Ana Soklič z Jezusom zakorakala tja, kjer ni prostora za Boga

Po tem, ko je izvedela, da je zmagovalka Eme in bo s svojo pesmijo Slovenijo zastopala na Evroviziji je Ana Soklič izrekla: »Samo Jezus Kristus je ta, ki nas vodi skozi življenjske poti. Nikoli se ne sme nihče bati, da ni luči na koncu predora, ker je. To upam reči za vse glasbene kolege, da težko prebrodimo vse trenutke, ki so nam dani na tej poti. Ampak ne moremo odnehati, ker ni vrnitve nazaj.«

Pol Slovenije je s tem navdušila, pol razjezila, obojim pa je bilo skupno, da niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Kristjani smo bili nad izjavo navdušeni, mnogi so jo označili za pogumno, kar v resnici je, čeprav v nekdaj pretežno katoliški deželi to ne bi smela biti, saj je Ana povedala to, kar si mnogi želimo, pa za to ne zberemo poguma.

Poguma, da bi se zahvalili Bogu, ki nas spremlja vedno, k njemu pa se zatekamo predvsem v težkih trenutkih, pri uspehih pa nanj pogosto pozabimo, tudi ker nas je strah, kaj bodo rekli ljudje. Tudi Ano je bilo strah, pa je vseeno povedala.

Boga postavila v središče levo-liberalnega festivala

Kako je lahko iskrena zahvala in izražanje notranje motivacije sporno? Kako bi se odzvali mediji in splet, če bi namesto pričevanja vere Ana izjavila nekaj v stilu: »Joga me vodi skozi življenje, prek nje se vselej umirim ali ko ne vem kako naprej, pogledam v karte.« Verjetno te izjave ne bi označili za sporno.

Mnogi so se gotovo počutili, da jim je Ana Soklič ukradla njihov šov, dogodek, kjer se proslavlja njihove vrednote in življenjski slog, kjer ni prostora za Boga.

Čeprav osebna zahvala in pričevanjska vzpodbudna misel sicer v normalni družbi nikakor ne bi smela biti sporna, je jasno, zakaj je nekatere tako razburila. Na karnevalu levo-liberalnega šova namreč ni bilo nobenega ekscesa, ki bi rušil temelje patriarhalne nadvlade heteronormativnosti, potem pa še zmagovalka tega karnevala poda pozitivno krščansko sporočilo v eter kjer tega res ne pričakujemo.

Ana Soklič je tako na karnevalu, kjer imajo običajno glavno vlogo bradate »pevke«, transvestitski trii in drugi odtenki mavrice, v ospredje postavila Boga. Šok prej omenjenih, ki Evrovizijo v veliki meri vidijo tudi kot orodje svojega boja, je tako po svoje razumljiv. Mnogi so se gotovo počutili, da jim je ukradla njihov šov, dogodek, kjer se proslavlja njihove vrednote in življenjski slog, kjer ni prostora za Boga.

V družbi, ki ločitev Cerkve in države razume kot izločitev verujočih in vsega povezanega z vero iz javnega prostora, bo preteklo še nekaj vode, preden bo zahvala Bogu postala nekaj normalnega in ne nekaj pogumnega ali spornega. Kjer se bomo ljudje skupaj veselili, da ima človek, ki je zmagal v življenju, neko luč, ki ga vodi, mu daje srečo in oporo v težkih trenutkih. In da deliti to pozitivno sporočilo z javnostjo nikakor ni nekaj spornega.

S svojim pričevanjem pa je Ana Soklič naredila točno to, k čemur Jezus vabi vsakega kristjana, ko pravi: »Pojdite in oznanite veselo novico vsemu stvarstvu.« Ana namreč ni pridigala, temveč prinesla veselo novico, upanje, ki ji daje moč in želi to deliti tudi z drugimi. To je izvedla resnično graciozno.

S tem pa vabi tudi nas, kristjane, da stopimo iz svoje cone udobja. Da se ne sprašujemo, ampak pričevanjsko, na vesel, navdihujoč način pričujemo, kar smo prejeli. In hkrati razumemo tiste, ki tega še ne razumejo in se nad nami zgražajo. Tudi Jezus je učence učil tri leta, pa še ni bilo dovolj. Vedno se bo našel nekdo, ki bo rekel: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« ali prevedeno v jezik Evrovizije: »Ne morem f***** verjet.« Ampak tudi tem mora kdo prinesti veselo novico.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta