Že 112 let ni bilo orkana

Atlantski orkanski bazen je letos zapisal zgodovino, ampak ne v dobrem pomenu. Skoraj do konca septembra, ki velja za vrhunec sezone, se v celotnem Atlantiku ni oblikoval še niti en orkan. Podobnega mirovanja ozračje ni pokazalo že vse od leta 1914, torej v 112 letih, kolikor obsegajo zanesljivi zgodovinski zapisi.

Sezona je do tega trenutka postregla samo s šestimi poimenovanimi nevihtami, Arthur, Bertha, Cristobal, Dolly, Edouard in Fay, od katerih nobena ni dosegla praga 119 kilometrov na uro vztrajnega vetra, ki ločuje tropsko nevihto od orkana. Skupna energija vseh letošnjih sistemov, ki jo meteorologi merijo z indeksom ACE (Accumulated Cyclone Energy), oziroma akumulirana ciklonska energija zaostaja za dolgoletnim povprečjem za več kot 90 odstotkov.

Da bi razumeli, kaj tako izjemno umirjenost povzroča in kaj to pomeni za vreme v Evropi ter za prihajajočo jesen in zimo, smo se po odgovore in razlago obrnili na mednarodno priznanega slovenskega strokovnjaka. O vplivih globalnih podnebnih nihanj na svetovno in evropsko vreme nam je na naša vprašanja odgovoril dr. Žiga Zaplotnik, docent na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, raziskovalec v Evropskem centru za srednjeročne napovedi vremena (ECMWF) ter predsednik Podnebnega sveta Republike Slovenije.

Kot strokovnjak za atmosfersko dinamiko poudarja, da odziv ozračja na letošnji izjemno močan pojav El Niño ni presenečenje, temveč logična posledica fizikalnih mehanizmov, ki delovanje orkanov zavirajo vsakokrat, ko se ta pojav pojavi v tako izraziti obliki.

El Niño prek Walkerjeve cirkulacije in vetrovnega striženja duši nastanek orkanov

Zaplotnik pojasnjuje, da je bistvena komponenta pojava El Niño način, kako ta spreminja tako imenovano Walkerjevo cirkulacijo, sistem, sestavljen iz množice zračnih celic, ki nad ekvatorialnimi območji sveta prenašajo zrak med vzhodom in zahodom. Nad Atlantikom El Niño povzroči spuščanje zraka, s čimer se v srednji troposferi oblikuje stabilna plast, ki preprečuje vertikalne pospeške navzgor, torej dviganje toplega in vlažnega zraka, iz katerega bi se sicer lahko razvila organizirana globoka konvekcija, osnova za nastanek tropskih neviht in orkanov. »Ta plast deluje kot dušilec za razvoj organizirane globoke konvekcije.«

Druga pomembna komponenta je sprememba horizontalnega vetra z višino, čemur strokovnjaki pravijo vetrovno striženje. Nad Karibi in zahodnim ekvatorialnim Atlantikom se zaradi okrepljenih zahodnih vetrov v višjih plasteh ozračja striženje poveča, kar prav tako duši organizirano konvekcijo in mlade tropske sisteme dobesedno razteguje, še preden se lahko organizirajo v vrtinec. Glede na to, da gre pri letošnjem dogodku za rekordno močan El Niño v vsej merjeni zgodovini, Zaplotnika odziv ozračja ne preseneča.

Napovedi ECMWF ter redke statistične anomalije nekdaj in danes

Atlantski bazen letos ponovno obuja spomin na leto 1914, ko so bile meteorološke ocene omejene na redka ladijska poročila, danes pa imajo znanstveniki na voljo precej zmogljivejše orodje. Sezonske napovedi ECMWF, pojasnjuje dr. Zaplotnik, temeljijo na ansambelskem pristopu: množico modelov integrirajo v času naprej iz množice rahlo perturbiranih začetnih pogojev in s perturbiranimi modelskimi parametri, pri čemer uporabljajo sklopljen sistem za napoved razvoja stanja ozračja, oceanov, tal in morskega ledu.

Z drugimi besedami: namesto ene same napovedi model požene deset ali več različic z rahlo drugačnimi vhodnimi podatki, kar znanstvenikom omogoča, da ocenijo, kako verjeten je posamezen scenarij in kako zanesljiva je napoved kot celota, česar si meteorologi pred stoletjem, ko je bil edini vir podatkov razpršena mreža ladijskih poročil, seveda niso mogli predstavljati. Iz množice tako pridobljenih scenarijev znanstveniki nato razberejo, kateri razvoj dogodkov je najverjetnejši in kako zanesljiva je napoved kot celota.

