Afera Smodej/Uranjek razkriva vse več podrobnosti o spolnih zlorabah. Kakšen bo epilog?

vir: freepik.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Afera Smodej/Uranjek razkriva vse več podrobnosti o spolnih zlorabah v določenih slovenskih kulturniških krogih, zapisi na družbenih omrežjih podajajo vse bolj celostno sliko tamkajšnje "scene", policisti in kriminalisti pa delajo s polno paro. A mnoge skrbi, da, tako kot pri primerih Tič in Baričević, pravega epiloga ne bomo dočakali.

Pri zbiranju obvestil in analizi pridobljenih podatkov o hudih kaznivih dejanjih spolnega nasilja na t. i. "umetniški sceni" vsak dan sodeluje več policistov in kriminalistov iz drugih policijskih uprav in Generalne policijske uprave, so včeraj sporočili s PU Ljubljana. Opravili so več deset razgovorov, več oseb, od katerih bi lahko pridobili koristne informacije, še iščejo. Prednostno se trudijo identificirati žrtve ter preverjajo verodostojnost zapisov na spletu, ki so jih "pregledali ogromno količino", poleg tega pregledujejo video posnetke, v preverjanju pa je tudi še nekaj anonimnih prijav.

Policisti dodajajo, da so do sedaj lahko "na podlagi razlogov za sum zaznali kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, zoper človekovo zdravje in premoženjska kazniva dejanja, katerih so osumljene različne osebe". Vse morebitne žrtve pozivajo, naj sodelujejo s kriminalisti in dejanja prijavijo. To jim je odslej omogočeno tudi prek anonimne e-prijave s področja spolnega nasilja.

Pravosodna ministrica Švarc Pipanova ob dogajanju z obžalovanjem ugotavlja, da sistem, ki smo ga vzpostavili za zaščito žrtev spolnih zlorab, v praksi ne deluje, zato napoveduje pripravo konkretnega akcijskega načrta.

Odmeven zapis nekdanje partnerke


V javnosti je v zadnjih dneh močno odmeval zapis kulturne novinarke, založnice in avtorice Maje Megla, ki je z umrlim Romanom Uranjekom, "uveljavljenim slikarjem z močnim družbenim vplivom in zaledjem", ki je po izbruhu afere storil samomor, nekdaj imela bližnji odnos. Megla kratko opiše kulturniško sceno v osemdesetih letih s skupino Laibach, v letu 1984 nastalo gledališko skupino Sester Scipion Nasice z Draganom Živadinovim in slikarsko skupino Irwin, katere član je bil Uranjek, njihovo skupno umetniško gibanje pa se je imenovalo Neue Slowenische Kunst (NSK).

V tej družbi se je gibala tudi sama in jeseni leta 1986 začela hoditi z omenjenim Uranjkom, odnos pa "je trajal mesec dni do prvega poskusa ponižujočega, deviantnega spolnega odnosa", nakar je njun odnos takoj prekinila. A to še ni vse, kot nadaljuje, obstaja stotine prič Uranjkovih spolnih napadov: ženske je javno otipaval in nadlegoval ter se hvalil o deviantnih, grozljivih spolnih praksah, pri vsem tem pa se mu je gledalo skozi prste, ker je bil slaven in vpliven – bil je "vratar, mimo katerega na pomemben del ljubljanskega umetniškega prizorišča ni bilo mogoče vstopiti", kar je izkoriščal za izsiljevanje.

Avtorica nazorno opiše več podrobnosti spolnega predatorstva, kot so ga izpovedale žrtve, glede Smodeja, drugega umetnika in bivšega sodelavca Beletrine, ki ga obtožujejo podobnih spolnih napadov, pa zapiše, da ga ne pozna, a meni, da "je Roman (Uranjek, op. a.) v njem končno našel idealnega družabnika, človeka iz sveta vizualne umetnosti z deviantnimi nagnjenji" in sta lahko skupaj izživljala svoje perverznosti.

Podobno je novinar Bojan Požar v članku zapisal, da je “med tem delom kulturne srenje znano, da je bil Uranjek mentor Dušana Smodeja, skupaj sta prirejala nekatere galerije in razstave, a tudi kulinarične dogodke in zloglasne zabave …”

In zakaj po vseh napadih ni prijav? "Ker so mnoga dekleta povsem ohromljena s sramom, krivdo in strahom. Bojijo se javnosti, obrekovanja, posledic ter sodb 'zakaj pa si bila tam'!" odgovarja Maja Megla.

Kokain, droge za posilstvo, deljenje denarja ...


Precej podatkov o vpletenih in o zloglasnih zabavah, na katerih naj bi se med drugim dogajale zlorabe, se je znašlo tudi na družbenih omrežjih; odmeval je denimo zapis Jizaha Dafunka, sodelavca Radia Študent in glasbenega založnika. Ta je med drugim orisal zabavo v stanovanju pokojnega Uranjka, ki se je je udeležil: "Scena je bila klasična, pri Uranjku kokain in vino, pri ostalih različne pijače, veliko kokaina, lačni nosovi, precej alkohola in precej ljudi, nekaj zelo mrtvih tipov in malo manj zelo mrtvih bejb, skupni imenovalec je bil, da je bilo tam 70 % ljudi totalno wasted". Kot piše, naj bi bil tam prisoten tudi Dušan Smodej, ki ga je videl, kako sta s še nekom "dvema bejbama v njuni pijači nekaj metala". Več drugih prič je zapisalo, da naj bi Smodejeve zabave "vse vsebovale GHB" (droge za posilstvo), Smodej sam pa naj bi bil dobavitelj droge mnogim.

Jizah Dafunk pa v zapisu opozarja še na druge stvari: predvsem na to, kako naj bi si ljudje na takšnih zabavah "ob pomoči nekih starost in pozicij praktično talali kulturni denar", mecen vsega tega pa naj bi bil prav pokojni Uranjek. Mnogi mladi naj bi bili po avtorjevih besedah "pripravljeni požreti vse nizkotnosti, perverzije, omalovaževanja, udarce, ponižujoče manevre zato, da so lahko zraven in del nekega navideznega kulturnega ali kakršnega koli miljeja /.../"

Dafunk izpostavi tudi težavo, da je dokazati neko posilstvo najbrž izjemno težko, v tovrstnih primerih že zato, ker se žrtve pod vplivom GHB-ja večine noči verjetno ne spominjajo, poleg tega, da je priznanje seveda izjemno zahtevno, ponižujoče in travmatično.

Posebej problematično pri vsem skupaj pa po njegovem je, da se noben medij zares ne loti raziskave ozadja vsega skupaj – "kot se ni niti Tiča in Baričevića, ki sta obe totalni zgodbi brez epiloga, namesto da bi se malo govorilo o močnih sprevrženih mrežah, kjer so posiljujejo živali, ljudje in je prisotna pedofilija", dodaja pisec.

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike