Antentat v Sarajevu – spomin na 1914

28. junija mineva 110 let od atentata s strašnimi posledicami. Atentat v Sarajevu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 je sprožil prvo svetovno vojno. Mladi napadalec Gavrilo Princip se verjetno sploh ni zavedal, kako usodne bodo posledice njegovega dejanja. Na god sv. Ane, 26. julija 1914, je Avstro-Ogrska objavila splošno mobilizacijo in čez dva dneva se je začel spopad svetovnih razsežnosti. S prvo svetovno vojno se je zaključilo »dolgo 19. stoletje«, če uporabimo posrečeno umestitev britanskega zgodovinarja Erica Hobsbawma.

Visoki obisk v Sarajevu

Nadvojvoda Franc Ferdinand s soprogo Sofijo je 28. junija 1914 v dopoldanskih urah prispel v Sarajevo. V avtomobilu se je s spremstvom odpravil po ulicah. Ob predvideni poti se je razporedilo sedem članov atentatorske skupine, za katero je stala srbska obveščevalna služba. Najprej je avto pripeljal mimo Muhameda Mehmedbašića, ki je stal pred banko, toda slednji ni posegel v dogajanje. Menda se je zbal policista, ki je stal za njim.

Ob 10.15 je skupina šestih vozil pripeljala mimo glavne policijske postaje in devetnajstletni Nedeljko Čabrinović je vrgel granato proti prestolonaslednikovem avtomobilu. Voznik je opazil leteči predmet in pospešil, zato je granata eksplodirala pod kolesom naslednjega avtomobila ter poškodovala nekaj članov spremstva in tudi nekaj ljudi v okolici. Sam Čabrinović se je poskusil izogniti aretaciji tako, da je pojedel pripravljeno tableto cianida in skočil v reko Miljacko. Vendar ga je policija izvlekla iz reke in priprla.

Franc Ferdinand se je odločil v sarajevski bolnišnici obiskati poškodovane v omenjenem neuspelem bombnem napadu. Da bi se izognili mestnemu jedru, je general in deželni upravitelj Oskar Potiorek določil pot vzdož nabrežja Miljacke naravnost do sarajevske bolnišnice. Vendar je Potiorek o tej spremembi pozabil obvestiti Franza Urbana, voznika prestolonaslednikovega avtomobila. Na poti v bolnišnico je Urban zapeljal v ulico Gebet.

Principov smrtonosni napad

Ob 11.20 je mladi atentator Gavrilo Princip, gimnazijski dijak in pripadnik srbske nacionalistične organizacije Mlada Bosna, očitno obupal in se ravno napotil v kavarno Moritz Schiller. Takrat je mimo njega pripeljal prestolonaslednikov avtomobil. Voznik je opazil napako, zato je zapeljal vzvratno in mimo tam stoječega Principa. Slednji je izvlekel pištolo ter iz razdalje dveh metrov nekajkrat ustrelil v avtomobil. Franca Ferdinanda je zadel v vrat, Sofijo pa v trebuh. Sofija je bila na mestu mrtva, Ferdinand pa je po približno petih minutah padel v nezavest in kmalu za tem umrl.

Gavrilo Princip je po izvedenem atentatu poskušal storiti samomor s cianidom, a ga je izbruhal. Prav tako mu je propadel poskus samomora s pištolo, ki so mu jo policisti izbili. Jeseni 1914 se je v Sarajevu proti njemu in soobtoženim za pripravo atentata začel odmeven proces. Toda Prinicip je bil premlad za smrtno kazen in je po tedajnji zakonodaji veljal za mladoletno osebo, zato je bil obsojen na dvajset let težke ječe. Kazen je prestajal v zaporu v Terezinu na Češkem, zaradi težkih razmer je zbolel za tuberkulozo in tam umrl 28. aprila 1918. Ob smrti je tehtal zgolj štirideset kilogramov.

Antantne in centralne sile

Že pred vojno sta se izoblikovala dva nasprotna tabora: centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija) ter antanta (Velika Britanija, Francija in Rusija). Kraljevina Italija je ob začetku vojne razglasila nevtralnost. Začela so se skrivna pogajanja, ki naj bi Italijo spravila v vojno na eni od vojskujočih se strani.

