Andrej Golob, kmetovalec: “Naravovarstvo je rak rana sodobne družbe” (2. del)

Foto: Jerneja Golob

V prvem delu intervjuja smo z urednikom strokovne revije Kmetovalec, kmetom Andrejem Golobom, na kmetijstvo in izzive, ki ga pestijo, skušali pogledati širše od okvirov zgolj podražitev in suše.

V drugem delu pa je g. Golob spregovoril o podnebnih spremembah, prilagajanju kmetijstva na te spremembe in posledicah za družbe. Nadalje pa smo govorili tudi o samooskrbi ter situaciji v slovenskem kmetijstvu.

Vsako leto spremljamo dramatične novice, kako so kmetje ostali brez pridelka zaradi toče, suše, poplave, pozebe. Se je spremenilo vreme, način poročanja ali so kmetje manj prilagodljivi? Kako bi to ovrednotili, glede na preteklost?

Vsega je po malem. Vreme se res spreminja. Sam sicer mislim, da gre bolj za naravne cikle kot posledico človeka. Skozi vso zgodovino smo imeli mrzle in tople dobe in trenutno gremo v bolj toplo in to za sabo prinese cel kup sprememb v vremenu.

Se kmetje ne znajo več prilagajati temu? So včasih tudi bili ob ves pridelek?

Včasih so bile kmetije veliko bolj raznolike. Če te je prizadela toča, ti je uničila eno poljščino, ne pa vsega, ker si imel tudi druge. Zgodnja toča je denimo uničila pšenico, koruzi pa ni škodila. Pozna toča ti uniči koruzo, pšenica pa je takrat že požeta. Noben posamezen pridelek ni bil odločilen za preživetje kmetije, ker si imel še druge.

Danes pa imamo specializirane kmetije, ki pridelujejo zgolj eno, dve poljščini. Če ujma zadane ravno to, je to za tega kmeta katastrofa.

Danes pa imamo specializirane kmetije, ki pridelujejo zgolj eno, dve poljščini. Če ujma zadane ravno to, je to za tega kmeta katastrofa. Seveda pa ne zadane vseh, ampak prizadeti naredi kravali, ostali pa so tiho in v javnosti izpade, kot da je katastrofa za vse. Seveda pa so za konkretno kmetijo posledice zelo hude.

Pa te kmetije dobijo kakšno pomoč? Kaj naredi sadjar, ki goji samo jabolka in mu pozeba pobere 90 % vseh jabolk?

Ena rešitev so zavarovalnice, kjer je seveda normalno, da gledajo predvsem na svojo korist. Kmet od njih vedno dobi manj, kot vplača, ampak vsaj nekaj pa dobi.

Država se v reševanje vključi šele, ko je škoda tako velika, da presega določene odstotke BDP na posameznem območju. Ti postopki potem trajajo vsaj eno leto, da denar dejansko dobiš. Pri tem pa zelo velja pregovor, da kdor hitro da, dvakrat da, kdor pa mečka, da le polovico, čeprav je morda vsota večja. Po tako dolgem obdobju si bolj malo pomagaš s tistim, pa tudi ocenjevanje je včasih bolj tako tako.

V javnosti se včasih ustvarja vtis, da je za kmeta najlažje, če ti toča pobere pridelek in dobiš za to denar od države. V praksi dobiš le del denarja za izgubljeni dohodek, hkrati pa je prizadet tudi denimo nasad, ki ga je treba vzdrževati, da ne propade in ga ne uničijo bolezni. Tako da stroški v vsakem primeru so, samo da v tem ni nič pridelka. Velika večina kmetov rajši vidi, da ni nobene ujme in državne pomoči, seveda pa se najde kdo, ki nima trga in mu to paše.

Smo v Sloveniji pri obrambi proti raznim ujmam v koraku s časom ali capljamo v ozadju z ukrepi za zaščito pridelka?

Intenzivni sadjarji in vinogradniki imajo proti toči že kar precej nasadov zaščitenih z mrežami, ki so najbolj zanesljiva zaščita. Gre sicer za veliko začetno investicijo, ampak potem pa dolgo deluje učinkovito. Dobro bi bilo, da bi država še bolj podpirala izgradnjo mrež, saj je za mnoge začetna investicija previsoka. Nad sadnimi nasadi je to rešitev, nad polji pa je to bistveno težje.

