Ali bogataš, za razliko od ubogega Lazarja, nima pravice do imena?

»Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize.« (Lk 16,19-20)

Hieronim razlaga, da bogatašu ni očitano nič drugega, razen napuh, ki ga je tako prevzel, da ni videl ubožca pred svojimi vrati in ni premogel sočutja do njega. Učenjak iz Stridona bogataša graja za to, ker – če že ne upošteva Božjih zakonov glede pomoči ubogim – se ni zavedal niti tega, da bi tudi on lahko končal kot nesrečnik pred njegovimi vratih. Bogatega ne spodbuja, da bi se znebil vsega svojega premoženja, marveč da bi ubogim namenil vsaj »drobtinice s svoje mize«: pouk te prilike zanj sestoji v spodbudi k dobrodelnosti. Ciril Aleksandrijski gre v svoji slikoviti razlagi še dlje: bogataša obtoži, da je bil s popolno odsotnostjo sočutja krutejši od psov, ki so ubožcu lizali rane.

Epizodi iz Lukovega evangelija se posveti tudi véliki Avguštin, in sicer ob koncu svojega Govora 33A, kjer poda zanimivo izvirno razlago:

»Zamolčal nam je ime bogataša, povedal pa nam je ime ubogega. Ime bogataša se je širilo od ust do ust, a ga je Bog zamolčal; ime ubogega je ostalo neizgovorjeno, a nam ga je Bog razkril. Ne želim, da bi se temu čudili. Bog je sporočil, kaj je našel zapisano v svoji knjigi. Zgodilo se je, da so se nekega dne apostoli hvalili, da so se jim v Gospodovem imenu podredili celo demoni (prim. Lk 10,17). Da se ne bi ponašali ali hvalili s takšno stvarjo kot ljudje, čeprav je bila velika, čeprav je bila osupljiva moč, jim je rekel: Ne veselite se, ker so vam podrejeni demoni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih (Lk 10,20). Tako je Bog, ki prebiva v nebesih, bogataševo ime zamolčal, ker ga ni našel zapisanega v nebesih. Namesto tega je pokazal ime ubogega človeka, ker ga je našel zapisanega, pravzaprav zato, ker je ukazal, naj bo zapisano.« (Govori 33A.4)

V celotnem Svetem pismu najdemo prispodobo knjig, v katerih so zapisana imena ljudi. Mojzes je mislil na knjigo, ki jo je napisal Bog in v katero je bilo vpisano njegovo ime. Psalmist govori o izbrisanih iz »knjige živih« (Ps 69,29), Izaija pa o tistih, ki so »zapisani med živimi v Jeruzalemu« (Iz 4,3). Ezekiel grozi prerokom, ki govorijo laži v Jahvejevem imenu, da »ne bodo vpisani v knjigo Izraelove hiše« (Ezk 13,9). Razodetje velikokrat omenja knjigo, ki je označena kot »Jagnjetova knjiga življenja« (prim. Raz 13,8) in se odpre ob poslednji sodbi skupaj s knjigami, v katerih je zapisana življenjska zgodba vsakega človeka, in le »tisti, ki so zapisani v Jagnjetovi knjigi življenja« (Raz 20,15), vstopijo v mesto, ki prihaja z neba.

Če evangelist Luka prinaša Jezusove besede, da bodo imena kristjanov zapisana v nebesih, Jeremija omenja, da bodo imena grešnih zapisana v zemeljski prah: »V prah bodo zapisani, kateri odstopajo od tebe, ker so zapustili Gospoda, studenec žive vode.« (Jer 17,13) Ime, zapisano v zemljo, pomeni, da nosilec tega imena pripada zemlji, poleg tega pa tudi, da napis traja le kratek čas. Nasprotno pa ime, zapisano v nebesih, pomeni, da njegov nosilec pripada nebesom in da bo napis trajal vekomaj.

Pri tej podobi imen, zapisanih v knjigo življenja, ne gre za implicitno idejo nepreklicne predestinacije. Prav besedilo iz Jeremijeve nakazuje, da prostovoljni in svobodni odnos ljudi do Boga določa, ali bodo ali ne bodo vpisani v nebeško knjigo, saj gre za »tiste, ki so zapustili Boga«. Ker se v Novi zavezi knjiga življenja imenuje »Jagnjetova«, moramo pri tem razumeti Kristusa, ki je vpisan vanjo, in s tem našo vero vanj kot na pogoj za vpis naših imen.

Vse človeško življenje in delo je minljivo, v nekem smislu nas bo vse kmalu zajela pozaba. Razlika med dvema knjigama imen je v tem, da gre pri knjigi mrtvih za tiste, ki bodo pozabljeni in njihova dela izničena, pri knjigi živih pa za tiste, ki se jih bodo spominjali in bodo njihova dela okronana v Božjem spominu. Po drugi strani pa Bog nikogar od nas nikoli ne pozabi, ampak tako dobri kot slabi živijo v njegovi misli.

Ciril Aleksandrijski v svojem komentarju Lukovega evangelija (Govori 110) opozori na isto podrobnost, da Bog izgovori le Lazarjevo ime, bogatinovega pa ne, pri čemer se sklicuje na naslednjo psalmistovo vrstico: »Ne bom nosil njih imen na svojih ustnicah.« (Ps 16,4) Ciril pravi, da bo za razliko od pozabe bogatina Bog, Božje ustnice, Lazarja vso večnost imenoval z njegovim imenom.

Avguštin za Lazarjevo ime priskrbi tudi etimološko razlago:

»In ker Lazar v latinščini pomeni »komur se pomaga« – kar v latinščini imenujemo adiutus, se v hebrejščini imenuje Lazar –, nas psalm upravičeno opozarja: Blagor tistemu, ki ima Jakobovega Boga za pomoč (Ps 146,5). Ko njegov duh izgine in se njegovo telo vrne na zemljo, njegove misli ne bodo izginile, saj je njegovo upanje v Gospodu, njegovem Bogu (Ps 146,5). Tega se naučimo v šoli Kristusa, učitelja; na to upa poslušalec z vero; to je resnična nagrada, ki jo je obljubil Odrešenik.« (Govori 33A.4)