Precej dolgo obdobje miru, državna propaganda, avanturizem in kratkovidnost so se odražali tudi pri vsaj navideznem navdušenju slovenskega prebivalstva za vojno. Ali kot je zapisal ljubljanski Slovenec v svoji posebni izdaji tik pred začetkom vojne: »Premalo bi bilo rečeno, če bi rekli, da bo slovenski vojak storil svojo dolžnost, kajti storil bo več, veliko več. Junaštvo slovenskega vojaka se je izkazalo na vseh bojnih poljih Evrope kot neprekosljivo. Njegovemu junaštvu se pridružuje globoki srd proti breztidno nesramnemu srbstvu, s katerim hočemo definitivno obračunati, da bo potem mir enkrat za vselej.« (Slovenec, 26. julij 1914)

Navdušenje za vojno

Le malokdo je verjel, da bo vojna trajala več kot nekaj mesecev, in vsaj navzven je večina prebivalstva podpirala gotovo zmago avstrijskega orožja in kaznovanje »zločinskih« Srbov. Mobiliziranci so v začetku na fronto odhajali okrašeni s cvetjem in s pesmijo na ustih ter z zavestjo, da v boj odhajajo »za pravično stvar«. Posamezniki drugačnega mnenja, predvsem intelektualci liberalne usmeritve, so se hitro znašli na udaru državne represije.

Sodeč po časopisnih zapisih, navdušenju za vojno kar ni bilo konca, tudi v Ljubljani: »Veličastni prizori so se vršili včeraj zvečer v Ljubljani, ki je ponavljala prisego stare svoje zvestobe državi. Vsa Ljubljana je bila in je še danes odeta v cesarske in slovenske zastave, po mestu se je pričel pomikati okoli osme ure zvečer vojaški mirozov godbe 27. pešpolka in domobranske godbe. Sprevod se je pomikal po sijajno razsvetljenih ulicah, polnih množice prekipevajočih čustev. Tudi Grad je bil bajno razsvetljen. V dolgih strnjenih vrstah so spremljali sprevod vojaki in častniki od občinstva z ulic in oken navdušeno aklamirani. Z mnogih oken so metale gospodične nanje cvetke. Množica, broječa gotovo do 40.000 ljudi, je prepevala cesarsko pesem, narodne himne, in po vseh ulicah so orili veličastni glasovi: Živela Avstrija! Živel cesar! Živela naša junaška armada!« (Slovenec, 29. julij 1914)

Svetovna razsežnost vojne

Prva svetovna vojna 1914–1918 je pomenila prvi globalni spopad v človeški zgodovini, ki je zaznamoval na milijone ljudi. Do konca vojne se je v boje vmešalo 28 tedanjih držav, posredno ali neposredno je vojna vihra zajela poldrugo milijardo ali tri četrtine svetovnega prebivalstva z bojišči na treh kontinentih: Evropi, Aziji in Afriki. V prvi svetovni vojni se je vojskovalo 60 milijonov vojakov, od katerih jih je umrlo okrog deset milijonov. Slabo polovico med njimi ni bilo nikoli identificiranih oziroma ne vemo, kje so padli. Šlo je za strahotne izgube, ki jih je povzročila tudi uporaba novih tehnologij v bojevanju (bojni plini, letala, podmornice, strojnice, tanki). Konec prve svetovne vojne je hkrati pomenil konec nekega obdobja, kajti v zgodovino so odšli štirje svetovni imperiji: Ruski, Avstro-Ogrski, Nemški in Osmanski.

Bojni grom

Poziv v naslovu je vsebovala pesem Bojni grom, ki jo je 27. julija 1914 na naslovnici natisnil ljubljanski časnik Slovenec:

Krvava pesem do nebes upije;

Kri Ferdinandova je vmes, Zofije.

Zvali ste nas dolgo dni na klanje...

Iz dolge vstali smo noči in spanja.

S kanoni vas pozdravimo, vi Srbi;

dom hladen vam postavimo ob vrbi...

V imenu Božjem pride k vam armada

pogledat, kaj se sveti tam z Belgráda

Očistimo vam sveti križ od prâha,

za nas je bojni grom in piš brez stráha.

Nožnicam meč izderemo bliskávi,

da préstol vam operemo krvavi.

Z zeleno vas odenemo odejo:

na veke vam zaklenemo vso mejo.

Pravično stare plačamo dolgove;

zmagalci spet se vračamo v domove.

Naslednjega dne, 28. julija, je Avstro-Ogrska napovedala vojno Kraljevini Srbiji in ta datum velja kot uradni začetek prve svetovne vojne. Vojne napovedi med različnimi evropskimi državami so kar deževale in vojni stroj se je pognal.

Avtor pesmi, pravnik in politik Marko Natlačen (1886–1942), je na dunajski univerzi doktoriral iz prava in je v tistih letih služboval kot pravni praktikant na dunajskem deželnem sodišču. Tale »greh« so mu srbske vladajoče elite v Kraljevini Jugoslaviji nekako odpustile, leta 1935 je postal celo ban Dravske banovine. Jeseni 1942 pa so ga v Ljubljani pokončali pripadniki VOS.