Kamen spotike: množica na Brezjah za veliki šmaren

V odhajajočem tednu smo bili v naši deželi priča trem dejstvom:

1. Veliki šmaren je priljubljen katoliški praznik. V narodnem svetišču na Brezjah se na ta dan vsako leto zbere na tisoče vernikov.


2. Letos so obredi ob prazniku zaradi epidemije potekali pod posebnimi pogoji. Kljub temu se je zbralo nepričakovano veliko vernikov.


3. Katoliška Cerkev in verniki gredo nekomu močno na jetra.

Težko si je namreč predstavljati drug razlog za prijavo, ki je doletela organizatorja (Cerkev)  prireditve (svete maše) na zdravstveni inšpektorat. Pa tudi za vsesplošno in dvolično medijsko zgražanje nad 3000 udeleženci obreda, med katerimi nekateri niso držali varnostne razdalje in nosili mask. Ta »brezjanski škandal« si je namreč utrl pot v številne osrednje slovenske medije in povzročil val zgražanja na družbenih omrežjih. Jelku Kacinu so skoraj predrli bazen na hrvaškem vikendu, ker ni bolj ostro udaril po mizi in okrcal teh porednih vernikov (čakaj malo, ali pa je to neka druga zgodba …?).

Cerkev je od začetka epidemije izjemno hitro in učinkovito sprejela vse potrebne in možne ukrepe, da se virus ne bi širil. Malokatera institucija se je odzvala tako odgovorno.

Nagajanje?

Cerkev je povedala, da so zagotovili mesto za varnostno razdaljo, pozivali vernike k njej in k nošnji mask, pod šotorom zagotovili sedišča na primerni razdalji… vendar pa je prišlo veliko več vernikov kot so pričakovali in ljudje pač niso v polnosti upoštevali navodil. Realno gledano, kaj naj bi storili? Stvari so pač šle svojo pot kot gredo marsikje in marsikdaj. Recimo vsak petek v središču Ljubljane. Pa ni zato nobenih inšpekcijskih postopkov. Razen seveda, če ne gre za nagajanje?

Treba je priznati, da je Cerkev vse od začetka epidemije izjemno hitro in učinkovito (za damo njene starosti) sprejela vse potrebne in možne ukrepe, da se virus ne bi širil. Malokatera institucija se je odzvala tako odgovorno. Katoliška cerkev v Sloveniji, (pa tudi po svetu) je, kar se tiče epidemije Covid 19, vsekakor bila in je, del rešitve in ne del problema.

To dejstvo v slovenskem medijskem prostoru seveda ni izpostavljeno. Kot tudi marsikatero drugo ne …

Dvoličnost slovenskih osrednjih medijev

Že v prvem valu epidemije, ko navadni državljani niti k bližnjim sorodnikom na kavo nismo smeli, se je v centru Ljubljane vsak teden zbralo več tisoč ljudi. Peš, na kolesih, skirojih … množica v glavnem. Medijsko so bili izjemno dobro pokriti. Namenjene so jim bile prve strani, prve minute … nobeden od teh medijev pa ni nikoli problematiziral zbiranja množice z vidika epidemije.

Kdo je torej tisti, ki ga silno motijo verniki na Brezjah, sploh pa ga ne motijo protestniki v Ljubljani? Kdo torej misli, da imajo protestniki upravičen razlog za protest in kršenje epidemioloških normativov zbiranja, verniki, ki so se zbrali pri sveti maši, pa si zaslužijo prijavo?

Tisti, ki misli tako, gleda na stvari iz svojega zelo omejenega zornega kotička … žal so očitno v tej skupini tudi mnogi slovenski novinarji.

Verniki v nedeljo na Brezje niso prišli na zabavo niti niso prišli izražat svojih političnih ali ideoloških čustev in zamer. Prišli so iz notranje nuje in potrebe po božji tolažbi. Ni izključeno, da je morda kdo prišel tudi prodajat zijala, a večina jih je bila tam s prošnjo po notranjem miru, ljubezni, zdravju … Čeprav so bili mnogi iz epidemiološko ogrožene skupine, je potreba po presežnem premagala strah in skrb za zdravje.

Brez dvoma bo Cerkev v prihodnje še z večjo pozornostjo skrbela za to, da bodo verniki med obredi varni in da ne bo prihajajo do okužb. Hrane za dušo pa jim ne bo in ne sme odvzeti, kajti človek ne živi samo od kruha in verjetno je to razsežnost, ki je neverni ne more razumeti. Bi pa lahko bil morda vsaj toleranten do drugače mislečih? Vsaj poizkušal biti? Ali gre ta popularna tolerantnost samo v smeri vernih proti nevernim, obratno pa pač ne?

Četrto dejstvo

Za tiste, ki so res zelo odprtega duha, pa še mini revolucionarno spoznanje: katoliški verniki nismo pohlevne ovce, ki slepo sledijo ukazom pastirjev, kot nam pogosto posmehljivo očitajo. Sicer bi naši pastirji to radi, a nikakor nismo tako vodljivi, kot bi želeli. Pustimo zdaj sodbe ali je to dobro ali slabo, to je pač sedanje in zgodovinsko dejstvo. Kar pošteno se morajo namučiti z nami, da sledimo vsaj osnovnim navodilom in še vedno raje naredimo kaj po svoje. Recimo, pridemo brez maske, stojimo preblizu, imamo otroke še preden se poročimo …

Verniki v nedeljo na Brezje niso prišli na zabavo niti niso prišli izražat svojih političnih ali ideoloških čustev in zamer. Prišli so iz notranje nuje in potrebe po božji tolažbi.

No, bodimo še bolj realni (in revolucionarni), tudi naši pastirji, ki so pravzaprav del črede, kdaj naredijo kaj čisto po svoje … Recimo, ste videli, koliko duhovnikov ni imelo maske na Brezjah ali pa kaj vse so mnogi, da bi ohranili lažni ugled, pripravljeni pomesti pod preprogo. Pa še to, da je nekaterim strašno pri srcu, da je ta preproga nadvse luksuzna in dragocena ….

Vsi smo grešniki in vsi smo Cerkev. Cerkev pa je, kot nevesta v Visoki pesmi, črna, a lepa, grešna in sveta, v njej uspevata prvovrstna pšenica in uničujoč plevel … Mi to vemo in tisto črno in grešno v naših srcih in v Cerkvi nas jezi in žalosti, a vsi tudi vemo, da se, kljub vsesplošnim tragikomičnim pomanjkljivostim, tam na oltarju, dogaja stik nebes z zemljo, stik božjega s človeškim, zdravilo in  tolažba našim ranjenim in grešnim dušam, uteha našim neljubečim in neljubljenim srcem. In to se zgodi, tudi če je pastir slab in ovce neposlušne.

Zato nam oprostite, drage ovce iz drugega hleva (in inšpekcija!), če pridemo kljub epidemiji in pozabimo na varnostne ukrepe. Nujno namreč potrebujemo spreobrnjenje, kajti postati moramo kvas, ki bo vse prekvasil (tudi vas!), sol, ki bo vsej jedi dala okus. To ne moremo postati, ne da bi zrli Vanj, brez volje katerega nikomur (niti vam!), še las ne pade z glave.