Mnogo upov se polaga tudi v letalsko obrambo proti toči, ki pa je manj zanesljiva in učinkovita. Glede na stroške, ki jih povzroča, morda celo nesmiselna in bi ta denar rajši vložili v mreže.

Samooskrba je v Sloveniji slaba. Kako bi Slovenija postala bolj samooskrbna država in na katerih področjih je to sploh smiselno?

Ljudje si pod samooskrbo predstavljajo vrtičkarstvo, kjer bi vsak prideloval zelenjavo zase. Z vidika tržnega kmeta je to neumnost, ki jih uničuje. V sezoni vrtičkarji pridelajo več kot rabijo in razdelijo še med sorodnike in prijatelje, s čimer se zmanjša trg za kmeta, ki se z zelenjadarstvom ukvarja profesionalno.

To se zgodi, ko politiki izrekajo floskule, o katerih nimajo pojma. S tem so uničili še tiste, ki so imeli voljo in veselje kaj narediti. Bolje je, da vlada nič ne dela, kot da dela neumnosti.

Ob nastopu epidemije covida-19 se je razmišljalo, da je treba postati bolj samooskrben in nekaj kmetov je nasedlo ter se intenzivneje lotilo pridelave zelenjave. Ko pa je bila ta zelenjava godna za prodajo, enostavno ni bilo trga. Vrtičkarji so imeli svojo lastno, trgovine pa so imele že vnaprej sklenjene pogodbe z veletrgovci, ena kmetija pa tako ne more zagotoviti zadostnih količin zelenjave celotno trgovsko verigo. Pridelka enostavno niso mogli prodati.

To se zgodi, ko politiki izrekajo floskule, o katerih nimajo pojma. S tem so uničili še tiste, ki so imeli voljo in veselje kaj narediti. Bolje je, da vlada nič ne dela, kot da dela neumnosti.

Teoretično je pri nas mogoče pridelati karkoli. Kot so dokazali v botaničnem vrtu Ocean orchids, tudi banane. Vprašanje je seveda, za kakšno ceno to naredimo. Smiselno se je osredotočiti na kulture, kjer imamo primerjalne prednosti, da pridelujemo po cenah, ki so nižje od svetovnih in tako ne računamo zgolj na slovenski trg. Zanašanje samo na slovenski trg je, kot se je pokazalo v prejšnjem primeru z zelenjavo, napaka. Dejstvo je tudi, da trgovci brez težav hrano pripeljejo iz tujine in je cenejša, zrušijo trg ter zbijajo cene domačim pridelovalcem.

Foto: Jerneja Golob

Kje torej lahko smo samooskrbni, ali to sploh ni smiselno? Kje so te primerjalne prednosti?

Pri marsikateri kulturi lahko najdemo konkurenčne prednosti. Že pšenico lahko marsikje pridelamo po konkurenčnih cenah. Pri mleku smo konkurenčni, prav tako pri govedini. Pri prašičih denimo nismo, ampak tukaj znova vidim potencialno vlogo naših kmetijskih politikov in strokovnjakov. Lahko bi recimo ugotavljali, zakaj pri prašičih nismo konkurenčni, ker tukaj ni logične razlage. Zakaj Avstrijci prašičje meso pridelajo ceneje? To bi bilo treba analizirati in ugotoviti, kje so šibke točke, in hitro bi ugotovili, da je to marsikje naša zakonodaja.

Problem je tudi majhnost kmetij, ki ne morejo supermarketom ponuditi zadostne količine pridelka. Zakaj se ne povezujejo? Kam je izginil duh zadružništva s preloma devetnajstega in dvajsetega stoletja?

Delno je to mit. Nekaj povezovanja je, posebej pri mlajših generacijah kmetov. Dobro je, da omenjate koncept zadružništva. Vendar ima današnji sistem zadružništva s prvotnimi, denimo Krekovimi zadrugami, bore malo skupnega.

Današnje zadruge so bile ustanovljene v Jugoslaviji z namenom, da iz kmeta naredijo socialističnega proizvajalca hrane. Ta miselnost se je globoko zakoreninila in ostaja pri mnogih vodilnih še danes, čeprav danes nekateri mlajši to že presegajo. Storjenih je bilo tudi veliko napak.

Zakaj pa ne nastajajo nove zadruge, če je stanje tako slabo?

Drži pregovor, da kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Premiki so počasni. Preko zadrug država tudi nadzoruje kmeta, kar je tudi delno njihov namen. Direktorji so, namesto da bi bili hlapci kmetom, tam kot gospodje, kmetje pa moramo to njihovo vlogo ponižno potrjevati. Njim je ključno zagotoviti plače svojim zaposlenim, za usodo kmeta pa jim ni dosti mar, češ, če je preživel skozi celotno zgodovino, bo tudi tokrat.

Ivan Oman je imel po osamosvojitvi idejo, da bi nabrali 100-200 kmečkih fantov in deklet ter jih poslali  na izobraževanje in prakso v tuje zadruge, da bi se s tem znanjem vrnili in upravljali naše zadruge, ki so po osamosvojitvi prejele velik delež premoženja prehranske industrije.

Nekaj novih zadrug se tudi že uveljavlja, ampak gre za počasen proces, hkrati pa je pogosto težko najti vodstvene kadre, ki bi se borili za kmete. Ivan Oman je imel po osamosvojitvi idejo, da bi nabrali 100–200 kmečkih fantov in deklet ter jih poslali na izobraževanje in prakso v tuje zadruge, da bi se s tem znanjem vrnili in upravljali naše zadruge, ki so po osamosvojitvi prejele velik delež premoženja prehranske industrije.

Prvi problem je bil že, da jih niso našli dovolj, tisti, ki pa so jih našli, so se pogosto izkazali za karieriste, ki so to premoženje v 10–20 letih zakockali in je vse skupaj propadlo. Tudi zato je zaupanje med kmeti v zadruge nizko.

Še dodatno pa so splošne zadruge, kot jih imamo pri nas, preživet koncept. Odkar imamo specializirane kmetije, bi potrebovali tudi specializirane zadruge, saj so interesi različnih sektorjev kmetijstva pogosto diametralno nasprotni. Rejci krav za mleko in teleta si želijo čim višjih odkupnih cen za teleta, rejci krav za zakol pa čim nižjih. V splošni zadrugi je te nasprotujoče interese težko uskladiti.

Vseslovenske specializirane zadruge pa bi združile vse pridelovalce in se kot en močan sogovornik pogajalo s trgovci in predelovalno industrijo. Namesto današnjega stanja, ko si 60 zadrug, ki se pogaja z mlekarno, med seboj konkurira in si zbija ceno, bi enotna zadruga mlekarjev nastopila s količinami mleka, ki jih ne more predelati nobena mlekarna in bi tako postavljala pogoje ter dosegla boljše pogoje za kmeta.

To velja za vsa področja. Mi pa še vedno gradimo na zadrugah iz 19. stoletja, hkrati pa zanemarjamo, da naj bi to bila pomoč kmetu, ne pa sistem za bogatenje direktorja in zaposlenih ter stricev v ozadju.

Kmečka populacija je vse starejša, mnoge kmetije nimajo naslednikov, njihovo število se zmanjšuje. Kako velik problem je to, ali je to hkrati priložnost za konsolidacijo v večje, konkurenčnejše kmetije ali smo priča zatonu kmetijstva?

Dohodkovni položaj kmetijstva je po celem svetu slabši od mnogih drugih dejavnosti. Če mladi vidijo lažje boljše plačano delo drugje kot v kmetijstvu, se težko odločajo zanj. Hkrati pa je to tudi priložnost za povečevanje kmetij, ki naslednike imajo. Ohranjanje trenutnega števila kmetij ni realno.

Slovenija ima sicer še problem katastrofalne geografske razgibanosti, gozdnatosti in razpršene urbanizacije podeželja, ki ovira večanje kmetij. 10 km oddaljena njiva je ekonomsko nevzdržna, saj se prevozni stroški preveč povečajo.

Nizozemci so na polderjih, ki so jih pridobili iz morja, načrtno postavili kmetije v obliki kvadrata, brez vmesne infrastrukture in motečih dejavnikov, kot so sosedje, ki jih moti vse, od vonja, do hrupa. Tudi to je pri nas vse večji problem.

