Šolniki, niste dobili ničesar? Zahvalite se "vašemu" Štruklju!

Počil je lonec in pravljice je konec, Cerarjeve. Odstopil je premier, ki je iz leta v leto postajal vse manj vladar in vse bolj karikatura. Tragikomično je veliki ustavni pravnik edini premier, ki je izpeljal referendum v neskladju z ustavo. Nobene reforme, brez projekta drugi tir. Cerarjevo vladavino lahko ocenimo kot štiriletno zapravljanje časa in denarja.

Cerarjev odstop pa ima posledice tudi za aktualno stavko javnega sektorja. Glavni Svizec Branimir Štrukelj je zganjal predvolilno kampanjo, zamaskirano v boj za uboge javne uslužbence. Glavni cilj? Promocija njegove Levice. Le ta si je s podporo stavki obetala množico naivnih volivcev, ki verjamejo v blaginjo Severnokorejskega modela brez izvoza. Levica pač podpre vsako stavko, od šolnikov do borcev za pravice ljubljanskih čričkov.

V sredo je Štrukelj jadikoval o mizernih plačah ter nezanesljivih delovnih mestih naših šolnikov. Četudi se jim plače nenehno dvigujejo in število zaposlenih tudi. Ob njegovih jeremijadah dobi človek občutek, da so šolniki goli in bosi. Kar zagrabi te, da bi stopil do prvega ravnatelja in mu v roke stisnil kak evro. Za sok pa sendvič.

Branimir Štrukelj je s svojim prepirljivim, arogantnim in zaničljivim odnosom do vladnih pogajalcev ter ostalih sindikatov, glavni krivec, da šolniki ne bodo dobili ničesar.

Z odstopom premierja so v odstopu tudi vsi ministri. Vlada lahko do konca mandata opravlja zgolj tekoče posle. Predvsem pa ne sme sprejemati odločitev, ki bi obremenjevale proračun. Štrukelj se torej nima s kom pogajati in njegovim nebulozam je odklenkalo. S svojim prepirljivim, arogantnim in zaničljivim odnosom do vladnih pogajalcev ter ostalih sindikatov, je glavni krivec, da šolniki ne bodo dobili ničesar. V žepu so že imeli 266 milijonov, sedaj nimajo nič. Sindikalisti so pogoreli, ker so pohlepno mrcvarili propadajočo vlado.

Nedotakljivi

Zato morajo za Cerarjem odstopiti tudi vodilni sindikalisti. Ti so šele prave cvetke. Bolj kot za svoje pravice se trenutno borijo za to, da ne bi slučajno nekomu drugemu šlo bolje. Vsi zijajo v tuje sklede. Zavist, pohlep ter politikantstvo, so njihove edine odlike. Menjajo se ministri, padajo vlade. Samo glavni sindikalisti so večno eni in isti. Če gre članom njihovih sindikatov slabo, kaj res nikoli ne pomislijo, da riba smrdi pri glavi? Tudi sindikalna.

Tako pridemo do dvojnega Štrukljevega paradoksa. Prvi je ta, da morda celo najbogatejši šolnik jamra o težkih razmerah v šolstvu. Moralno bi bilo, da bi prejemal natančno povprečno plačo svojega članstva. Drugi se poraja v naslednjem. Štrukelj je vodja Sviza že praktično sto let. Če je sposoben sindikalist, gre članstvu odlično in razlogov za stavko ni. V kolikor jim gre slabo, pa je za položaj najbolj odgovoren ravno on. Torej mora odstopiti.

Ne more trener prek 20 let nenehno izgubljati in stalno kriviti zelenico, žogo ali vpliva Lune. Štrukelj je kot kaže edinstven fenomen. Odličen trener, ki večno izgublja.

Štrukelj in ostali sindikati so največji poraženci Cerarjevega padca. Dosegli niso popolnoma nič, razen še večji padec podpore javnosti. Navkljub Štrukljevim sanjarjenjem je bila ta po podatkih  že sedaj naravnost mizerna. Ob ničelnem izkupičku stavke se bo zagotovo še znižala.

Morda pa tudi člani Sviza končno spregledajo ter pošljejo večnega poraženca, sindikalnega tajkuna Štruklja, v paketu s premierjem, na smetišče zgodovine.