Socializem je vedno teorija, vsi vemo, da v praksi ne obstaja, v Venezueli je narko diktatura pod plaščem socializma

V dneh pred božičem je v oddaji Intervju na TV Slovenija nastopila redovnica, uršulinka, misijonarka s. Andreja Godnič. Kraševka iz Komna, ki osvaja srca in duše ljudi s svojo prezenco in duhovno karizmo. Leta življenja med domačini v Andih ter v prestolnicah Peruja in Venezuele so jo izbrusila v modrosti in neposrednosti, kar hitro opazijo tudi gledalci. Čeprav so njeno življenje zaznamovala tudi leta hudih preizkušenj, še vedno širi veselje in upanje. 

Čeprav so njeno življenje zaznamovala tudi leta hudih preizkušenj, še vedno širi veselje in upanje.

V intervjuju spoznamo njeno življenjsko pot, na kateri je živahna Kraševka, rokerica, ki je rada plesala, presenetljivo doživela Božji klic, se nekaj časa jezila in upirala, naposled pa le stopila na pot redovništva, kjer se čuti najbolj izpolnjeno. Posebej jo je oblikovalo misijonsko delo visoko v Andih, v mistični kulturi domačinov, ki temelji na tišini in intuiciji.

Sledila je perujska prestolnica Lima, v kateri se je srečala tako s svetom bogatih kot z begunci v barakarskih naseljih, ki so bili na poti razčlovečenja. S podobnimi zgodbami se je srečala tudi v Venezueli. Kot misijonarka v prestolnici Caracas je bila priča času, ko sta socialistična samodržca Chavez in Maduro dokončno spodkopala demokracijo. Nekoč najbogatejša južnoameriška država je zdrsnila v kriminal, revščino, celo lakoto. Režim, ki se ohranja s hudo politično represijo proti drugače mislečim, podpirajo velike nedemokratične države. Sistem temelji na prevari, zlorabljena je evangelijska beseda enakosti in solidarnosti med ljudmi.

Presenetljivo je, da s. Andreja pozna letošnjo prejemnico Nobelove nagrade za mir Mario Corina Machado, ki je bila njihova varovanka in se je pogosto vračala v njihov center.

V nadaljevanju s. Andrejo spoznamo tudi kot povsem običajno žensko, ki se brez zadržkov dotakne tem, kot so kriza srednjih let, menopavza in lepota dozorevanja. Pravi, da je to lepo obdobje, saj se poslanstvo ženske usmerja v pomoč soljudem. Poseben izziv za s. Andrejo je njena živahna narava v povezavi z obljubo pokorščine, ob čemer izraža hvaležnost sestram redovnicam, ki ji stojijo ob strani. Prizna, da je tudi ona kdaj razdrobljena; ob tem prebere pesem s tem naslovom, potem pa doda, da se ne more sestaviti sama, temveč le s pomočjo Boga. Ta se učloveči za božič, ki je zanjo praznik upanja. Podrobno razloži, kaj je bistvo božiča in kaj je embalaža, ki pogled na bistvo pogosto zasenči. Ob koncu izrazi svojevrstno hvalnico Sloveniji, ki je dežela lepote, in to ženskega spola. »Mi smo že tisoč let,« poudari z zaupanjem, da bomo Slovenci tudi ob sedanji krizi znali zajeti iz izvirov čiste vode in se spopasti s prihodnostjo.  

Kriza srednjih let, menopavza in lepota dozorevanja je lepo obdobje, saj se poslanstvo ženske usmerja v pomoč soljudem.