Doživel sem že prijavo na policijo, ker sem z zemljo umazal cesto ob spravilu pridelka. Sicer sem cesto takoj očistil, a naša zakonodaja je tako neumna, da predvideva, da je vnos zemlje na cesto prepovedan, kmetje pa smo potem na milost in nemilost prepuščeni zdravi pameti policistov. Da ne bi zemlje spravil na cesto, je enostavno nemogoče.

V tujini imajo to rešeno dosti bolj zdravorazumsko: kmet v času spravila pridelkov dobi na občini opozorilni znak, s katerim opozarja voznike na blato na vozišču in na ta način zmanjša možnost nesreč. Pri nas pa velja enostavna prepoved: z blatnimi kolesi ne smeš na cesto. Če bi se tega dosledno držali, lahko s kmetovanjem kar nehamo. Kajti v praksi nihče ne zna povedati, kako priti z njive na cesto, ne da bi na kolesih prinesel nekaj blata. Postavitev pralnih stez za traktorje in priklopnike ob vsaki njivi pa je izven razuma.

Kako se je danes torej kmetijstvo spremenilo?

Kmet danes lahko obdela večjo površino in tudi več zasluži, vendar jo hkrati tudi mora, da je njegovo delo ekonomično, in zato mora povečevati kmetijo. Vse več denarnega toka s kmetije odteka drugam. Kmet z volom je skoraj vse stroške obrnil znotraj kmetije. Sam je pridelal krmo, vola prodal za meso in vzgojil nove.

Danes traktor in nafta prihajata od zunaj, denarni tok s kmetije pa dodatno pospešujeta digitalizacija in robotizacija. Vse to znova omogoča več pridelave in večji zaslužek, če je kmetija dovolj velika. Ker je količina zemlje konstanta, je logično, da je kmetij vedno manj. Lahko bi celo rekli, da ne propadajo tako hitro, kot bi se morale ostale večati.

Kaj bi se moralo spremeniti v miselnosti kmetov na eni in na drugi strani družbe, potrošnikov, ljudi v odnosu do kmeta na splošno?

O tem bi lahko govorila ves dan. Kmeta se pogosto idealizira. Pred leti me je hčerka, ko je prišla iz vrtca, vprašala, kako to, da nimamo prave kmetije. Pa jo vprašam, kako to misli, in mi razloži idilično sliko podeželja in kmeta, kjer se pase ena kravica, prašički valjajo v blatu, en petelin prepeva na gnoju, lepa jabolka se svetijo na drevesu ob hiši, skratka, neka idila. Slika je danes popolnoma drugačna. Človek, ki ima v mislih to idealizirano predstavo, ga prihod na realno kmetijo šokira.

Tam ni ene kravice, ampak jih je 50 ali pa 100, niso na pašniku, ampak so zaprte v hlevu, namesto konjička ropota en gromozanski traktor. To povzroči negativen odnos do kmeta. Celo naše stanovske organizacije tega ne razumejo in soustvarjajo to iluzijo. Veliko bi morali promovirati kmete, ampak promocija, ki je, pa je povsem izkrivljena. Na kmetiji ne kopljemo krompirja z rokami, kot vidimo v reklami, ampak s kombajnom. Ljudje nimajo realne slike in to ustvarja negativno sliko kmeta.

Foto: Jerneja Golob

Pogosto se kmetijstvu očita tudi onesnaževanje okolja …

Ja, pogosto se očita, da je kmet onesnaževalec, pa da smrdi, pa silaža ni ustrezna krma, pa krave naj bi se pasle na cvetočih travnikih, kar je spet ena taka neumnost, saj cvetlice so večinoma za kravo neužitne, če ne celo strupene. Reklamirajo pa mleko s cvetočih travnikov, ampak ljudi se to prime. Potem pa so zgroženi, ko so ti travniki v praksi običajno ena vrsta ljuljke.

Kakor se to grozno sliši je naravovarstvo rak rana sodobne družbe, ker so se v stvari začeli vtikati ljudje, ki nimajo pojma o naravi, pametujejo pa o vsem.

Ko pa že omenjamo onesnaževanje. Vsa narava, kot jo poznamo danes, je rezultat dela kmečkih rok. Nobenega okoljevarstvenika. Vse, kar občudujemo v naravi, je posledica kmetovanja. Karkoli pa danes kmetje počnemo, pa je strahovito narobe. Kakor se to grozno sliši, je naravovarstvo rak rana sodobne družbe, ker so se v stvari začeli vtikati ljudje, ki nimajo pojma o naravi, pametujejo pa o vsem.

