Zakaj ima katoliška Cerkev toliko pravil in zapovedi

Obstoj velikega števila pravil, oziroma zapovedi je eden najpogostejših očitkov katoliški Cerkvi in katolištvu na splošno. 

Se ni mar Jezus boril proti farizejskim normam? Tovrstne "obtožbe" prihajajo od ljudi, ki so bili vzgojeni v katoliškem duhu, pa so vero opustili, v svojem razmišljanju za spletni medij Patheos piše Albert Little.

Toda trditev, da je katolištvo "religija zapovedi" ni resnična in enačiti katolištvo s farizejstvom pomeni globoko nerazumevanje Jezusovega odnosa do judovskih duhovnih voditeljev tistega časa, svoje utemeljevanje začenja avtor.

Najprej priznava, da je bilo zaradi neustrezno izobraženih duhovnikov in staršev s preveč rigorozno vzgojo slabe verske vzgojne prakse deležnih veliko katoličanov. In mnogi zato znotraj katoliške vere niso začutili pravega odnosa z Bogom.

In dejstvo je, da ima katolištvo svoja pravila, kot vsaka religija ali program, ki obljublja drugačen pogled na svet in način življenja. Vendar ta niso sama sebi namen in ne obstajajo zato, da se jim slepo sledi brez pravega razloga. Prav tako tudi niso namenjena poveličevanju tistih, ki se jih striktno držijo.

Pravila so sredstvo za doseganje cilja, pomagajo nam k ponižnosti.

Zapovedi v katolištvu so postavljena z razlogom

Najprej je potrebno spoznanje, da so zapovedi postavljene z razlogom. Preden obžalujemo cerkveno stališče do obveznega obiskovanja nedeljske maše, odnosa do kontracepcije ali seznama grehov ter razvad, je ključno razumeti, da so zapovedi nekakšen kažipot, napotek k idealu svetništva.

Ob soočenju z judovskimi duhovnimi voditelji svojega časa jim Jezus ni očital neprimernosti njihovih pravil, ampak da so jim sledili iz napačnih razlogov.

Farizeji so sebe postavljali za zgled upoštevanja zapovedi, ki so za ostale pomenila breme, zato da bi sami izpadli lepše in bolje. Jezus je torej na farizeje pokazal zaradi tovrstnega javnega "ponosa" in načina, na katerega so te zapovedi uporabljali.

Tako imenovana pravila (ali zapovedi) nam torej pomagajo, da se zanesemo na Kristusa, da ponižno sprejmemo dejstvo, da ni vse odvisno zgolj od nas ter da nas vodijo k svetništvu.

Nedeljska sveta maša kot zdravilo

Denimo. Eno izmed manj priljubljenih zapovedi v katolištvu je obvezen obisk nedeljske svete maše, razen če je vernik bolan, oziroma če potuje ali če skrbi za otroke.

Naj se zapoved sliši še tako obvezujoče, ga pojasnijo besede papeža Frančiška, da je Cerkev kot "poljska bolnišnica" po boju. Kaj bi bilo, če bi se odpravili v bolnico, vendar bi po zdravnikovi diagnozi zavrnili zdravljenje? Nedeljska sveta maša je kot zdravilo, ki vernikom pomaga, da postanejo bolj sveti.

Zapovedi v katolištvu nam torej omogočajo, da rastemo v Kristusu in da z njim ohranjamo svetost odnosa. Niso tam same po sebi, ampak nas vodijo k točno določenemu cilju: svetništvu.

In jasno, da obstajajo katoličani, ki jim sledijo iz povsem napačnih razlogov ter da o njih narobe poučujejo tudi nekateri duhovniki.

Ampak treba je razumeti, da je Cerkev kovnica svetnikov in da so zapovedi kot usmerjevalne table, ki nas vodijo k svetništvu, oziroma da se raje kot (zgolj) nase zanesemo na tistega, ki nas lahko naredi svete.