Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih

1. novembra praznujemo praznik vseh svetih. Uradno državno poimenovanje tega dneva je dan spomina na mrtve, skrajšano dan mrtvih. Dve popolnoma različni poimenovanji za isti praznik - prvo lahko doživljamo kot polno upanja (vsi sveti), drugo kot nekaj žalostnega, morečega, dokončnega.

Zagotovo od naših starih staršev, tistih, ki so živeli v veri v Kristusa, nikoli ni bilo slišati, da bi današnjemu prazniku, 1. novembru, rekli dan mrtvih. Vselej so rekli: »Na vse svete gremo po grobeh ...« Pa tudi od novodobnih kristjanov, ki ostajajo zvesti veri v Kristusa, je redko slišati, da bi današnjemu dnevu rekli dan mrtvih. Četudi je država (že ranjka Jugoslavija) današnjemu prazniku nadela poimenovanje dan spomina na mrtve - na kratko dan mrtvih, kar se utegne ob poplavi slišanega v misli ljudi kaj hitro vtisniti. A ne kristjanom.

Razlika je očitna

Zakaj ne? Ker je razlika zelo očitna in zelo sporočilna: gre za popolnoma različni poimenovanji za isti praznik – prvo lahko doživljamo kot polno upanja (vsi sveti), drugo kot nekaj žalostnega, morečega, dokončnega. So naši pokojni res mrtvi? Domala nedopustno je, da bi kristjani zavestno ali pomotoma uporabljali izraz dan mrtvih. Vera v Kristusa, ki je z vstajenjem premagal smrt in tako tudi vsem odprl vrata večnosti, bi morala namreč preprečevati, da bi na naše preminule gledali kot zgolj na mrtve.

Kaj pa mrtvi? Zelo moreč izraz. Kaj je v resnici mrtvega, ko nekdo umre? Kristjani verujejo, da umre le telo, naš fizični oklep oziroma lupina. Duša ter vse, kar jo je za časa zemeljskega življenja oblikovalo, pa se – tako upajo kristjani – združi z Bogom. Zato si vse življenje prizadevajo, da bi nekoč tudi sami dosegli večno življenje, v katerega vstopajo skozi nevidna vrata smrti svojega fizičnega telesa.

Vera v večno življenje

Apostol Pavel je v prvem pismu Korinčanom o razliki med zemeljskim in nebeškim - večnim védenjem zapisal: »Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.« (1 Kor 13,12) Potemtakem - je moč s stališča verujočega v Kristusa povzeti, da bi utegnili biti naši preminuli ali pokojni še kako živi. Morda na nek način še bolj živi kot mi, ki smo ujeti v omejene dimenzije časa in prostora. V veri, ki jo vsak doživlja po svoje, si vsak tudi po svoje razlaga in sprejema večno življenje ...

Kakor pa piše na spletni strani Slovenske škofovske konference, »se na praznik vseh svetih  spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila božja milost. Ti so namreč znali z božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40). Praznik je tudi izraz vere Cerkve, da so poleg javno razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi drugi neimenovani možje in žene vseh časov.« Praznik vseh svetih je torej vesel praznik. Na ta praznik se ljubeče spominjamo vseh naših rajnih, ki se - tako apostol Pavel - že veselijo v večni božji svetlobi ...

Zgodovina praznika

Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu, papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.

Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom.

Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800. Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.