V naravi ni absolutnega dobrega in absolutnega slabega. Vsaka stvar je za nekaj dobra in za nekaj škodljiva. Narava se vedno prilagodi na pogoje, ki obstajajo. Če se nekaj spremeni, se najdejo nove vrste, ki jim to ustreza, in uspevajo druge vrste. Pri nas pa bi na vso silo radi konzervirali določeno stanje, čeprav se narava sama po sebi spreminja. Prav s tem pa povzročajo veliko škodo.

Svoje naredijo tudi mediji, kjer se naravovarstveniki pojavljajo ves čas, posebej še s kakšnimi lažnimi misijami, ki naravi celo škodijo, kmetje pa smo pogosto glavni grešni kozel.

Tisti, ki dejansko mora živeti z naravo in je od nje odvisen, pa je kmet Če karkoli narobe dela, ga narava najprej udari. Okoljevarstvenik se vpiči v en listič ali enega metulja in vidi samo to, pozabi pa, da je tudi ta lahko za nekaj škodljiv. Ne vidi niti drevesa, kaj šele gozda.

Spomnimo se kislega dežja, ki je nastal zaradi žveplovega dioksida in je bil pred leti zelo problematičen. Ampak potem je bila sprejeta tako stroga zakonodaja, da žvepla v zraku v Evropi praktično ni več. Žveplo pa je tudi eno osnovnih hranil za rastline in kmetje moramo zdaj žveplo umetno dodajati z gnojili. Če bi namesto 100-% zmanjšanja izpustov izvedli 90-%, bi industrija potrebovala malenkost manj učinkovite filtre, kmetje pa ne bi dodajali žvepla z gnojilom. Danes pa je cela industrija, ki proizvaja gnojila z žveplom.

Podobna zgodba je s CO2. Večji pridelki so denimo tudi zaradi večje koncentracije CO2. Mi pa zdaj znižujemo CO2. Ta je za rastline to, kar je kisik za ljudi in živali.

Tudi stvari, ki jih imamo za koristne, so poseg v naravo …

Tako je. Po isti logiki bi lahko očrnili tudi čebelo, ki je sicer v slovenski zavesti kot nekaj absolutno pozitivnega. Ampak zaradi človekove podpore je čebela v konkurenčni prednosti pred divjimi opraševalci. In če bi recimo nek znanstvenik preučeval kakšen insekt, ki ga čebela zaradi tega izpodriva, bi lahko zagnal alarm. In tako nastanejo t. i. “škandali”.

Tak škandal bi v medijih pritegnil pozornost javnosti, pojavili bi se še raziskovalci, ki bi videli priložnost v raziskovanju še drugih insektov, ki jih čebela izpodriva, in kar naenkrat imamo vtis, da je čebela škodljivec. Potem pa začnejo še vegani in še ne vem katere vse skupine s svojimi ideologijami. In potem dobimo iz ene izrazito pozitivne stvari negativen prizvok. Isto se dogaja kmetom.

Kmet je bil dolga leta med najbolj spoštovanimi poklici, danes pa se očita, da je onesnaževalec, da izkorišča davkoplačevalce in tako naprej, ker v naravi favorizira rastline in živali, ki nam koristijo, namesto da bi pustil divjini prosto pot. Mnoga dovoljenja je danes skoraj nemogoče dobiti. Ko se je skupina kmetov lotila projekta zadrževalnika vode, so jim naravovarstveniki poslali 150 strani zahtev, ki jim morajo zadostiti, če ga zgradijo. Seveda ga niso.

Recimo, ravno sedaj se pripravlja zakonodaja, ki prepoveduje napajanje živali v potoku na pašniku in tudi močno omejuje kmetovanje v obvodnem pasu. Glede na dolžino vodotokov v Sloveniji bo že pri sedanji širini obvodnega pasu (5 m) izgubljena več kot polovica kmetijskih zemljišč. S tem, da nekateri “naravovarstveniki” zahtevajo širitev obvodnega pasu na 40 m. Če jim to uspe, lahko s kmetijstvom v Sloveniji kar nehamo.

