»V teh zmedenih časih je Cerkev zanesljiv glas razuma«

Pogovor z letošnjim novomašnikom koprske škofije Melom Kovicem na javni televiziji je presežek v več pomenih. Redko se zgodi, da tako mlada oseba dobi priložnost za osrednji intervju, a še bolj presenetljivi so karizmatična drža, iskrenost, pogum in zrelost, kar mladi duhovnik izžareva pri vsakem odgovoru. 

Odrastel je v bolj kot ne neverni družini, sploh po mami, ki izhaja iz partijskega okolja, oče pa je, kot pravi intervjuvanec, bolj »šunka kristjan« – k maši gre za velike praznike, ko je šunka na mizi. 

Po srednješolski izobrazbi je naravovarstveni tehnik, veliko je pomagal v domačem podjetju, a se je naposled izneveril očetovemu pričakovanju, da bi posel prevzel. Klic v duhovniški stan je tako nastal v njem samem, v oporo mu je bil domači župnik Ciril Cej.

Študij zanj ni bil enostaven, po letniku, ki ga ni naredil, je šel kot prostovoljec delat z umirajočimi v Hospic. To je bila zanj izredna zrelostna preizkušnja. Spoznal je, kot pravi, da je človek ustvarjen za življenje in ne za smrt. Pot do življenja, ki je hkrati odrešenje, pa zanj predstavlja Kristus, ki je smrt premagal.

Močno ga je oblikovalo domače okolje Mirna pri Gorici, ki še vedno živo neguje krščansko tradicijo. Zelo dobro se zaveda bogate dediščine primorskih duhovnikov, ki so dali vse svoje talente in dobesedno izgoreli za vero in narod. Na Kovicevi novi maši je bil prisoten njegov rojak 105-letni primorski duhovnik Aleksander Lestan, ki je v isti cerkvi pel novo mašo davnega leta 1942.

Izjemno zanimivi so odgovori intervjuvanca na teme žrtvovanja za druge in odpovedi, ki jih mora sprejeti duhovnik, začenši s celibatom. Gledalca bo pritegnil njegov svež in neobremenjen pogled na politiko in sodobno Cerkev, ki ima kljub vsemu edina odgovore na zmedo sedanjega časa. Kot zatrjuje Mel Kovic, je krščanski nauk, ki ga neguje Cerkev, edini glas razuma v moralni zmedi sedanjega časa.