Suspenz poletne omotičnosti pod lupo minljivosti in večnosti

»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to; tudi to je nečimrnost in velika nadloga.

Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? Da, vsi njegovi dnevi so bolečina, njegovo opravilo je žalost, še ponoči njegovo srce ne počiva: tudi to je nečimrnost. (Prd 1,2; 2,21-23)

Nedavno tega sem se skorajda po naključju znašel v znani knjigarni, le pol lučaja stran od središča slavne pariške univerze Sorbone. Pod roke mi je prišla imenitna knjiga z naborom najpomembnejših odlomkov iz del antičnih mislecev, vse od Pitagora iz davnega 6. stol. pr. Kr. pa do poznoantičnega Boetija. Tisoč let človeškega iskanja torej, strnjenega na skorajda 700-ih straneh.

Seveda me je zanimalo, katera zgodnjekrščanska besedila je urednik uvrstil v ta cvetober. Oko se mi je zaustavilo pri meni dokaj dobro znanem imenu: Gregor iz Nazianza (331–391). Po  bleščečem akademskem cursus-u v kapadokijski Cezareji, Aleksandriji in Atenah se je dal krstiti. Po sili razmer je proti svoji volji postal duhovnik in škof, ki je v času prvega carigrajskega koncila leta 381 odločilno pripomogel k obrambi cerkvenega nauka o Sveti Trojici – in si zaradi tega pozneje prislužil nadimek »Teolog«. Čeprav je bil zaznamovan z introvertirano, kontemplaciji naklonjeno dušo, je zaslovel kot eden najboljših govornikov ne le svojega časa, marveč nasploh vse pozne antike. Iz pregretih cerkveno-političnih razmer se je z odstopom umaknil nazaj v svoj rodni kraj, kjer je v miru spisal nekaj tisoč verzov dolgo avtobiografsko pesnitev.

Kljub njegovem obsežnemu opusu nekaterih izjemno pomembnih besedil, je urednik te antologije Bibliothèque idéale des philosophes antiques izbral Gregorjev odlomek iz govora ob smrti njegovega brata Cezarija, ker naj bi Gregor veljal za iznajditelja literarnega žanra pogrebnega govora (oratio funebris). Šele sedaj bo postalo jasno, čemu izbor začetnega odlomka iz Knjige Pridigarja.

Zdi se mi namreč – čeprav bo to morda nekaterim ušesom zvenelo bogokletno –, da so lahko dnevi, ko doživljamo vrhunec poletne vročine, na nek način še bolj kot temačen november primerni za razmislek o minljivosti, saj smo zaradi zmanjšanih obveznosti morda bolj dojemljivi za pristen stik s svojim (po naravi stvari končnim) obstojem. V poletni pripeki, ki včasih pušča zrak tako moten in zadušljiv, da postanemo kar malce omotični, lahko pripomore k temu suspenzu naše omlednosti in otopelosti.

Ker kristjanom tovrsten suspenz v pričakovanju ljubečega eshatona kot naše ciljne potovalne destinacije ne predstavlja morečega moraliziranja, je tovrsten premislek prej blagodejen.

Ker kristjanom tovrsten suspenz v pričakovanju ljubečega eshatona kot naše ciljne potovalne destinacije ne predstavlja morečega moraliziranja, je tovrsten premislek prej blagodejen. Zato vsem ponujam nekaj že prej omenjenih misli vélikega grškega teologa in govorca Gregorja iz Nazianza, ki z vso retorično bravuro zarisujejo minljivost, obenem pa jasno začrtajo tudi varno pristajalno pisto upanja.

»Takšen je, bratje moji, naš obstoj, ki živimo to minljivo življenje, takšna je naša zemeljska podoba: nastajamo iz neobstoja in po obstoju razpadamo. Smo neulovljive sanje (prim. Job 20,8), neoprijemljivi fantom, kot prelet ptice, kot ladja, ki na morju ne pusti sledi, kot drobec prahu, para, zgodnja rosa, cvet, ki hitro zacveti in hitro usahne (prim. Mdr 5,10.12; Oz 13,3). Človek, kakor trava so njegovi dnevi, kakor cvetica na polju, tako cvete (Ps 103,15). Dobro je navdihnjen David razglabljal o naši krhkosti, in sicer spet s temi besedami: Naj spoznam kratkost svojih dni (Ps 39,5); in za človekove dni pravi, da so dolgi le kot pedenj (prim. Ps 39,6).« (Or. 7.19.1–2)

»Vse sem videl, pravi pridigar (Prd 1,14sl.), v mislih sem pregledal vse človeške stvari: bogastvo, užitke, moč, nestanovitno slavo, modrost, ki se nam prej izmakne, kot da bi jo pridobili; potem spet užitek, spet modrost, pogosto se vrtijo iste reči, užitki trebuha, gaji, število sužnjev, zaloge bogastva, točaji in točajke vina, pevci in pevke, orožje, lokostrelci, podrejeni narodi, pobrani davki, ponos kraljev, vse odvečne življenjske potrebe in stvari, s katerimi presežemo vse kralje, ki so bili pred nami. In kaj pravi po vsem tem? Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost in vznemirjenost duha (Prd 1,14), pri čemer verjetno misli na neko nerazumno hrepenenje duše in raztresenost človeka, ki je na to obsojen zaradi prvotnega padca. Toda poslušajte, kako zaključi s povzetkom celotne Božje besede: Boj se Boga (Prd 12,13). To je postojanka v človekovi zmedenosti in to je vaša edina pridobitev v življenju tukaj spodaj, da se skozi zmedo vidnih stvari, ki nas pretresajo, usmerite k stvarem, ki stojijo trdno in se ne premaknejo.« (Or. 7.19.3–4)