Država in naravovarstveniki bi se morali čim manj vtikati.

Namesto tega pa kmetje dobivamo se več dolžnosti in prepovedi. Nekatere največje bizarnosti ponekod še dobijo medijsko publiciteto in se rešujejo, je pa politični problem, da nas je kmetov vse manj. Ko enkrat kmečka populacija pade pod 1 %, za nobenega politika ni zanimiva, ker predstavljamo premajhno skupino volivcev. Še LGBT skupnost ponekod predstavlja večjo skupino volivcev in tako so njihove želje prej upoštevane kot naše.

6 komentarjev

  1. Mogoče bi pa kmetje podobno kot v tujini morali priti s cisternami v Ljubljano in jih zliti pred sedeže okoljevarstvenikov? Na terenu pa bi se kmetje morali začeti upirati in zahtevati, da se upošteva tudi njihove interese. Saj so oni lastniki zemljišč in ne nevladniki. Kakšna dobra, brezplačna pravna podpora pa tudi ne bi škodila.
    Morda se zdi, da imajo kmetje zvezane roke ob vseh (tudi ne pozabimo, evropskih trendih), toda višajoče cene hrane lahko hitro obrnejo trende v javnem mnenju. Hrana je dejansko bila zadnjih 30 let realno prepoceni (!) glede na zgodovinske trende, ne pozabimo tega.

  2. Okoljevarstveniki so večinoma zakompleksirani in frustrirani ljudje, ki nikjer in nikoli niso uspeli, pa se zato kampanjsko lotevajo okoljskih vprašanj, ki so jim ravno tako tuja kot atomska fizika.

    Oblasti, ki imajo radi mir v hiši, pa jim brez potrebe nasedajo.

    Da je stvar še hujša, okoljevarstveniki večinoma optirajo za levico, za katero je pa itak na vsem svetu jasno, da ji je resno gospodarstvo španska vas.

  3. V komentarju na 1. del intervjuja z g. Andrejem je Rokc napisal, da bi bilo zanimivo prebrati še kakšno kmetijsko izkušnjo.
    Ne vem, če bo zanimivo, pa vseeno:
    G. Andrej ima nižinsko kmetijo, če prav vem. Tudi iz intervjuja z njim je razvidno, da se gre resno proizvodnjo. Na višinskih kmetijah, kjer so zemljišča praviloma strma in je uporaba strojev zelo omejena, je pa druga pesem. Kolikor poznam okoliških kmetov na OMD, nikjer ne gre brez dodatne zaposlitve vsaj enega člana družine. Te kmetije so v preteklosti ob trdem delu preživele številne družine – zdaj pa so drugi časi. Nov način življenja je prinesel dodatne stroške (elektrika, avto), delovno silo nadomešča draga gorska mehanizacija. Ekstremno strme površine so se zarasle z grmovjem. Stabilen vir dohodka je lahko le iz kvalitetnega gozda – a je cena lesa v zadnjih 20 letih zelo padla. S tem se lahko preživijo le kmetije, ki imajo velike gozdne površine, saj drevo raste 2 generaciji, da je kaj od njega. V glavnem se trudimo, da se vsaj delno ohranijo kmetijska zemljišča v njihovi funkciji – nikoli ne veš, kdaj bo spet potrebna “oreng” samooskrba. Za preživetje pa ni, sem probala – če ni dodatnega zaslužka.
    Berem pa v Kmečkem glasu zgodbe nekaterih zelo sposobnih mladih, ki znajo uspeti tudi v neugodnih pogojih – z inovativno prodajo in trženjem izdelkov, s turistično dejavnostjo … a to so bolj bele vrane. Tudi turistična dejavnost ni za vsakogar.
    Da ne pozabim na okoljevarstvenike tipa Jadranka Juras: divjad zelo ogroža že pridelek travinja – da škode, ki jo povzročajo zveri, niti ne omenjam. Saj so kmetje pripeljali od zveri pobite domače živali v Ljubljano na ogled. Kakšen pa je bil odziv? Če bodo polili gnojnico po ulici, bodo samo strogo kaznovani, efekta pa ne bo. Niso oni kolesarji, da bi se jim nič ne zgodilo, za njimi bi pa drugi pospravljali.

Komentiraj