Aleš Štrancar: formula uspeha, ki jo lahko posnemamo

V soboto je kot strela z jasnega udarila novica, da je bilo podjetje iz Ajdovščine BIA Separations prodano za 360 milijonov evrov nemški multinacionalki Sartorius. Vrtoglavega zneska, ki presega, denimo, vrednost Mercatorja, ko se le-tega prodali, pa za razliko od Mercatorja mediji praktično sploh niso opazili. Gledali smo vse tri večerne dnevnike na slovenskih televizijah (TVS, Pop, Nova), a novica ni bil omenjena niti z besedico. Čeprav novic, kot običajno ob sobotah, res ni bilo veliko. Je pa novico prva v državi objavila Domovina, nato Vipavska.eu, precej ur zatem pa tudi drugi slovenski portali. Ko je novico objavila STA, je od prve objave v Nemčiji minilo skorajda 24 ur.




Vlada je podjetje še v začetku leta silila v - stečaj

Zanimivo, da je prejšnja vlada malo pred svojim propadom hotela firmo BIA poriniti v stečaj. Češ, da so jim dolžni 1.2 milijona evra. V resnici je BIA resda dobila od države 665 tisočakov, da bi ustvarila 96 delovnih mest. Pa je ajdovska gazela zaradi sodnih postopkov morala v prisilno poravnavo in je do dogovorjenega roka ustvarila samo 64 delovnih mest. Zatorej bi država lahko zahtevala kvečjemu, da vrne denar za manjkajoča nova delovana mesta, kar je BIA tudi večkrat ponudila. A ne. Vlada je ostala gluha, njena agencija je zaradi neizpolnjenih obveznosti zahtevala stečaj.

A je potem sama vlada šla v prostovoljni stečaj, saj je odstopil premier. BIA pa je tudi že dobila tožbo zoper državo. Zdaj bo država morala plačati odškodnino. Lahko to razumemo? Lahko, ker vemo, da je država skorumpirana in v njej brez sodelovanja z globoko državo hitro propadeš.

Direktor dr. Aleš Štrancar je v vrsti let, odkar je ustanovil podjetje, ki je danes vredno celo tretjino nepredstavljive milijarde evrov, dobil precej nespodobnih ponudb. Vse je odklonil. In zato skoraj propadel. Stisnili so ga do konca. Vsak drugi bi klonil zaradi pritiskov sodišč, gospodarske mafije in botrov globoke države.

Direktor dr. Aleš Štrancar je v vrsti let, odkar je ustanovil podjetje, ki je danes vredno celo tretjino nepredstavljive milijarde evrov, dobil precej nespodobnih ponudb. Vse je odklonil. In zato skoraj propadel.

Borec

A Štrancar je vztrajal in se boril. Proti sodišču, proti Evropski komisiji, proti vladi v Ljubljani. Ob tem je veliko stvari povedal tudi na glas. Brez dlake na jeziku, pa če je šlo za leve ali desne. Zato je, čeprav je kot kristjan, velik domoljub in demokrat, pohvalil tudi levičarskega ministra in kritiziral Janeza Janšo. Tega pa mnogi niso hoteli slišati. Za desnosredinski tabor je bil dober, ko je Jankoviću na televiziji povedal, da je nesposoben tako kot podjetnik kakor kot oče. Ali ko je kot vnuk partizana pisal šefu zveze takoimenovanih borcev. Ali ko je našteval strice iz ozadja. Ko je okrcal korupcijo v Cerkvi ali obrekovanje urednika Radia Ognjišče, pa je postal problematičen. Zato je postal persona non grata za marsikateri medij, ne le levi, ampak tudi liberalni ali katoliški.

Patriot

Aleš Štrancar je doma s Planine nad Ajdovščino. Ponosen je na svoj rod, ki se je na razgledno gričevje sredi Vipavske doline priselil iz nemških dežel pred kakimi 500 leti. Zaradi ljubezni do rodnega kraja in slovenske domovine je svoje podjetje postavil v Ajdovščini, ne pa v Avstriji. Pa čeprav so mu na senčni strani Alp ponudili zajeten kupček denarja. Želel je, da bi njegovih pet otrok odraščalo tu, kljub vipavski burji in kljub ljubljanski megli.

Vedno se je zanimal za zgodovino in politiko, pa čeprav se je predal kemiji. V času študija je bil predsednik primorskega pevskega zbora Vinko Vodopivec. Spominjam se dogodka iz časa, ko si zaradi političnega vica lahko šel v zapor in je bilo treba paziti na vsako besedo v javnosti. Med pevci je bil gotovo tudi najmanj en zaupnik udbe. Ob koncu vaj nekega četrtka konec marca leta 1989 je za tem, ko je dirigent končal delo z živahnimi primorskimi študenti, stopil pred pevce in prevzel besedo.

Bilo je to tik pred volitvami za slovenskega člana predsedstva Jugoslavije, prvič organiziranimi tako, da se je dalo izbirati med dvema. Čeprav se je vedelo, da gre za dva preverjena partijca, pa je to bil spopad med staropartijci in novopartijci. Favorit je bil Marko Bulc, tast danes bolj poznane Violete, znotrajpartijsko opozicijo pa je predstavljal povsem neznani Janez Drnovšek. Šišo, kot smo pevci vodopivci klicali svojega priljubljenega in spoštovanega predsednika, je fantom zelo jasno položil na srce: vsi na volitve in vsi proti Bulcu.

Ne boji se nikogar, razen Boga

Tako, jasno in brez dlake na jeziku, je govoril tudi v naslednjih letih in tako govori še danes. Ne boji se nikogar. Ne predsednika ne premierja, ne Kučana ne Zemljariča, ne hudiča ne škofa. Boji pa se Boga. In to glasno pove.

Lahko si zato samo želimo čim več štrancarjev. Ne zaradi njegove genialnosti, ki je izjemna. Še bolj zaradi nepodkupljivosti, poštenosti, odkritosrčnosti in delavnosti. Kdor bo pogledal malo naokoli, bo hitro našel v svoji okolici kakega štrancarja. Ugotovil bo, da ga je družba postavila v kletko.

Treba je zato hitro najti vse štrancarje, tiste doma in tiste, ki so morali v tujino, in jim odpreti kletke. Potem Slovenija Švice ne bo dohitela, ampak prehitela.