonitih migrantov iz Bližnjega vzhoda in Afrike. Prepričan sem, da je koncept Nata pravi. Temelji na sodelovanju suverenih držav, vse skupne misije se vzpostavljajo soglasno, na podlagi sodelovanj nacionalnih vojska. Tu pa se predpostavlja uvajanje evropske vojske, ki bi bila podrejena bizantinski birokraciji in odtujenemu političnemu razredu v Bruslju, po zgledu JLA kot smo jo poznali v SFRJ.

Ne razumem, zakaj ta očaranost nad Brusljem, ko smo se ravno Slovenci pred tremi desetletji ob sprejetju Majniške deklaracije odločili, da bomo ta multikulturni federalistični projekt SFRJ pokopali. Sam vidim veliko vzporednic, vključno z JLA in Macron-Merkel idejo evropske vojske. Da je to projekt na eni strani EUSSR ali pa če hočete Evrafrika ali EUrabija.

Evropska unija je prvotno prostor svobodne trgovine – 508 milijonsko tržišče. Šele nato je to politični projekt

Zunanjepolitično, varnostno … vseeno deluje kot unija.

Ne deluje. Zavedati se morate, da posamezne države uveljavljajo svoje sebične interese. To velja za Francijo, Nemčijo, Španijo, Italijo in ostale. Pričakovati, da bo ob vseh vprašanjih prišlo do soglasja, je naivno. Obstaja več pogledov na to, kako naj Evropa deluje.

Kaj pa evropsko delovanje na področju zunanje politike?

Mislim, da je naloga zunanje politike v domeni posameznih držav članic in da je potrebno zgolj tiste res skupne stvari obravnavati na ravni skupnosti, v Bruslju. V Domovinski ligi zagovarjamo dosledno udejanjanje načela subsidiarnosti. Torej prenesti navzgor zgolj tiste funkcije, ki jih ne moremo reševati na ravni članic. To je bila izvorna ideja EU: prostor svobodne trgovine in znižanje trgovinskih ovir. Dokler je bila EU samo carinska unija, so stvari potekale dobro. Ko pa so se pojavili multikulti globalisti z idejo opuščanja nacionalnih demokracij in nacionalnih držav, so se začele težave.

Kako si torej vi predstavljate hierarhični politični ustroj Evropske unije, ki bi deloval kolikor toliko učinkovito, odzivno in konkurenčno pri uveljavljanju svojih strateških interesov v rivalstvu z drugimi globalnimi silami? Kako bi torej odgovorili Henryju Kissingerju, ki je v sedemdesetih letih cinično spraševal: »Koga naj pokličem, če želim govoriti z Evropo?«

Poklical bi lahko predsednika Evropske komisije. Ne vidim prihodnosti v centralizaciji varnostne in zunanje politike. Temeljni problem v EU je, da evropski demos ne obstaja. Obstajamo Slovenci, obstajajo Madžari, Nemci, Finci … Če se zavedajo svoje identitete, primarno pripadnost izkazujejo nacionalnim državam. EU je za marsikaterega Evropejca abstrakten pojem. To, po čemer sprašujete, je suverena EU, federalna država, ki bi imela svojo identiteto.

Na ta način EU trenutno deluje.

Oporekam. EU je hibridna tvorba, v procesu nastajanja federacije, a osnova je vendarle suverenost nacionalnih držav. Kar želita Weber in Macron, je klasična federacija, je vzpostavitev zveze držav, oziroma Združenih držav Evrope.

Kako bi zastavili EU institucije?

Najprej potrebujejo deregulacijo, debirokratizacijo in pa zlasti - odgovornost nacionalnim državam …

Bi jim kaj dodali, odvzeli?

Poglejte 32.000 odlično plačanih zaposlenih v Evropski komisiji. Ne odgovarjajo nikomur. Imamo problem demokratičnega primanjkljaja. Evropski parlament je institucija, ki nima zakonodajne pobude. Ne more sama pripravljati zakonodaje, po drugi strani pa po diktatu komisije izjemno vpliva na življenje slehernega Evropejca.





[do_widget id=podcast-playlist-3]