Spregledan junak slovenskega naroda: koliko poznate Rudolfa Maistra?

Danes je državni praznik - dan Rudolfa Maistra.

Gre za enega največjih sinov slovenskega naroda. Njegova izjemna vloga pa je priznana le deloma, saj s svojo pokončnostjo in odločnostjo ni le iztrgal velik del Štajerske in Koroške iz nemških rok, pač pa tudi nastavil ogledalo vsem veljakom z mehkimi hrbtenicami in preračunljivim srcem.

Takih pa v politiki vseh obdobjih običajno kar mrgoli.

Raje od dima počrnele ruševine, kot slovenski Maribor …

Verz mariborskega župnika in nemškega pesnika Otta Kernstocka izraža proti-slovensko razpoloženje v tistem času. V mestih je bilo več nemškega prebivalstva, medtem kot so bile vasi slovenske.

Po koncu prve svetovne vojne so se meje pisale na novo. Rudolf Maister je kot tedanji major (sicer razpuščene) avstro-ogrske vojske in zaveden Slovenec zaslutil, da gre za zdaj ali nikoli. Izkoristil je trenutno stanje negotovosti ter Maribor in Štajersko na lastno pest razglasil za slovensko ozemlje.

Ob strani mu je stal Narodni svet za Štajersko. Vojake nemške narodnosti je odpustil domov, iz preostalih slovenskih in na novo vpoklicanih pa je ustanovil slovensko vojsko in z njo razorožil nemško Zeleno gardo ter zasedel štajerska in koroška mesta.

Maister je vedel, da se bodo meje določale glede na nacionalnost in zasedenost. Žal pa je bil edini, ki je pravilno ocenil situacijo in primerno reagiral. Nerodna (pardon, narodna!) vlada v Ljubljani ni premogla Maistrove odločnosti in poguma. Tako dolgo so mencali in se obotavljali s pošiljanjem vojske, da so se Avstrijci v tem času uspeli organizirati in so slovenske čete potisnili nazaj.

Velik del tedaj slovenske Koroške je bil tako izgubljen. Tudi sicer so iz Ljubljane Maistra vseskozi ovirali. Že ko je imel v rokah velik del Koroške, so mu vzeli pooblastila in mu dali poveljstvo le nad Štajersko.  

Iz zgodovinske distance je videti, da so z Avstrijci sodelovali tudi Srbi, ki so očitno imeli podobne interese. Čim večji del Slovencev naj bi ostal v Avstriji in čim manjši del v Kraljevini SHS. Oba dela bi potem lažje raznarodili in asimilirali.

To je sicer že druga tema, a se vseeno vsiljuje vprašanje, ali je v Jugoslaviji (SHS, Kraljevini, SFRJ) sploh kdaj šlo za bratsko združenje južnoslovanskih narodov ali pa je bila to le mehka pot do »takozvane Velike Srbije«.

Le malo je torej manjkalo, pa bi v Jugoslavijo šla le Kranjska. Ignorantski in vzvišeni  odnos Kranjske do Štajerske očitno ni od včeraj, pa tudi ni videti, da bi se kaj kmalu končal.

Strašljiva je misel, kaj bi bilo, če bi Maister čakal na Ljubljano, ki se je odzvala nekaj mesecev prepozno. Vprašanje je, če bi danes tod še govorili slovensko.

Politika je k . . . .!

Če te nekdo s svojo prisotnostjo stalno spominja na to, da si mencač in ne pokončen mož, je najbolje da ga odstraniš. Sicer se človeka, ki ga narod slavi kot osvoboditelja in je njegova vloga za slovenski narod več kot očitna, ne moreš znebiti takoj in odkrito. Lahko pa ga čez čas, potuhnjeno in elegantno, predčasno upokojiš.

Svojo »pritlehno« naravo je pozneje pokazala tudi komunistična politika. Logično bi bilo, da bi Maistra, zaradi istih ciljev in istega sovražnika, postavili za heroja. Vendar ni dovolj, da si za slovenstvo in Jugoslavijo ter proti Nemcem in nemškutarjem. Moraš biti naš. Ker če nisi, si nevaren. In že spomin na Maistra in njegovo pokončno držo je bil nevaren.

Ker partija pač ne potrebuje in noče pokončnih in pogumnih državljanov, ki upajo razmišljati s svojo glavo in delati po svoji vesti. Pa tudi časovno je bil preveč blizu in bi lahko v svojih junaštvih konkuriral presvetlemu carju (pardon tovarišu!) Titu.

Maistrovo vlogo so zato poskušali čim bolj razvrednotiti in potisniti v pozabo. Zato mu ob množici spomenikov neznanim junakom, v vseh 45 letih, niso postavili niti enega spomenika.

Intelektualec, pesnik, slikar, bibliofil…

Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi intelektualec in umetnik. Po upokojitvi se je še naprej boril za slovenstvo in to s kulturo. Veliko je naredil kot narodni buditelj in bil pomemben organizator kulturnih dejavnosti v Mariboru.

Bil je ljubitelj in zbiratelj knjig ter lastnik ene najbolje založenih zasebnih knjižnic na Slovenskem. Prijateljeval je z mnogimi znanimi umetniki tistega časa. Po upokojitvi se je ponovno posvetil tudi svoji stari ljubezni, pesništvu. Izdal je dve pesniški zbirki Poezije (1904) in Kitica mojih (1929).

Kar nekaj literarnih del že obravnava življenje in delo Rudolfa Maistra. Tudi marsikdo lahko, še kakšno generacijo nazaj, v sorodstvu najde Maistrovega borca in na to je lahko upravičeno ponosen.

Glede na to, da smo videli že veliko filmskih upodobitev druge svetovne vojne iz partizanskih oči, upajmo, da bomo v prihodnosti videli tudi kvaliteten film na Maistrovo temo. Zgodba, zapleti in osebnost so namreč izjemni. In celo resnični. In so odličen domoljubni material. Da se bodo naši mladi lahko identificirali še s kom drugim kot z junaki narodov, ki za Slovenijo še slišali niso.

Primerna obeležja smo dobili šele po osamosvojitvi in šele od leta 2005 praznujemo Dan Rudolfa Maistra (23.11.). In ta dan je v resnici velik praznik, ki bi se ga morali bolj zavedati in ga bolj srčno praznovati.

Morda bi nam potem Bog dal še več mož (in žena) takšnega kova.