Rekordno intenziven El-Nino. Pride do premika celic t.i. Walkerjeve cirkulacije. Nad centralnim Atlantikom se zrak spusca, nastane stabilna plast, ki zavira razvoj (organizirane) globoke konvekcije.

Spodaj nekaj skic iz: https://t.co/UXUEiCOpXR

1/ https://t.co/ll8PnNDggF pic.twitter.com/SznZlatXD8

— Žiga Zaplotnik (@ZaplotnikZiga) September 25, 2026

Toplejši oceani proti naravnim zaviralcem

Vprašanje, ki se v javni razpravi pojavlja najpogosteje, je, kako je mogoče dolgoročno segrevanje oceanov, ki bi teoretično moralo podpirati močnejše tropske sisteme, uskladiti z letošnjo izjemno šibko sezono. Dr. Zaplotnik pojasnjuje, da segrevanje oceanov glede na znanstveno literaturo dejansko povzroča bolj intenzivne orkane, ki se tudi hitreje okrepijo iz tropske nevihte, kar meteorološkim modelom povzroča precej težav. Glavni vzrok je povečanje količine vodne pare v zračnem stolpu, saj ta naraste v povprečju za sedem odstotkov za vsako stopinjo Celzija segrevanja.

Vpliv podnebnih sprememb je v napovednih modelih predstavljen implicitno. Koncentracije toplogrednih plinov se uporabljajo kot parameter v sevalnih modelih, saj poleg množice drugih dejavnikov določajo tako imenovani sevalni transport toplote skozi različne plasti ozračja. Fizikalni model IFS (Integrated Forecasting System) oziroma integrirani napovedni sistem, torej sistem napove evolucijo ozračja povsem na podlagi osnovnih fizikalnih zakonov iz začetnih pogojev, ki jih dobimo z asimilacijo meritev znotraj globalnega opazovalnega sistema.

Model tako ne razlikuje eksplicitno med dolgoročnim segrevanjem in kratkoročnim vplivom pojava ENSO (El Niño – južna oscilacija), temveč oboje upošteva hkrati, znotraj istih fizikalnih enačb, na podlagi dejanskega stanja ozračja in oceanov v danem trenutku. »Glede na rekordni El Niño v merjeni zgodovini me odziv ne preseneča,« pravi Zaplotnik.

Posredni vpliv mirnega Atlantika na jesensko vreme v Evropi

Izjemno umirjen tropski Atlantik po besedah Zaplotnika ni brez posledic za staro celino, čeprav je njegov vpliv na evropsko vreme posreden in deluje po dveh poteh. Prva je, da del tropskih ciklonov, ki nastanejo v območju, kjer postane učinek Coriolisove sile pomemben, zavije nazaj proti Evropi in gre skozi proces prehoda iz tropskega ciklona v standardni ciklon zmernih zemljepisnih širin. Takšni sistemi so po njegovih besedah še vedno lahko zelo močni in povzročajo precejšnjo škodo, čeprav tehnično niso več tropski orkani.

Druga pot je bolj posredna, a nič manj pomembna. Tropski cikloni namreč prenašajo ogromne količine vodne pare. Ko se ta kondenzira in izloči v obliki padavin, se sprosti tako imenovana kondenzacijska toplota, ki lahko modificira Rossbyjeve valove, torej velike zračne valove v zgornji troposferi, ki krojijo vremenske vzorce po vsej severni polobli.

Tak proces lahko po Zaplotnikovih besedah povzroči na primer okrepitev prihajajočega grebena vremenskega vala, kar posledično vpliva na to, kakšno vreme bo v naslednjih dneh vladalo nad Evropo. Mirna sezona v tropskem Atlantiku torej letos v Evropi ni prinesla popolne odsotnosti orkanskega vpliva, temveč predvsem manj priložnosti za tovrstno preoblikovanje vremenskih vzorcev.

Kaj sezonske napovedi ECMWF kažejo za letošnjo jesen in zimo

Za konkretne napovedi nas je Zaplotnik napotil na spletno stran ECMWF, kjer so sezonske napovedi javno dostopne, prav tako pa tudi napovedi razvoja pojava ENSO. Podsezonske napovedi po njegovih besedah kažejo, da bo vsaj prva polovica letošnje jeseni nadpovprečno topla, kar se sklada tudi s siceršnjim opažanjem, da izjemno močan El Niño po pravilu dviguje globalno povprečno temperaturo nad že tako naraščajoče vrednosti, ki jih povzročajo podnebne spremembe.

Kakšna natančno bo zima, bo v veliki meri odvisno od tega, kako močno se bo El Niño v prihajajočih mesecih dejansko razvil, kar bodo pokazale naslednje posodobitve modelov. Pestro vremensko dogajanje bomo zato v prihodnjih tednih, mesecih spremljali tudi na Domovini.